Iz dvorane Tabor še vedno pronica sokolski duh

Težko bi našli boljšega pričevalca o življenju ljubljanske dvorane Tabor, kot je njen nekdanji gospodar in telovadec Savo Bensa. Ima osem let več kot ona, z njo živi skoraj osem desetletij, več kot 60 let pa je stavba arhitekta Ivana Vurnika tudi dobesedno njegov dom. Pozna vsak vogal tega sokolskega doma, ki so ga odprli leta 1927, še vedno pa je njegova osnovna rekreacija sprehod okoli njega.

Bilo je še dopoldne, ko so večkrat zanihala vhodna vrata v veličastno hišo, v katero so se zajedle razpoke časa, ki nezadržno pričajo o častitljivi življenjski dobi stavbe. Skoznje so izstopale dame, katerih oprava ni v ničemer izdajala, da so prihajale z vadbe. Pričeske so bile že urejene, očitno je bilo časa dovolj tudi za ličila, le razigrane so bile, kakor bi pred tem počele kaj poživljajočega. »Ja, na telovadbi smo bile,« je vedro vzkliknila ena izmed njih in urno popravila vprašanje, ali so imele kakšno sokolsko vadbo: »Ah, delamo vse sorte vaj, tudi tečemo in plešemo.« Za njo se je usula gruča telovadnih kolegic, včasih se jih zbere tudi po trideset, je bilo še slišati. Športno društvo Tabor, ki upravlja dvorano, ima okoli osemsto članov, in čeprav so med vadbami tudi novodobne rekreacijske pogruntavščine, kot so pilates, zumba ali bootcamp, si želijo, da bi hiša, kakor je dejal predsednik Športnega društva Tabor Aljoša Cetinski, ohranila sokolskega duha in ljudi opomnila, da dom živi. Zato na program poleg tradicionalnih vadb – telovadbe, gimnastike in sabljanja – uvrščajo tudi takšne, kot sta prej omenjeni, od letos so na programu še mala šola nogometa, joga in vadba za mame z dojenčki.

Sokoli z lopatami

Dvorana Tabor je dve desetletji mlajša od društva Sokol Tabor. To je bilo ustanovljeno leta 1907, njegovi člani pa so sprva telovadili na različnih lokacijah: moški v telovadnici osnovne šole Ledina, ženske na gimnaziji Poljane, otroci na dvorišču gradbenika Acetta. »On pa je bil sosed,« se je nasmehnil Savo Bensa. Šestindevetdesetletni gospod v športni opravi je sedel na postelji, naslonjen na vzglavnike, ob njem je bila miza, na njej pa črno-bele fotografije s stasitimi telovadci. Kakor hitro je pogled ušel nanje, je prekinil pripoved in začel naštevati imena prijateljev, telovadcev in hkrati ljudi, ki so se zapisali v zgodovino. Imenom, ki jih hrani v spominu, ni konca niti dogodkom ali uspehom sokolov, zato mu je lahko enakovreden sogovornik le nekdo z izjemnim enciklopedičnim znanjem. Zlasti o hiši, v kateri od leta 1952 tudi stanuje, ima toliko povedati, da se je kar sam ustavil, zajel sapo in rekel: »Hudič je tole pripovedovati. Najbolje, da začnem kar na začetku.«

Začelo pa se je s klasičnim problemom: taborski telovadci so si želeli svojega doma. Obrnili so se na občino s predlogom, da bi jim prodali Kravjo dolino. To je bilo pravzaprav smetišče, kjer so zbirali odpadke iz kemične tovarne, je sogovornik pojasnil, še preden bi vzniknile kakšne druge asociacije. Zemljišče je bilo sicer namenjeno za cesto, a so sokoli to preprečili, leta 1920 je zamisel požegnal tudi takratni župan Ivan Tavčar. »On je imel zadnjo besedo in je odločil, da je Sokol lahko kupil to zemljišče,« je potrdil Savo Bensa. Nato so objavili razpis, na katerem je zmagal arhitekt Ivan Vurnik, »ker je z Bevcem [gradbeni inženir Ladislav Bevc, op. p.] študiral na Dunaju«. Sokoli so takoj stopili v akcijo, najprej s finančnimi prispevki (zbrali so 24.000 dinarjev, se še dobro spomni sogovornik), potem pa z lopatami in najprej naredili igrišče. Leta 1923 so začeli graditi, sicer z značilno zamudo, večino dela pa so opravili ljubiteljsko: družina Turk je bila tako rekoč hišni prevoznik, družina Zupančič je zagotovila pesek, streha je bila Kregarjeva, družina Acetto je bdela nad gradbenimi deli, člani pa so še vedno vihteli lopate. Gradnja doma je na koncu stala 7,5 milijona dinarjev, kakor je v Delu zapisal arhitekt Bogo Zupančič (Mestna hranilnica je menda svoj delež posojila pozneje odpisala), odprli pa so ga leta 1927.

