Tiskane izdaje
»Czir-nic-zer see ...« Jezik se je lomil z zlogi in brez pomoči iz ozadja ne bi prepoznala znanega geografskega imena, napisanega na starem zemljevidu. Cerkniško jezero, vendar! To je v velikosti, kakršne smo na upodobitvah slovenskega ozemlja vajeni kvečjemu ob pogledu na Bohinjsko jezero, bodlo v oči z zemljevida iz 16. stoletja, ki ga je izdelal Gerardus Mercator. »To kaže, da je Cerkniško jezero že takrat veljalo za nekaj posebnega,« je poudaril dr. Primož Gašperič. V muzeju, ki deluje v okviru Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ima več vlog: je njegov vodja, skrbnik, kustos, raziskovalec in najbrž še kaj.
V muzejski sobi je tudi njegova delovna miza, kakor je zadovoljno pritrdil, in tako delovne dneve preživi obkrožen s tistim, kar mu je zelo ljubo – zemljevidi. Na razstavni površini je čakalo kakih deset primerkov, ki so sicer spravljeni v ognjevarni omari, gostitelj pa je bil opremljen z belimi rokavicami, na katerih je bilo zaznati sledove listanja starega papirja.
Leopardova koža
V zadnjem času se je med pripravo doktorata največ ukvarjal z geografskimi elementi, »zato vam lahko ure in ure pripovedujem samo o krtinah«, je porogljivo pogledal in pokazal na stari zemljevid, pokrit z drobnimi hribčki, ki so nakazovali vzpetine. Toda to je bilo le eno izmed obdobij v razvoju kartografije in zemljevidov, ki se zdijo v času vzpona informacijske tehnologije nekaj podobnega kakor časopisi: v roke jih primejo samo še tisti, ki se oklepajo starih navad in nikakor nočejo priznati dobrodejnosti informacijske tehnologije. »Resda je s pomočjo sodobnih aplikacij velikokrat laže priti na cilj, toda ko tehnologija odpove, še vedno pride prav dober star zemljevid,« je rekel raziskovalec in se takoj opredelil za klasika: »Navsezadnje delam v muzeju!« Namen tega muzeja je prizadevanje, da bi vse generacije, zlasti pa mlajše, spoznale, da ima vse svojo (pra)zgodovino. »Stari zemljevidi so v tem smislu predhodniki navigacije.«
Ko smo se začeli pogovarjati o zgodovini, ki je pripeljala tako daleč, da si lahko ogledamo tako rekoč vsak meter Zemljinega površja, je najprej vprašal: Koliko časa imate? Potem pa se nasmehnil in začel 30.000 let pred našim štetjem. Takrat ljudje niso vedeli, na katerem planetu so, še manj, da je ta okrogel, so pa že začeli risati vsakdanje poti.
Prvi je bil domnevno Pavlov zemljevid, odkrili so ga v bližini Brna na Češkem in je star okoli 25.000 let. Sledijo mu različiče iz 12.000 in 6000 let pred našim štetjem, eden takšnih je razstavljen v muzeju v Ankari. »Preprosto so odbili del stene in tako v muzeju razstavili starodavni, verjetno najstarejši urbanistični načrt na svetu,« je povedal Gašperič.
Kako so raziskovalci sploh ugotovili, da je to zemljevid? »Seveda tega niso takoj vedeli. Ena od teorij pravi, da so najprej mislili, da je koža leoparda,« je razkril sogovornik. Toda zlagoma so spoznali, da se krogci ujemajo z arheološkimi nahajališči, med katerimi je bil nekakšen hribček, o katerem so ugotovili, da je ognjenik Hasan Daği.
Florjančič, Valvasor, Kozler
Dvomov pa ni bilo več pri zemljevidih, ki so jih izdelovali stari Grki; ti so v svoji filozofski maniri že razmišljali o tem, da bi Zemlja lahko bila okrogla in da »plava« nekje v vesolju. Prelomnico je med drugimi misleci dosegel Ptolomej, ki je izdal delo Geografija v osmih knjigah. Tukaj lahko skočimo tisočletje naprej; Primož Gašperič je pokazal predelavo Ptolomejevega dela, ki ga je izdelal Sebastian Münster. Besede, nekakšna mešanica latinščine in nemščine, kot so Laibach, Windischland ali Oberbossen, so razkrile, kateri košček sveta je izrisan, toda če bi se osredotočili samo na risbo, bi bil zemljevid nerazpoznaven. Zato ga je Gašperič obrnil narobe in postavil Istro na pravo mesto. Šele takrat je dobil rep in glavo, predvsem pa razkril, da je tudi branje zemljevida železna srajca.
Šele z novim vekom, torej od 16. stoletja dalje, se je začel uveljavljati način, pri katerem je sever na vrhu, je pojasnil. In podobno je danes z evropocentrizmom: na zemljevidu, kjer Evropa ni v sredini, večina Evropejcev tava v temi. »Da, to je zelo zanimivo. Zato sem začeli zbirati zemljevide, ki v sredini nimajo Evrope,« je izdal.
