Tiskane izdaje
Kdor zna prisluhniti naravi, je bogato poplačan s čari njenega zvoka. Ptice prepevajo, gozdovi in polja šumijo, voda žubori, redkokdo pa pomisli, da se tudi v kamnu, v glini skrivajo glasovi. Pa se. To so dokazali slovenski umetniki z različnih področij, različnih starosti, ki so svoje delo združili v zanimivem glasbenem in vizualnem performansu. Ustvarjalce smo obiskali na vaji pred sinočnjim dogodkom.
Ideja je že več let zorela v glavi skladatelja Pavla Mihelčiča. »Zelo preprosto se je rodila. Veliko potujem in pred četrt stoletja me je pot zanesla tudi v Mehiko. Tam sem srečal Azteke, ki so igrali na kamne. Imeli so preprosto preprogo, na njej pa kamne, ki so jih našli v naravi. Vsak je imel svoj zvok. Začel sem razmišljati, zakaj se ne bi tudi sam lotil podobne kompozicije,« pripoveduje Mihelčič. »Jaz lahko fantaziram, sem si mislil, a kdo bo to igral? Potem sem poklical mojstra tolkalista Francija Krevha in bil prepričan, da me bo zavrnil. Toda ne, bil je navdušen. Neverjetno, v njegovih rokah zaigra prav vsaka stvar. No, sam sem kasneje k projektu nagovoril še akademsko kiparko Dragico Čadež Lapajne, Krevh pa se je povezal z njeno kolegico Alenko Vidrgar. Čadeževa je 'inštrumente' ustvarjala iz gline, Vidrgarjeva iz kamna. Umetnici sta z veseljem sprejeli izziv. Kasneje so njuna dela prinesli k meni domov. Skoraj dva meseca sem tolkel po skulpturah. Pri kamnih, na primer, sem ugotovil, da ima vsak dva tona, odvisno, s katere strani potrkaš nanj. Eden je uglašen v kvarti, drugi v mali terci. Des, as in ges, es. To odkritje me je zelo presenetilo. No, pri teh kamnih sem imel na voljo že štiri tone, na drugih inštrumentih, narejenih po vzoru litofona ali kamnite harfe, denimo, še več, torej sem lahko začel skladati. Rekel sem jim, 'naredite mi takšne inštrumente, na katere bom lahko močno udaril'. Zdaj so tu. Lahko jih tudi praskate, božate, po njih drsate in slišali boste množico različnih zvokov.«
Fotografije: Tomi Lombar
Ti so v mojstru Mihelčiču izzvali močno asociacijo na zemljo, vtise pa je zapisal na notni papir. »Le svoje občutke sem spremenil v note. Poslušalcu govori narava, govorita mu kamen in zemlja. Razkrije se simbioza besed in zvoka, pred njimi pa je skrivna pot, ki je v zemlji naletela na vodo, glino, kamen,« iskrivih oči razloži 78-letni skladatelj, ki na koncertu vse te zvoke poveže s klavirsko spremljavo. »Najprej sem nameraval spisati sedemminutno skladbo, a se je moja domišljija tako razvnela, da je na koncu nastala 22-minutna. Privoščil sem si sedem improvizacij. Sicer imam note napisane, vendar jim sproti dodajam svoje misli.«
Univerzalni jezik
Besedni del v recitacijah, ki jih izvaja dramski igralec Ivo Ban, predstavi Mihelčičeva razmišljanja o umetnosti. »Vse, kar bo igrano, je povezano z besedo, ta pa je povezana z glasbo, ki ima svojo intimo. Svojo minulost in našo prihodnost. Vsi smo povezani med seboj, zapisane note pa vsem pomagajo izraziti na novo domišljeni, na novo oblikovani inštrumenti,« poudari Pavel Mihelčič.
Inštrumenti so res nenavadni, zvok prav tako. Kot že rečeno, se je moralo v ta namen skladateljevo delo srečati še z drugimi vrstami ustvarjalnosti. »Če so nekoč izdelovali inštrumente iz obdelanega lesa, zakaj ne bi mi uporabili kamna, ki je v naravi, v kamnolomu. Važno je izzvati zvok, ki je lahko koprenast, stisnjen, top, oster, zelo poseben, ki išče zglede v pradavnini, odseve v vodi, v iskanju svetlobe in projekcije bleščic. Naša zvočna pustolovščina tudi vizualno eksperimentira z lomljenem barv v vodi,« pripomni.
