Tiskane izdaje
Po lanski predstavi Neli ni več v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki se je dotaknila slave, bolezni, premagovanja strahu ter soočenja z lastno in tujo nemočjo, je včeraj premiero doživela predstava Male kraljice (večinoma) istih avtorjev o treh mladostnicah. Znotraj vizualnega okvira žanra najstniških televizijskih serij in filmov se loteva prijateljstva in odraščanja junakinj, ki so si različne, a hkrati podobne, na njihovo avtopercepcijo pa ključno vpliva mnenje okolja.
Za nastanek Malih kraljic je bila po besedah Eve Mahkovic, avtorice dramskega teksta in dramaturginje predstave, ključna množica referenc iz sodobne vizualne umetnosti, z družbenih omrežij in iz popkulture. Navdih sta z režiserjem Jašo Kocelijem črpala tudi na instagramu, ki tako ali drugače izraža podobo generacije milenijcev. Ti imajo po njenem videnju zelo razvit življenjski slog, izkušnje in spoznanja o sebi in svetu pa pridobivajo veliko mlajši, kot so jih ona in njeni vrstniki, današnji 30-letniki.
V LGL se vsako leto načrtno posvetijo predstavam s problemsko tematiko za mlade, saj je gledališče prostor, kjer se lahko spregovori o temah, o katerih sicer molčimo, in nam pomaga osvetliti tudi težave, s katerimi se težko spoprijemamo, pojasnjuje odločitev umetniška vodja Ajda Rooss. »Odrasli imamo veliko predsodkov in težav, ko poskušamo z otroki in mladostniki spregovoriti o smrti, ločitvi, spolnosti, samomoru, iskanju spolne identitete, nasilju, odvisnosti ... Predstave ne dajejo odgovorov na vsa vprašanja, ponujajo pa veliko izhodišč za pogovor, ki mlade gledalce spodbujajo h kritičnemu razmisleku. Tudi v gledališču se ob tem sprašujemo, koliko tisti, ki ustvarjamo za mlade, zares poznamo svoje občinstvo, ali mlade gledališče in predstave s problemsko tematiko sploh zanimajo, bi morali predstave za mladostnike ustvarjati mladostniki in podobno,« našteva svoja preizpraševanja.
V porastu depresivnost in anksioznost
Kaj pa so resnične težave njihovega občinstva, današnjih otrok in mladostnikov? Po besedah šolske psihologinje Petre Mustar, zaposlene na Osnovni šoli Prežihovega Voranca in na Gimnaziji Jožeta Plečnika Ljubljana, so v porastu težave, ki so zelo pogoste v družbi nasploh – depresivnost in anksioznost (v različnih oblikah in različno intenzivne). Med srednješolci in srednješolkami se pogosto izražajo kot panični napadi. Psihične stiske se kažejo tudi v psihosomatskih motnjah, kot so želodčne težave, pojav alergij ..., in so ponavadi povezane z družinskimi razmerami. »Otrok je tisti, ki nosi in srka celotno družinsko ozračje: prezaposlenost staršev, njune konflikte, ki jih ne zmoreta sama urediti, ločitev in poznejše medsebojno 'obračunavanje'. Ob ločitvah otroci pogosto postanejo čustveni partner enega od staršev,« našteva sogovornica.
Učenci in mladostniki, ki jih obravnavajo šolski svetovalni delavci, prihajajo iz različnih socialno-ekonomskih okolij, tudi privilegiranega. Zlasti tej skupini otrok se zelo zaposleni starši za svojo odsotnost želijo odkupiti z materialnimi dobrinami. »Drugi želijo opraviti obveznosti namesto otrok, s čimer pa jih oropajo samostojnosti in odgovornosti. Otroci uspešnih staršev so pod pritiskom, da morajo biti tudi oni popolni na različnih področjih, ne le na šolskem, ampak tudi v glasbeni šoli ali na treningih, saj sicer ne bodo 'dovolj dobri' za svoje starše,« opisuje ozadja različnih stisk. Te jim povzročata tudi medvrstniško izločanje in nasilje. Nasilje je lahko tudi prikrito in se seli na družbena omrežja (t. i. cyber bullying), zato šola v takih primerih težko posreduje. Pri medsebojnem žaljenju ali kako drugače izraženem nasilnem vedenju je pomembno, da učitelj takoj intervenira. »Šolski svetovalni delavci vključimo 'nasilnega učenca' v obravnavo, mu pomagamo in ga učimo obvladovanja čustev ter na pogovore povabimo tudi starše. Učenca, ki se znajde v vlogi 'žrtve', pa želimo okrepiti z učenjem socialnih veščin. Pogosto izvajamo delavnice za celoten razred,« pojasnjuje Petra Mustar. Sošolci so večinoma strpni in razumevajoči do vrstnikov s težavami in jim poskušajo po svoje pomagati, pri tem pa je pomembna predvsem učiteljeva vloga.
Mladostniki ne zmorejo sami
Pogost, a varljiv je vtis, da so mladostniki že napol samostojni in da bodo že sami zmogli reševati svoje težave. »Starši imajo pri tem še vedno zelo pomembno vlogo. Če z mladostniki vzdržujejo dober stik in komunikacijo, je to zelo dragoceno, saj bodo le tako lahko ustrezno in pravočasno ukrepali ob težavah. Če je stik prekinjen, pa morda sploh ne bodo vedeli za stiske, ki pa jih mladostniki lahko rešujejo na sebi škodljiv način,« še opominja psihologinja.
