Tiskane izdaje
Debela vrv se je drgnila ob rob palube in ustvarjala visok zvok. »Slišite, kako poje?« se je nasmehnil čuvaj in prisluhnil melodiji. »Toda to ni ljubezenska pesem. To je ječanje stare dame.« Čez leto ali dve bo dočakala osemdeset let in jih ne skriva več. Barva z njenega trupa se lušči v več plasteh, rja je že razžrla nekatere njene dele, napis Galeb je obledel ...
V reškem pristanišču je zasidrana že leta in zdi se, kakor da se je v tem času tako zlila z okolico, da je ljudje, ki se vsak dan vozijo ali sprehajajo mimo, ne opazijo več. Tudi v jutru, ko se je burja polegla in se je naredil čudovit sončen dan, je bila tam, mirna in neopazna. Jasno je bilo, da jo – razen čuvajev – obišče le malokdo, še ta malokdo so v glavnem fotoreporterji, ki iščejo najprimernejše kotičke za najlepšo fotografijo v jutranjem soncu, ali novinarji, ki hrepenijo po prežvečenih zgodbicah o tem, kje je z viskijem posedal igralec Richard Burton, kako je nekdanji jugoslovanski vodja domnevno dvoril italijanski divi Sophii Loren, kaj je imel najraje za zajtrk etiopski cesar Haile Sellasie, kako je libijski samodržec Moamer Gadafi hotel vsakič spati v kabini številka 3 …
Tudi tokratna zapisovalka je imela namen izvedeti še kakšen detajl o vrvežu na Titovi plavajoči rezidenci, a se je kmalu izkazalo, da iz tega ne bo nič. »Ničesar vam ne bom povedal, kar na mesto pokličite,« me je v hipu zavrnil kapetan Željko Matejčić. Niti mehčanje v slogu, zanimajo me samo utrinki iz zgodovine, ne bom vas morila s tem, zakaj ladje ne obnovijo in ji namenijo dostojnejšega življenja, ni imelo smisla. »Vse o zgodovini pa lahko preberete na internetu,« je odločno rekel Matejčić.
Nostalgija
Brez besed je izvlekel ključe in zaškripala so vrata v notranjost, kjer se je najprej odprl velik prostor, sprejemnica. Okoli dolge mize v obliki črke U so bili postavljeni stoli, precej zdelani, po njihovi različnosti je bilo mogoče sklepati, da so bili zbrani iz različnih prostorov po ladji. »Skoraj vse so odnesli, pokradli,« je rekel Matejčić, »posodo, kozarce …« Morda tudi zato ni maral izgubljati besed, ko je odprl vrata v predel s sobami. Oprema, za katero bi najbolj zagreti hipsterji dali vsaj leto življenja, je ždela tam brez kakršnih koli znakov življenja. Da jim ga je nekoč nekdo vendarle poskušal vnesti, so izdajale nalepke z napisi umetnikov.
»Ah, to je ostalo od razstave,« je pojasnil Matejčić. Tudi pri odpiranju vrat v znameniti Titov apartma ni kazal nobenega vznemirjenja, le nekoliko je ponergal, ko je stopil na svetel itison, preluknjan od cigaretnih ogorkov. Na levi strani je bila znamenita Titova soba, na desni Jovankina, med njima dnevni prostor, iz njega so vodila steklena vrata na palubo, ki so bila pred odpiranjem zavarovana s palico. A kljub vsem motečim elementom si obiskovalec zaželi, da bi odprl tista vrata nastežaj, zaslišal šumenje valov, skozi katere reže stara ladja, in korake na palubi, v ozadju pa žvenketanje posode in pomenek ob zajtrku ...
Olgica je rešila Jugoslavijo
Po svoje se je podobno, kakor se je pisala življenjska zgodba Josipa Broza Tita, ki se je rodil v kmečki družini in se izšolal za ključavničarja, pisala zgodba njegove plavajoče rezidence. Ko so jo leta 1938 (ta podatek se v različnih virih razlikuje za leto ali dve) splovili v genovski ladjedelnici, je bila tovorna ladja, namenjena prevozu banan iz italijanskih kolonij vzhodne Afrike. Imenovala se je Ramb III, a še preden je opravila omembe vreden prevoz sadja, so jo spremenili v vojaško zaščitno ladjo ter jo oborožili s topovoma in osmimi protiletalskimi mitraljezi. Njena bojna zgodovina pod Italijani ni prav dolga – že leta 1941 so jo potopili Britanci. Italijani so jo sicer dvignili na površino in popravili, a dve leti pozneje so jo zasegli Nemci, spremenili v minopolagalca in preimenovali v Kiebitza. Tudi ta je končal na dnu morja, leta 1944 so ga potopili Američani, in to prav pri Reki.