Včasih je bil jug na severu. Foto: Leon Vidic
Bistveno natančneje – in obrnjeno po smereh neba, kakor smo jih navajeni danes – je Istro leta 1525 izrisal Izolan Pietro Coppo, a ostal v zgodovini kartopisja dolgo spregledan, je opozoril. Izvirnik njegovega zemljevida hranijo v Muzeju Sergej Mašera v Piranu, Gašperič pa obiskovalcem rad pokaže reprodukcijo. V 16. stoletju je bilo Cerkniško jezero na zemljevidih še vedno zelo veliko, šele na začetku 18. stoletja je bolj ustrezalo meritvam. Nič čudnega, kajti pred tem ga je z znanstvenega vidika obdelal Janez Vajkard Valvasor (zaradi članka o tem svetovnem čudesu je bil v Angliji sprejet v Kraljevo družbo) ter pojasnil, zakaj je enkrat ogromno, drugič pa ga sploh ni. »Vidite, tukaj so že izrisani požiralniki,« je pokazal.
Prešli smo v obdobje, ko lahko tudi nepoznavalci prikimajo ob imenih, kot so Florjančič, Valvasor, Kozler ... Zemljevid Janeza Dizme Florjančiča iz leta 1744 je primerek, na katerega je daleč najbolj ponosen: »Imeti Kranjsko sredi 18. stoletja v merilu 1 : 100.000 je nekaj neverjetnega!« Za primerjavo je pokazal na sodoben zemljevid Slovenije, ki visi v pisarniškem delu muzeja: »Tale je narisan v merilu 1 : 250.000, torej je Florjančičev vsaj dvakrat bolj natančen.«
Njegova posebnost so sličice, ki z vidika kartografije same sicer ne pomenijo prav veliko, so pa nekaj, kar v marsikom prebudi željo, da bi kopijo takšnega zemljevida imel doma. Podobno, kakor je Kozlerjeva različica našla prostor v marsikaterem gospodinjstvu. Toda zemljevid Petra Kozlerja je že nekaj drugega, ima predvsem politično in narodnobuditeljsko vlogo, je pripomnil kustos. Peter Kozler, sicer pravnik in gospodarstvenik (soustanovil je Pivovarno Union), je moral zaradi svojega Zemljovida slovenskih dežel v ječo. Obtožen je bil veleizdaje in skoraj desetletje je trajalo, da mu je uspelo spraviti na svet vseh nekaj več kot tristo izvodov, ki so bili pozneje večkrat ponatisnjeni.
V Kozlerjevem času se je v zgodovino zemljepisja zapisal še en Slovenec – učitelj geografije Blaž Kocen, zlasti z atlasi, ki od leta 1861 še vedno nosijo njegovo ime. Njegovim zamislim so menda sledili celo nekateri nemški šolski atlasi, ki imajo sicer bistveno daljšo tradicijo. »Kdor je imel njegov atlas, je nekaj veljal,« je ob razstavni vitrini povedal Gašperič.
Zraven Kocenovih atlasov je Atlant, katerega avtor je Matej Cigale. V njem so zemljevidi posameznih delov sveta in je pravzaprav prvi atlas sveta v slovenskem jeziku. S kartografskega vidika ni nič posebnega, je pa pomemben zaradi poslovenjenja številnih svetovnih zemljepisnih imen. »Imamo 150-letno tradicijo tujih zemljepisnih imen v slovenskem jeziku, tudi to je izjemno!«
Prvi globus ni veljal dolgo
Ni ga zemljevida, ob katerem se iz Gašperiča ne bi sprožil plaz besed in ga zajelo pristno navdušenje, kljub temu pa je priznal, da obiskovalce, ko vstopijo v muzej, sprva najbolj pritegnejo globusi. Delali so jih že Grki, a dokazov za to ni, zaradi tega nosi primat prvega tisti iz leta 1492 – ki pa ni bil prav dolgo veljaven, kajti to je leto, ko so odkrili Ameriko.
Najstarejši globus v zbirki Foto: Leon Vidic
Najstarejši globus v muzeju je natanko tristo let mlajši in je tudi najmanjši v zbirki. Njegovo nasprotje po velikosti je globus iz 30. let 20. stoletja, ki je prav takšen, kakršne so radi uporabljali v starih filmih in ki so kdaj pa kdaj opravljali tudi vlogo minibara s pijačami. »Globus je za obiskovalce veliko bolj zanimiv, toda bistveno pomembnejši so zemljevidi,« je dodal, še zlasti če govorimo o našem ozemlju, ki si na večini globusov niti omembe ni prislužilo.
Tudi atlasi, ki smo jih kupovali v času Jugoslavije in so bili pomemben učni pripomoček, danes nimajo več kakšne druge vrednosti kakor nostalgične. »Radi jih hranimo in smo izredno ponosni nanje, toda v njih številni podatki ne držijo več,« se je strinjal sogovornik. Svet se spreminja in pogosto politika riše zemljevide. Kljub temu pa je lahko tudi obratno, kakor izpričuje anekdota, ki jo je povedal naš gostitelj. »Sončni kralj Ludvik XIV. je imel svojega kartografa, Italijana Cassinija, začetnika znamenite družine kartografov. Ta mu je tudi izrisal nov zemljevid Francije, in ko ga je kralj videl, mu je rekel: 'V vseh svojih bitkah nisem pridobil toliko ozemlja, kolikor si mi ga ti zmanjšal na zemljevidih!'«