Glasbeno-gledališki recital za skladatelja, violončelo, tolkala, klavir in igralca, kot je delo poimenoval Mihelčič, je le končni produkt sinergije različnih umetniških zvrsti: »Med seboj se prepletajo in vplivajo druga na drugo, tako da se njihove primarne govorice stapljajo v univerzalni jezik. Ta nam na dobesedni in simbolni ravni pripoveduje zgodbe, ki jih v sebi nosi kamen.«
Zveneče skulpture
Zgodba o zvenečem kamnu se je začela že zgodaj spomladi. »Takoj ko je skopnel sneg,« pripomni akademska kiparka Alenka Vidrgar, avtorica kamnitih inštrumentov. »Skupaj smo šli v kamnolom Lesno Brdo, pa kamni niso zveneli, potem smo se, kljub hudemu nalivu, odpravili v sežanskega, tu pa je bila zgodba povsem drugačna. Odbrali smo nekaj kosov kamnov. Glasbenikom sem svetovala, naj poiščejo take, ki jih bo mogoče transportirati, jaz pa jih bom že po svoje obdelala.«
Tudi zanjo je bilo klesanje kamnitih inštrumentov svojevrsten eksperiment. »Uglaševala sem jih s fleksarico. Zame je bilo to izredno zanimivo doživetje. Nekaj rešitev sem poznala, nekaj sem jih na novo poiskala, precej pa mi jih je kamen kar sam pokazal,« pripoveduje Vidrgarjeva, »prav tako so glasbeniki kar nekaj dni delali z menoj.«
Njeni kamniti inštrumenti so tudi vizualno izjemne kiparske stvaritve. Nastalo jih je kar 19. »Za temo vizualizacije sem si vzela valovanje, ker pač poznamo tudi zvočno valovanje. Pri nekaterih skulpturah so bili posegi zelo minimalistični, ker bi večji lahko uničili zvočnost kamna. Ugotovila sem, da je vsakih pet milimetrov kamna zelo pomembnih. Zveneli so mi že pred tem projektom, ko sem jih klesala,« pojasni umetnica, ki se že desetletja posveča pojmom, kot so materija, bivanje, narava, človek. Unikaten projekt jo je tako potegnil vase, da komaj čaka, pravi, da si bo šla v kamnolom naročit nove kose kamna. »Tudi zase bom izdelala glasbeni stolp, saj njegov zvok name deluje zelo meditativno.«
Vidrgarjevi je uspelo v današnji prostor in čas sprostiti davno preteklost kamna. Osvobodila je njegov spomin in glas. Da vse to lahko deli z ljudmi, se je treba njenih skulptur dotakniti. »Po koncertu bodo Zveneče skulpture do 16. septembra razstavljene v atriju ljubljanskih Križank, pred vhodom v Viteško dvorano. Obnje bomo priložili paličice, da bodo ljudje lahko sami preizkusili njihovo zvočnost, si ustvarili lastne asociacije ter razširili razumevanje okolja, ki nas obdaja,« doda kiparka Alenka Vidrgar.
To je čarovnija
Z umetniškim in raziskovalnim izzivom, kako privabiti zvok iz materiala, kakršen je glina, sta se za projekt spopadla akademska kiparka Dragica Čadež Lapajne in njen sin, akademski slikar Boštjan Lapajne. Čeprav ustvarjata vsak svoj imaginarni svet, so ju Zveneče skulpture združile in prvič sta se lotila vprašanja zvoka v glini. »Projekt sva si zamislila kot eksperiment in test nekakšnega ozvočenja te tako primarne in zemeljske strukture,« pove Čadeževa.
Tudi Boštjan Lapajne je tokrat prvič preizkusil, kakšen zvok, na primer, povzroči kapljica vode, ki pade na pločevino. »Ustvaril sem ritem. Ugotovil sem, da je vodo mogoče disciplinirati. Uporabil sem izum Ivana Krambergerja, ki ga je razvil za potrebe infuzije. To je to. Izkušnjo smo pripeljali iz medicine. Z veseljem sem združil moči z drugimi umetniki, čeprav se kot slikar večinoma ukvarjam z ustvarjanjem videov. Mislim, da bi morali že izvorno združiti vse akademije, likovno, arhitekturno, oblikovalsko, glasbeno, da bi študentje sodelovali med seboj, ne pa da se prvič najdemo šele ob projektih, kakršen je Zeleno polje, rdeča prst. Večkrat bi morali sodelovati. Zelo uživam pri delu. Glasba je zelo abstraktna, kot abstraktna slika.«
Glasbeno abstrakcijo sta v svoje roke z veseljem sprejela tudi člana Slovenskega tolkalnega projekta (SToP), akademska tolkalca Matevž Bajde in Franci Krevh. Brez slednjega sinočnjega koncerta najbrž ne bi bilo, saj je prav Krevh mojstru Mihelčiču pomagal sprostiti krila domišljije, SToP pa je tudi producent projekta. Ta se je zdel zanimiv celo ministrstvu za kulturo, ki ga je v manjšem delu podprlo.
Krevh: »Že precej časa se ukvarjam z nenavadnimi tolkali. Pred nekaj leti smo igrali Koncert za vodo in orkester. Imeli smo tudi že Papirni koncert. Nova tolkala me zelo vznemirjajo, zato je projekt prišel kot naročen. Ne gre toliko za koncert kot za razvijajoči se projekt, saj je največ dela že opravljenega, izvedba glasbenega dela je le finale, ko si vsi sodelujoči lahko oddahnemo,« pripomni Krevh. »Vesel sem, da se je združilo toliko različnih dobrih energij in skupaj ustvarilo še boljšo. Vsi smo se izpraševali, poskušali, se dopolnjevali, poslušali, da smo prišli do pravih, odličnih zvokov. Prijetno smo bili presenečeni, ko smo dobili skladateljeve notne zapise. Za posamezne tone kamnitih in glinenih inštrumentov je moral izumiti nove znake. Ker imava z Matevžem že dolgo kilometrino v sodobni glasbi, veva, kaj kakšen znak pomeni, zato ni bilo težav.«
