Iskanje partnerja: Skoraj vsak si želi prijeti nekoga za roko

Življenje se v tretjem življenjskem obdobju ne konča. Ni razloga za predsodke do organiziranega spoznavanja.

Objavljeno
12. september 2015 13.11
Gostinski lokali, Ljubljana, 09. julija 2013
Katarina Bulatović
Katarina Bulatović
»V oči jo glejte,« je bil napotek učitelja plesa moškim, ki so v ritmih salse vrteli soplesalke. Plesalci in plesalke se med seboj niso poznali – dogodka so se udeležili, ker so samski in bi si ta status želeli spremeniti.

Organizacijo Dogodki za samske, namenjeno prirejanju raznovrstnih prireditev za samske vseh starosti, je pred petimi leti ustanovila Nina Slapnik. Z organiziranjem takšnih dogodkov se je ukvarjala že med študijem podjetništva in ko je bila še samska. »Vse troje sem seštela in ustvarila svoje podjetje, kar sem si od nekdaj ­želela.«

Danes med drugim ponuja poletne salsa zmenke, zmenke z ujemanjem in hitre zmenke, organizira pa tudi večdnevna potovanja za samske. Poudarja, da njeno podjetje ni ženitna posredovalnica, pač pa se ji zdi ključno, da se ljudje družijo. Moški, ki se trikrat udeleži hitrih zmenkov, spozna šestdeset žensk. Tudi če se z nobeno ne ujame, po Nininem mnenju v tem času okrepi komunikacijske veščine in postane bolj ­samozavesten.

Na tokratnih plesnih salsa zmenkih so pari ob ritmih latinske glasbe ustvarili prijetno vzdušje. Vsi so se trudili, da bi usvojili plesne korake – nekateri so bili pri tem bolj suvereni, drugim je bilo sprva nerodno. Vendar je po začetni negotovosti med pari stekel tudi pogovor. Takšno spoznavanje v živo ima po mnenju Nine Slapnik več prednosti: »Ni pretvarjanja, oseba takoj opazi, ali ji je energija drugega všeč, vidi, kako se človek premika, sliši njegov glas in dojame njegov življenjski slog.« In dodaja: »Seveda je samskost tudi zelo lepo obdobje, a vsi po tihem upamo, da bi, ko prebolimo prejšnjo zvezo, ponovno našli nekoga, s katerim si bi bili blizu.«

Zaželena samskost

Število samskih se je po podatkih statističnega urada v zadnjih dveh desetletjih povečalo. Leta 1991 je bilo samskih 31 odstotkov prebivalcev, starih 15 ali več let. Dobrih 20 let pozneje, leta 2014, jih je bilo 40 odstotkov, kar pomeni, da je formalno v Sloveniji vedno več samskih. Vendar je stanje v socialnem smislu nekoliko drugačno. »Ljudje se odločajo za življenje v neformalnih partnerskih odnosih. Statistično so torej zapisani kot samski, vendar to v resnici niso,« pojasnjujejo na statističnem uradu. Tudi sociolog in raziskovalec na Mirovnem inštitutu dr. Iztok Šori opozarja, da je dejansko število samskih statistično težko zajeti, saj so pri spremljanju teh osredotočeni zgolj na tiste, ki nikoli niso bili poročeni. To pa ne pomeni, da osebe v vzorcu nimajo resne partnerske zveze ali celo družine.

Spremenjeni partnerski vzorci

»Podatki povedo veliko več o spreminjanju partnerskih vzorcev, saj se vedno manj ljudi poroča,« pravi Šori, ki se je v doktorski disertaciji posvetil družbenemu kontekstu samskosti. Kot opaža, jo razumemo kot običajno in prehodno fazo življenja, če traja približno do 30. leta. Kasneje so samski pogosto deležni pritiskov družine, ki nastanejo zaradi želje po vnukih ali vsaj partnerstvu. »Družba jih ne sprejema kot običajne, pač pa prej kot nekaj nezaželenega, zaradi česar lahko samski svoj status razumejo kot osebnostni problem. Menijo, da je z njimi nekaj narobe, in ves čas čakajo na novo priložnost.« Pri starejših lahko življenje brez partnerja sproži občutke ­osamljenosti.

Najhuje ob praznikih in vikendih

Čeprav je večina udeležencev dogodkov v organizaciji Nine Slapnik starih od 25 do 45 let, se jih udeležujejo tudi tisti nad 55. letom. »To so ljudje, ki imajo za seboj mnoge zgodbe. Večina jih ima že otroke, so ločenci, vdoveli ali pa so končali neuspešno zvezo.« Iskanje partnerja po njenem z leti postane težje, saj imajo ljudje po več desetletjih življenje že izoblikovano in zato težje sprejemajo kompromise. To pa ne pomeni, da takrat ni mogoče imeti pestrega družabnega življenja.

