Kamnita pravljica tisočih nenavadnih skalnih vrhov

Nacionalni park v vzhodni Nemčiji je ena najbolj spektakularnih skalnih formacij v Evropi. Milijon in pol turistov na leto.

Objavljeno
24. november 2015 14.45
Smilja Štravs
Smilja Štravs
»Če je to kaj takšnega kot adrenalinski park, bi raje počakal spodaj,« iskreno zaskrbljen pove Faruk, novinar iz Sarajeva. V hribe ne hodi, komaj kdaj se sploh premakne iz mesta, boji se, da bi ga na vrhu nacionalnega parka Saška Švica popadla vrtoglavica. Zvečer ga zaman čakamo pri večerji, kajti mrzlo oktobrsko sonce in svež zrak sta mu izpila vse moči. Da si zapriseženi meščan opomore, je bilo potrebnih dvanajst ur spanca. »Ne bo tako hudo,« je sicer prepričan vodja potovanja Jens Becker, ki se pred vstopom v najbolj atraktivni del parka šali, da je v ogradi arena za raziskovanje vrtoglavice. Faruk pokuka skozi reže železne ograje, ki obdaja najzanimivejši del parka, za katerega je treba plačati dva evra vstopnine, in se brž odloči, da nima smisla izzivati poguma in želodca. S Tatjano, srbsko novinarko iz Beograda, počakata pri hišici, kjer prodajajo vstopnice.

Vsi drugi se previdno in držeč se za ograjo podamo po železnih stopnicah, ki so speljane okrog gobastih skalnih skulptur. Po nekaj korakih se otresemo strahu, kajti, kot je rekel Jens, ni tako hudo. Smo na vrhu nacionalnega parka, v osrčju ene najbolj obiskanih turističnih točk v regiji, to je skalne formacije Bastei, od koder se odpirajo čudoviti pogledi tako na nenavadno otoško pogorje kot na leno reko Labo v dolini. Priča smo največkrat slikanemu prizoru, razvalini srednjeveškega skalnega gradu Neurathen, ki se prvič omenja leta 1289. Grad je bil najprej v lasti različnih čeških plemiških družin in potem saških, vse od leta 1530 pa je ruševina. Leta 1826 so med kamnitimi stolpi zgradili lesen most in ga leta 1851 zamenjali s kamnitim (dolg je dobrih 76 metrov). Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je pokrajina zelo slikovita, na mostu so posneli že vrsto filmov in televizijskih serij pravljičnega značaja.

Švica v malem

Nacionalni park Saška Švica (Sächsische Schweiz) seveda ni adrenalinski park, je čarobna skalna pokrajina, ki leži približno 50 kilometrov jugovzhodno od saškega mesta Dresden v nekdanji vzhodni Nemčiji. Območje sestavlja približno tisoč nenavadnih skalnih vrhov iz peščenjaka, ki jih običajni turisti le občudujemo, nekateri adrenalina željni plezalci pa se nanje tudi povzpnejo. Že ime pove, da velja pokrajina s svojo raznolikostjo in naravno pestrostjo za »Švico v malem«. Skale so za švicarske razmere videti kot mogočne gore, čeprav so visoke le 300 metrov, pa vseeno vzpon na »vrh« Saške Švice zgolj povprečno pripravljenega planinca lahko kar dobro zadiha.

Pokrajina meji na Češko, kjer se prelevi v Češko Švico, dobra polovica nacionalnega parka (93,5 kvadratnega kilometra) leži v Nemčiji, nekaj manj (80 kvadratnih kilometrov) pa na Češkem. Izhodišče poti po najlepšem delu Saške Švice je malo mesto Rathen ob Labi, kamor iz Dresdna mimo Pirne pripelje lokalna cesta. Izhodišče poti je na drugi strani Labe, reko pa prečkamo z nekakšnim splavom, ki ga z jeklenico v vodi potegnejo na drugo stran. V Rathen pridemo tudi po Labi s priljubljenim parnikom iz Dresdna ali iz katerega od drugih krajev, ki ležijo ob reki. Poganja ga starinsko kolo in glasno izpušča paro. Vozi poleti in pozimi vse do češke meje – zadnje mesto na njegovi poti je letoviški Bad Schandau, dva kilometra od češkega mejnega prehoda Schmilka. Z njim se vozijo predvsem turisti oziroma izletniki, zato je opremljen z mikrofonom, ki obvešča o zanimivostih ob poti.