Odprtja so se udeležili sokoli iz vse Slovenije, a Savo Bensa se tega slavja ne spomni, je pa že v mladih letih začel telovaditi pri moščanskih sokolih, in ker je bil perspektiven, so ga napotili na Tabor, da bi bolj napredoval.

Kopališče in lutkovna dvorana

»Kakšna pisana bera poklicev je bila to!« so ga misli zanesle med člane. »Stane Vidmar, Josipov brat, je bil, denimo, fabrikant v Stožicah. Imel je tovarno dežnikov in je v uk vzel Antona Maleja [olimpijec, ki je leta 1930 na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu zastopal Jugoslavijo, a je padel z orodja in si zlomil tilnik, op. p.].« Torej je bil dežnikar? »No, takrat smo rekli marelmohar. Med nami so bili mehaniki, dohtarji, pravniki ...« je našteval naprej. »Jaz sem bil žnidar, krojač, delal sem pri Eliti na Čopovi,« se je nasmehnil. Na tem delovnem mestu se je imel lepo, delali so za Dramo, je ponosno dodal, le med vojno »je bil hudič«. Dvakrat je bil zaprt, leta 1944 so ga odpeljali v Dachau, a več kot vse besede povesta črtasta uniforma, ki jo je potegnil iz omare, in fotografija, na kateri je upodobljen z njo. Kot krojaču mu je ta obleka gotovo najbolj zaznamovala življenje.

Med vojno je bila dvorana Tabor za taborjane, kakor si rečejo, tako rekoč pozabljena, po vojni je bila nacionalizirana in prešla v roke Enotnosti, leta 1952 pa so po vsej Jugoslaviji začeli ustanavljati Partizan. Toda v resnici so dom upravljali tisti, ki so bili prej pri Sokolu. Savo Bensa je bil gospodar hiše kakšna tri desetletja, obdobja ne zna več natančno opredeliti, a v resnici niti ni pomembno, saj še vedno pozna vsak vogal hiše, ki je danes enaka, a hkrati precej drugačna. V kleti je bilo javno kopališče in po telovadbi se je moral prav vsak skopati, je dodal z vso sokolsko strogostjo in disciplino. Kopališče je imelo 17 tušev, sedem banj in bazen za umivanje nog. Zdaj je tam telovadnica. V dvorani je bila tudi ena prvih lutkovnih dvoran (tudi tam je zdaj manjša telovadnica), glavna dvorana pa je imela oder, kajti tam se je nekoč na veliko plesalo. Vstopnina je bila dva dinarja in prišlo je po štiristo ljudi. »Pa ne kar tako, malo plesat, imeli smo učitelja in ansambel, imenoval se je Seks plus plus ena! Uf, koliko sem včasih preplesal! Ali veste, kaj je to lambetrok?«

Sokoloska pripadnost in disciplina

Vprašanje je obviselo v zraku, bilo je kakor iz drugega sveta. Sokolski duh je skoraj pozabljen, časi so povsem drugi. Aljoša Cetinski je bil eden izmed cicibanov, ki jih je žena Save Bensa vodila skozi prve telovadne veščine, nato je šel med sabljače. Čeprav je predstavnik čisto druge generacije taborjanov, se oprijema vrednot, ki so mu bile vcepljene, med njimi sta pripadnost in disciplina. Tudi mlajšim članom bi rad prenesel nekaj sokolskega duha: »Vrednote, kot je pripadnost, zvenijo danes morda utopično, a si je treba kljub temu prizadevati zanje.« Zato je še posebej ponosen na to, da so vsi, ki delajo v dvorani Tabor, zrasli z njo.

Vztraja tudi pri disciplini na treningih – vsako popoldne namreč na mlajše prenaša veščine sabljanja (ta sekcija ima sicer več kot 60-letno tradicijo in okoli 120 članov). Domu namenja tudi dopoldneve, kot predsednik društva, in marsikateri konec tedna (še dobro, da živi v hiši čez cesto), saj poskušajo privabiti ljudi z različnimi prireditvami, kot so garažne razprodaje (pozimi se bodo iz bližnjega parka preselili v veliko dvorano) ali pustovanje, zaradi zgodovine hiše ga zelo mikajo plesi, a ta zamisel se še medi. Predvsem pa ga veseli, ko vidi, da so ljudje pod koši ali pred nogometnimi goli. »Igrišče je odprto in tako je tudi prav. Pritožujemo se, da se otroci nič več ne igrajo zunaj. Le kako naj se, ko pa so vsa igrišča zaprta?«

A hiše samo sokolski duh vendarle ne bo ohranil. Nezadržno se stara (navsezadnje se bliža njena 90-letnica), okenski okvirji so razpokani, dvorane stare ... Cetinski je potrpežljiv. Ima velike cilje, vendar je finančno konservativen. Vsekakor bo treba hišo prenoviti, toda tega se bodo lotili postopoma in premišljeno. »Za zdaj je pomembno, da hiša še vedno služi svojemu namenu.«