Tako meni tudi 61-letni Jože iz Kranja, ki je začel iskati novo partnerico pred dvema letoma, po ločitvi. Do danes je preizkusil več ponudb različnih posredovalnic stikov, kontakt za prvo pa je našel v časopisnem oglasu. Pri Dogodkih za samske sprva ni vedel, kaj pričakovati. Tik pred praznovanjem novega leta pa se je ustrašil, da bo večer moral preživeti sam: »Najhuje je biti sam ob praznikih in vikendih. Po ločitvi sem ostal sam na 160 kvadratih in tega sem se nasitil.« Pravi, da ne išče take, ki bi mu prala in kuhala. »To počnem sam, po 28 letih neuspešnega zakona in dveh skoraj odraslih otrocih bi rad samo nekoga, s katerim bi preživljal prosti čas in se počutil prijetno. Dober občutek je, če lahko nekoga primeš za roko.«

Strah pred organiziranim spoznavanjem

Jožetovi prijatelji imajo večinoma družine, tisti brez pa priznavajo, da se takšnih srečanj bojijo. Opaža, da je moških na srečanjih manj. »Vsi bi radi imeli zvezo, a nihče ne bi ničesar naredil za to. Sedijo pred televizorjem in pijejo pivo, ker jih je srečanj celo sram. Vendar tako že ne bodo našli nikogar,« razmišlja Jože in o sebi pravi, da je tabuje pustil doma. »Ne zanima me, kaj si bodo drugi mislili ali govorili o meni. O svojem življenju imam pravico odločati sam.«

Predsodke do organiziranega spoznavanja opaža tudi Nina Slapnik. »Predvsem moški pogosto rečejo, da so takšna srečanja za čudake in obupance. Prepričani so, da si lahko partnerico najdejo drugače. Vendar če so do 30. leta spoznavali partnerice v klubih, se nato stvari počasi spremenijo. Opazijo, da imajo vsi prijatelji družine in prav vse njihove samske prijatelje že poznajo. Potrebujejo novo družbo.«

Med starejšimi udeleženci prevladujejo ženske, ki so po Nininih besedah bolj odprte, še vedno polne življenja in s starostjo vedno bolj vedo, kaj si želijo. »Zavedajo se, da morajo vzeti stvari v svoje roke. So samozadostne, vendar si vseeno želijo partnerja.« Meni, da so moški pogumnejši pri spoznavanju prek spletnih portalov: »Tako jim je lažje, saj se jim z ženskami ni treba takoj soočiti. One so tiste, ki večkrat igrajo z odprtimi kartami.«

Prvi uspehi srečanj

Za prvi par, ki se je spoznal prek dogodkov, je izvedela po treh mesecih delovanja. »Petra in Jože sta zdaj skupaj peto leto. Še vedno mi pošljeta razglednico z dopusta,« pravi Nina. V petih letih ve za skupno 750 parov, med drugim za devet družin. Ker pa ji uspeha vsi ne sporočijo, ocenjuje, da je parov do zdaj vsaj dvakrat toliko. Pravi, da je pomembno, da vsi pridejo na srečanja sproščeni in brez previsokih pričakovanj.

Čeprav je Jože spoznal veliko novih prijateljic, prave še ni našel. »Da bi pregnal dolgčas, bom verjetno delal še nekaj let, čeprav bi se že lahko upokojil.« Pravi, da na organizirana srečanja vsi pridejo z enakim namenom, na posameznih zabavah, ki se jih je udeležil, pa nikoli ni vedel, ali je ženska, ki mu je bila všeč, že zasedena oziroma ali sploh koga išče. »Ne moreš se torej zmotiti,« se namuzne in doda, da lahko na primerno osebo naletiš že na prvem zmenku, lahko pa je teh srečanj 20 ali 50. Cene za posamezne dogodke se začnejo pri 20 in dvigajo do 40 evrov na dogodek. »Če iščeš partnerja, nobena cena ni previsoka, če to pomeni, da boš našel pravega,« meni Jože.

Kot povedo na statističnem uradu, se bo zaradi upadanja števila porok in večjega deleža zunajzakonskih zvez delež formalno samskih še naprej povečeval. Iztok Šori meni, da je pomembno, kako si samski organizirajo življenje, da se izognejo osamljenosti. »Če si želiš, da se stvari spremenijo, je včasih za nove in sveže stvari treba tudi nekaj narediti. Nihče ti ne bo potrkal na vrata,« pravi Nina Slapnik.