Tretje rojstvo, ki jo je naposled popeljalo do imenitnega položaja, je doživela po vojni. Leta 1947 je splitsko podjetje s krasnim imenom, Brodospas, ladjo, dolgo 116,7 in visoko 8,75 metra, dvignilo iz morja, kar je baje trajalo skoraj pol leta. Obnavljali so jo štiri leta, po nekaterih virih je bila še vedno minopolagalec, po drugih učna ladja jugoslovanske vojske, a so jo uporabljali kot predsedniško plovilo. Kot je mogoče prebrati v tako rekoč vseh zapisih o Galebu, se je Josip Broz na prvo potovanje podal leta 1953, in sicer v Veliko Britanijo, kjer je obiskal kraljico Elizabeto II. in premiera Winstona Churchilla. Od tam tudi izvira zgodbica, povzeta iz slovenskega Playboya, kako da je Elizabeta II. po srečanju navzočim prišepnila: »Če je on ključavničar, potem jaz nisem angleška kraljica.«
Ta in mnogi drugi opisi potovanj in imenitnih gostov so danes večinoma nepreverljivi in so se že skoraj povzdignili na raven mitov. Vsekakor pa je jugoslovanski predsednik na ladji preživel precej časa; vsega skupaj je bil na njej skoraj petsto dni in naredil 85.000 milj. Na enem daljših potovanj, leta 1961, je obiskal osem afriških držav, in prav tistega leta je bilo ustanovljeno gibanje neuvrščenih. Leta 1976 je Galeb odpotoval na peto konferenco neuvrščenih v Colombo (Šrilanka) in takrat je bil na njem tudi nekdanji Delov fotoreporter Joco Žnidaršič. Srečanja se je sicer udeležil kot Tanjugov fotograf in dobil tako priložnost, da je poleg osrednjega dogajanja v konferenčnih prostorih spremljal srečanja na znameniti ladji. »Tito, ki je na konferenco sicer priletel, je sprva prebival v hotelu, a so kmalu ugotovili, da tamkajšnja preskrba ni ustrezna, zato se je preselil na Galeba in tam opravil številne bilateralne sprejeme.«
Tudi Žnidaršič je bil, kot je dejal, deležen dobrot, ki jih je pripravljala kuharica Olgica Marković, in prav v tistih dneh se je menda prav posebej izkazala. Na koncu zasedanja so priredili na Galebu sprejem, ki se ga je, kakor je povedal, udeležilo kakih 150 predstavnikov držav. »Ladja je bila velika, a ob takem številu gostov se je zdela majhna,« se je smejal, »uboga kuharica je morala za vse pripraviti hrano, za povrhu pa so bili po celem dnevu na zasedanju jako lačni.« Olgici je uspelo in na koncu jo je Jovanka Broz baje objela, rekoč: »Olgica, rešili ste Jugoslavijo!«
Kapitan zasidrane ladje
Joco Žnidaršič je bil na ladji samo takrat in se je spomni kot imenitnega plovila, kjer se je vse svetilo in je bilo vsak trenutek vse pod nadzorom, še pod vodo so jo stražili. V najboljših časih je delalo na njej tudi do dvesto ljudi, imela je menda 300 ležišč, mornarji so kajpak živeli v bistveno slabših razmerah kakor visoki gostje.
Galeb, četudi le bleda senca ladje, kakršno ima v spominih sogovornik, ima še vedno varstvo; vsakih dvanajst ur se na njegovem krovu zamenja čuvaj, in to vlogo zadnji dve leti opravlja Damir Stojanović. Tokrat je začel »šiht« ob osmih zjutraj in je zadovoljno hodil z nami po ladji. »Ko bom zadel na loteriji, jo bom odkupil,« se je smejal nekdanji mornar. Zdaj je mestni uslužbenec, kajti ladjo je leta 2009 odkupila Reka za 105.000 evrov (pred tem jo je že razglasila za kulturni spomenik). Njen prejšnji lastnik, Grk John Paul Papanikolaou, je imel sprva z njo smele načrte, a se niso izšli in naposled je ostal ladjedelnici dolžan okoli dva milijona evrov, nakopičili so se tudi stroški priveza. Tega, kako ladja iz dneva v dan propada, Damir Stojanović ne opazi več. »Pravijo, da je treba sliko gledati od daleč. Verjetno sem preblizu in ne vidim več,« se je nasmehnil.
Vsak dan pride na ladjo tudi Željko Matejčić. Upokojeni mornar je na morju preživel 35 let, ves čas je delal na trgovski ladji, na Galeba je prvič stopil šele pred kakšnimi desetimi leti in postal njegov kapetan – pa čeprav nič ne kaže na to, da bi se slovita ladja še kam premaknila. On je tisti, ki sprejme redke goste, ti pa se morajo za obisk napovedati pri reški mestni upravi in pridobiti dovoljenje za gibanje po pristanišču. Pri mestu Reka pravijo, da bi radi ladji povrnili nekaj ugleda, vendar je to precejšen finančni zalogaj. Zato se pripravljajo za prijavo projekta revitalizacije Galeba na natečaj za sredstva Evropske unije, namenjena obnovi kulturne dediščine za uporabo v turizmu. Kot je odgovorila njihova predstavnica za odnose z javnostjo Iva Balen, nameravajo dokumentacijo prijaviti v prvem četrtletju 2016.
Galeb je nazadnje plul na prelomu tisočletja, ko ga je iz Boke Kotorske zaradi obnove pripeljal Papanikolaou. Zadnjo generalko so naredili leta 1998 ali 1999, je omenil kapetan. Ali ga je sploh še mogoče popraviti in obnoviti? »Z veliko denarja je vse mogoče.« Matejčić preživi na Galebu vsak dan nekaj ur. »Vedno je kakšno delo,« je dejal. Tokrat sta imela s čuvajem delo s premeščanjem vrvi. Zadnja burja je pretresla tudi trdno zasidrano ladjo in na vrveh so se že kazale sledi razjedanja. »Popusti malo,« je vzkliknil Matejčić, ko je Stojanović s težavo privzdignil vrv. Podnjo je vnesel podlago, da bi jo zavaroval.
Ni bilo veliko, a največ, kar sta tokrat lahko storila Galebova skrbnika.