Bastei velja za eno najbolj spektakularnih gorskih formacij v Evropi. Do vrha, kjer stoji restavracija s hotelom (zaradi slikovitega terena in čudovitega razgleda na reko le redkokatera sobota mine brez poročnega kosila in panoramskega fotografiranja mladoporočencev), se lahko z druge strani pripeljemo tudi z avtomobilom, vendar je veliko bolj zanimivo in uživaško, če se na vrh odpravimo peš. Po parku nas popelje biologinja Daphne Zieschang, ki nas na začetku pogleda v čevlje, ali morda katera od dam nima na sebi visokih pet. »Se zgodi, včasih,« pojasni. Primerna gorniška obutev za sprehod po Saški Švici ni odveč, tudi če se vzpona lotimo po najbolj uhojeni turistični poti. Začetni vzpon mimo nekdanje trdnjave, kjer je zdaj gostilna, je namreč precej strm, primerljiv s Šmarno goro. Po poti pa lahko izletnika doletijo tudi marsikakšna presenečenja, denimo stoječa voda na ozkih poteh med balvani oziroma velikimi skalami, ki jo je treba tako ali drugače obiti po skalnih robovih, če si nočeš zmočiti nog.

Izzivi za plezalce

Nacionalni park vsako leto obišče milijon in pol turistov, med njimi so profesionalni plezalci, saj zanimivo oblikovane skale ponujajo številne plezalne izzive. Večina turistov pa se na skalni plato odpravi peš in na klasičen pohodniški način. Po zgornjem delu parka so speljani stopnice in mostički za lažje občudovanje skal, od katerih ima večina tudi svoja imena. Skalna pokrajina okrog 300 metrov nad Labo navdušuje zlasti s številnimi oblikami – tu so stebri, ki spominjajo na prste na roki, gobaste forme z mehko zaobljenimi klobučastimi vrhovi, redkejše igle, skalni oboki in različne sestavljene forme, kot je lokomotiva. Otokom podobne skalne forme, ki ponosno stegujejo svoje vratove proti nebu, so nastale pred milijoni let. V obdobju krede je bilo tu morje, na katerega dnu se je nabiral pesek. Ko je voda odtekla, je pod vremenskimi vplivi – mrazom, vročino, vetrom in vodo, nastalo to, kar vidimo danes.

»Nemci pokrajino imenujejo tudi kamnita pravljica,« pove Daphne. Saška Švica nastopa v številnih umetniških slikarijah, med najlepšimi in najbolj ikoničnimi upodobitvami so dela, ki jih je naslikal nemški romantični slikar Caspar David Friedrich (1774–1855). Med najbolj magičnimi je slika Popotnik v morju megle, ki visi v galeriji Kunsthalle Hamburg. Na njej je upodobljen moški, ki stoji na vrhu ene od skal in se razgleduje po drugih vrhovih, ti pa se kopajo v morju meglic. Skale so neporaščene, gole pečine, ki se dvigajo sredi ničesar, drugod iz njih rastejo posamezna drevesca in grmovje, ki se je ukoreninilo v skromni prsti v skalnih razpokah.

»Nacionalni park je poraščen z mešanim gozdom, vendar na območju formacije Bastei ob robovih skal in v skalnih razpokah veljajo ekstremne rastne razmere, zato lahko uspevata le dve drevesni vrsti, to sta bor in breza,« pove Daphne. Ker za nacionalni park velja najvišja stopnja zaščitenosti, se morajo obiskovalci držati označenih poti, z njih je dovoljeno skreniti le tri metre levo ali desno. Tu uspevajo številne vrste gob, ki jih je v omenjenem pasu tudi dovoljeno nabirati, kar v izobraževalne namene počno zlasti mladi starši, ki park obiščejo z otroki. V gozdu domujejo številne živali, med njimi nekatere redke vrste, denimo črne štorklje – v parku imajo dva para.