Česar ded na sina in vnuka ne prenese, je za zmeraj izgubljena dediščina

Tudi pri Kurentovih obhodih, vpisanih na Unescov seznam, je največja vrednost starejših, da otrokom pojasnijo, kakšne so nekatere stvari bile.

Objavljeno
23. januar 2018 19.53
Franc Milošič
Franc Milošič

Ptuj – Kako živa je slovenska pustna tradicija, koliko pustnih in drugih šemskih likov in z njimi povezanih običajev, verovanj in ritualov se je ohranilo do danes, najbolj zgovorno priča slovenski Register nesnovne dediščine: med 60 doslej vpisanimi enotami je kar 11 pustnih. Tri med njimi so že bile razglašene za “živo mojstrovino državnega pomena”. Sedmega decembra lani pa je slovensko pustno obredje vstopilo še na Unescov seznam, kar je najvišje možno priznanje.

Obhode kurentov (Door-to-door rounds of Kurenti) na Dravskem in Ptujskem polju ter v Halozah in Slovenskih goricah so strogi presojevalci spoznali in priznali za del nesnovnega svetovnega bogastva.

»Etnografska kulturna dediščina predstavlja avtentično zibelko kulturne identitete. Je dediščina posameznika, mesta, naroda in človeštva,« je na Unescovem zasedanju v Južni Koreji poudaril Branko Brumen, dolgoletni vodja ptujskega kurentovanja in že šest let podpredsednik Evropskega združenja karnevalskih mest (FECC). Miran Senčar, ptujski župan, pa se je v Koreji zahvalil vsem tistim posameznikom in skupinam, ki so kurentovo poslanstvo ohranjali in živeli v vseh preteklih desetletjih in stoletjih in jo tako ohranili kot živo mojstrovino.

Živost je pri dediščini najbolj pomembna

Prav živost je pri dediščini najbolj pomembna. Imeti mora torej tiste, ki jo prenašajo iz roda v rod čimbolj avtentično in čimbolj vsebinsko. Prav v sedanjem času je to največji problem. Razvojni skoki, deagrarizacija in čedalje manj družinskih skupnosti z dvema ali več generacijami kot rak razjedajo navade, običaje, obredja in verovanja. Prav s sedanjimi generacijami se prekinja največ tistega, kar so dolga stoletja negovali in iz roda v rod prenašali ljudje na določenem območju. Zato je prav zdaj največja vrednost starejših in najstarejših generacij, da svojim otrokom in vnukom še vsaj natančneje povedo in pojasnijo, zakaj so se nekatere stvari ohranjale in kakšne so bile. Ni posebna dediščinska tragedija, če zreli mož na svojega sina ali na svojega vnuka ne prenese prav nič matematičnega ali mehaničnega znanja, ki ju premore, saj se katerikoli od njiju lahko o tem pouči vsepovsod drugje. Velikanska izguba pa je, če sin ali vnuk iz njegovih ust ne slišita, kako zvenijo narečne besede, kakšne besedne zveze so se uporabljale, kakšni so bili uroki, običaji ob veliki noči ali na pepelnico ... Ko se takšne specfičnosti enkrat povsem pretrgajo, jih ni mogoče nikoli več avtentično zakrpati, pa naj si neki daljnji naslednji rodovi še tako prizadevajo zanje.