Tudi pogled družinskega terapevta, psihologa in doktorja sociologije dr. Alberta Mrgoleta je usmerjen v to, ali je otrok varno navezan na starše, kar med drugim pomeni, da starši upoštevajo njegove razvojne potrebe, mu omogočijo lastništvo svojih dosežkov in jih sprejmejo z njihovimi izkušnjami v varnem pristanu. Šele tedaj mladostniki vidijo smisel v odnosu, iz katerega črpajo motivacijo tudi za vse tisto, kar lahko hitro postane »brez zveze«: upoštevajo pravila staršev, denimo ugasnejo računalnik po dogovoru ali pomagajo posesati stanovanje. Vsiljivi in kaznovalni vzgojni način pa pri otrocih ubija občutek varne navezanosti, zaradi česar se zapletejo v to, da starši »lovijo« otroke, ti pa jim vselej »zbežijo«. »Šolski uspeh je zadnja točka, ki jo imajo starši v rokavu. Kot opažam, zelo zgodaj prevzamejo 'lastništvo' nad otrokovimi ocenami, če je dosežek nižji od pričakovanega, jih silijo v učenje, podkupujejo, grozijo in kaznujejo, kar učinkuje zelo nepovezovalno. Otrok dobi sporočilo, da nad tem področjem svojega življenja nima nadzora, s čimer starši v resnici zatrejo njegovo lastno željo po uspehu. Vse ima večje razsežnosti še zato, ker tudi šolski sistem ne omogoča učenja iz lastnih napak, ampak jih zanje kaznuje,« meni sogovornik.
Pretirana skrb je škodljiva
Tudi Mrgole opaža, da vrsto problemov porajata vse bolj prisotna pretirana skrb in zaskrbljenost staršev, ki hočejo otroke obvarovati pred vsem slabim. »Tako jih oropajo samostojnega boja z življenjem, kar pa jih najbolj prizadene pri vstopu v srednjo šolo. Tam so takšne situacije vsak dan in otroci, ki niso dovolj opremljeni za spoprijemanje z njimi, to hitro razumejo kot lastno nesposobnost in da je vse skupaj brez smisla. Vse pogosteje so samostojnosti oropani že zelo zgodaj, saj vse več otrok vedno dlje spi s starši, kar jih prikrajša za izkušnjo, da zmorejo noč preživeti sami. Ker se očetje umikajo iz spalnic, se ruši zdrava družinska dinamika in ustvarja situacija, ko je mama z otrokom nasprotni tabor možu, namesto da bi zakonca držala skupaj,« opominja terapevt.
Težave, ki jih povzročajo nesamostojnost, pomanjkanje zaupanja vase, slaba samopodoba in pomanjkanje socialnih veščin pri spoprijemanju z življenjskimi situacijami, se v prvi in drugi triadi kažejo ne samo kot stiske, ampak tudi kot vedenjske motnje in agresivnost. »Nanje se ne znajo ustrezno odzivati niti adolescenti, zaradi česar čutijo, kot da ne pripadajo nobeni skupini. To pri nekaterih povzroča tesnobo, celo paniko, pri drugih občutek, da je vse brez smisla, tretji se odzovejo agresivno, četrti se umaknejo v svoj svet in prav pri teh je običajno zelo težko prepoznati, da imajo težave,« opozarja sogovornik. Tudi kot predsednik nacionalne Mreže TOM telefon® za pomoč otrokom in mladostnikom opaža, da narašča medvrstniško nasilje, tudi na družbenih omrežjih. To so le drugače izraženi problemi medsebojnih odnosov v šolah, z njimi pa se laže spoprijemajo mladostniki, ki imajo doma varno zavetje in so deležni razumevanja.
Vse manj empatije
Otroci so veliko bolj čustveno inteligentni od odraslih, samo njihovo spodbudo in usmeritev potrebujejo, poudarja sogovornik. Bolj ga skrbi, da imajo vse manj možnosti za učenje empatije, ki je ključna za preživetje človečnosti v družbi. »Še nedolgo nazaj tega strahu ni bilo, saj je bilo v družbi več potrebe po sodelovanju in medsebojnega druženja ter manj nesankcioniranih nasilnih dejanj. Danes nekomu, ki se spravi na nekoga, za to pogosto ni treba prevzeti odgovornosti. Empatije se lahko naučiš samo v odnosih z različnimi ljudmi in predvsem v neprijetnih situacijah,« poudarja.
Marsikatero na prvi pogled nerešljivo družinsko ali šolsko situacijo, ki vpletene pripelje na rob obupa, je mogoče rešiti zelo hitro, če so starši zmožni spremeniti vzorce, ki pripeljejo v začarani krog. Na terapijah, ki jih vodita z ženo Leonido, vidi precej ganljivih prizorov. »Prišli sta mama in povsem apatična hči, ki po ločitvi ni več spoštovala domačih pravil, in to ju je pripeljalo v slepo ulico. Ko je na terapiji hči zaupala mami svoje bolečine ob razvezi in kako zelo jo potrebuje in ko ji je mama zaupala, da jo težko sprejema, ker jo spominja na vse tisto, kar je bilo prej – sta ponovno vzpostavili odnos in življenje vrnili v ustaljene tirnice,« navede primer. Večino težav rešijo že po dveh ali treh obiskih.