Strokovnjaki temu pravijo, da mora imeti dediščina nosilce. Zagotovljene nosilce, ki bodo »prenesli« dediščinsko dragocenost z rodu pred seboj na rod za seboj. Z deda v pokoju na vnuka v vrtcu, z razumevanjem in pomočjo sredinskega, ki je oče in otrok hkrati. Najlažje je to zgodovinsko pot dediščine spremljati prav pri kurentu. Prizadevanja za njegovo uvrstitev na Unescov seznam je v resnici začel prejšnji ptujski župan Štefan Čelan. Ki je bil kurent od malih nog in je kurent ostal tudi med županovanjem. Ni mogoče trditi, da se mu nekateri pri tem niso celo malo posmehovali, češ da bi medtem moral delati kaj bolj županskega. A tisto bi lahko delal kdorkoli, prenašanje kurentovega poslanstva pa je skrb izbranih, da se dolga tradicija ne prekine. Zato je bilo treba za vpis kurentovih obhodov v slovenski register najprej zagotoviti trdne nosilce. To pa ni bilo posebej težko, saj na Ptuju in v okolici že desetletja obstajajo številne skupine kurentov, ki imajo celo vsaka svoje ime, svoje znane člane ... Tako so pred šestimi leti najprej ustanovili zvezo teh društev – vanjo se je vključilo 20 društev s prek 900 kurenti. Pod predsedovanjem Vlada Hvalca je zveza prevzela vlogo nosilca obredja – torej prenašalca običaja na mlajše rodove. Potem pa je sledila dolga in temeljita priprava nominacije za vpis.

Na Unescovem seznamu nesnovne dediščine

Na Unescoven seznamu nesnovne dediščine je Slovenija doslej imela le Škofjeloški pasijon. Lani je imel Unesco na mizi 38 nominacij in ptujska je veljala za eno od štirih vzorčno pripravljenih. Tako že od evalvacijske komisije naprej, ki je lani v Parizu pregledala, ocenila in izbrala nominacije, ni bilo veliko dvoma, da bi kurentovi obhodi morali v prvem poskusu skočiti na Unescov seznam. Ta vpis se ne nanaša na nobenega konkretnega kurenta, ne na kurentovo opravo ali njegov celoten lik, ampak gre za obredje in verovanje v kurentovo poslanstvo. Kurent je hodil in še vedno hodi po vaseh od domačije do domačije, s svojim ropotanjem vzbuja strah in trepet, pa vero v njegovo demonsko moč, ki napoveduje prelom – dejanski začetek leta s klitjem in brstenjem novega življenja narave.

Kurentovi obhodi imajo nekaj tipičnih pojavnih oblik. Prvotno (kolikor seže naš spomin in pisani ter slikovni viri) je bil kurent plužar pri oračih. To je pustna skupina, ki s plugom simbolično zaorje po dvoriščih prvo brazdo, za plug pa drži kurent. Tam je dobil še eno izjemno vlogo – letina bo dobra, če so zaorali; a bognedaj, da bi se bil kurent po dvorišču povaljal, ker bi živina krepala, njive in vinogradi ne bi rodili ... Potem je kurent v skupinah, ki obiskujejo domove, in na koncu se je kurent odpravil še v mesto, kjer ga nikoli prej niso želeli videti, saj so ga celo orožniki preganjali. Tam so se njegovi obhodi razpotegnili v povorke, poslanstvo in namen pa sta ostala enaka.

Kurentovi obhodi so zdaj številni, nosilcev je veliko. Na ptujskem kurentovanju je med stotinami kurentov na desetine otrok in šolarjev v kurentovih opravah, na pustni ponedeljek skoraj dva tisoč maskiranih otrok iz vrtcev iz vse Slovenije in tudi zamejstva – mnogi med njimi bodo kmalu kurenti. Zato imajo kurentovi obhodi pred mnogimi drugimi izgubljajočimi se dediščinami vsaj za zdaj varno prihodnost.

***

Nove Delove strani Generacija + , ki izhajajo ob ponedeljkih, torkih in sredah, bomo gradili na pozitivnih zgodbah, ki jih prinaša zrelo obdobje, opozarjali bomo na probleme, ki jih prepočasi rešujemo, na nujne sistemske ureditve in tudi njihove pomanjkljivosti, se od naših intervjuvank in intervjuvancev kot iz živih knjig tudi kaj naučili.

Vaši predlogi in vprašanja bodo vedno dobrodošli, pošiljate jih lahko na spletni naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..