Kava je ena tistih tem, o kateri smo sposobni govoriti, še preden spijemo prvo jutranjo kavo. S prijatelji se ne družimo več, ampak gremo na kavo, s sodelavci nimamo sestanka, temveč skupaj spijemo kavo, zadnje čase se na kavo hodi tudi v politiki. Predsedujoči NSi Matej Tonin te dni »kofetka« s političnimi kolegi in tako vnaša v odnos Slovencev do tega napitka nov odtenek.
Kako to, da je za izhodišče političnih pogovorov izbral povabilo na kavo? »V slovenskem okolju in tradiciji je kava sinonim za neformalni pogovor,« odgovarja v. d. predsednika Nove Slovenije Matej Tonin, »pomembno se mi zdi, da ohranjamo takšno komunikacijo, kajti tako bomo laže sodelovali.« Poleg tega je takšno povabilo težko zavrniti, pravi Tonin in sklepa, da bi bil odziv predstavnikov strank (kavi s Toninom so se odrekli v Desusu in Levici), če bi jih vabil na sestanek, najbrž drugačen in bi v njih prebudil zadržke. »Tako pa so bili odprti za dialog, pogovori so bili tudi resni, mestoma celo ostri, a zelo vsebinski – v nasprotju s pogovori v parlamentu in pred mediji.« Odrekli se niso niti gostoljubnosti in so spili kavo (ali čaj), pravi Tonin, ki jim je delal družbo z belo kavo.
Več kot napitek
Premik povabila na kavo v politični diskurz vsekakor nakazuje, da s tem v mislih nimamo več napitka, ampak nekakšno sproščeno srečanje, pri katerem ni izključeno, da bo kdo izustil tudi kaj konstruktivnega. Takšno vabilo ima, pritrjuje poznavalec kave Tine Čokl, lastnik kavarne Čokl na Krekovem trgu v Ljubljani, v vsakdanjem življenju vlogo prebijanja ledu oziroma približevanja sogovorniku. Če se že uporablja v politiki, naj bo orodje, ne orožje, polaga na srce politikom, torej poligon za resne razprave.
Meni, da ima kava precej raje poezijo kot politiko, čeprav ji političnega pomena ne smemo odrekati. V preteklosti je, poudarja Čokl, povzročila več družbenih premikov, prvi in najbrž najpomembnejši sega do 15. stoletja. Takrat je bila higiena zelo problematična, prišlo je tako daleč, da je bilo precej manj nevarno piti pivo kot vodo, zato je bil alkoholizem razširjen med vsemi skupinami prebivalcev in kot takšen družbeno sprejemljiv. Takšne razmere je kritiziral že Martin Luther, vznikali so tudi pozivi k zmernosti, pomemben premik pa se je zgodil v 17. stoletju s kavo in kavarnami, ki so postale alternativa zbiranju ob alkoholu in kmalu tudi prostori za politične razprave.
Luksuzna dobrina
Neizbrisljiv pečat slovenskemu odnosu do kave je dal pisatelj Ivan Cankar in s tem pripomogel, da o kavi razpravljajo že šolarji. V črtici Skodelica kave je zavrnil kavo, ki je bila, mimogrede, na začetku prejšnjega stoletja zelo draga, in s tem prizadel mamo, ki je – ena sama. Občutka krivde, ki ga je pestil po tem, ko je grdo odslovil mater s skodelico v rokah, ni mogoče opisati drugače kot z njegovimi lastnimi besedami: »Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.«
Od prvega srečanja s to črtico skodelica kave ni več samo skodelica kave, vizualno jo je v nacionalni karakter zarisala tudi Kofetarica slikarke Ivane Kobilica, zato bi lahko pričakovali, da bomo imeli Slovenci bolj spoštljiv odnos do tega napitka. A to se preprosto ne zgodi – ne glede na to, da spijemo (takole, čez palec) po tri na dan. Zlasti o tem se rad razgovori Tine Čokl, tudi soustanovitelj zavoda Buna, ki poudarja pomen pravične trgovine. Popreproščeno in vsesplošno vabljenje na kavo, ne da bi imeli v mislih proizvod, se mu zdi problematično z več vidikov. Prvič, kava je luksuzna dobrina, saj z njo ne tešimo ne lakote ne žeje, drugič, je eksotična dobrina, ki raste na precej omejenem območju našega planeta, in tretjič, jemljemo jo kot samoumevno.
»Pijemo jo večkrat na dan, vendar o njej pravzaprav ničesar ne vemo. Še o zimskih pnevmatikah se bolj pozanimamo,« je kritičen Čokl. Toda tudi če bi se radi informirali, nam osnovni proizvod ni v pomoč, kajti na deklaraciji embalaže ponavadi ne izvemo prav veliko drugega kot to, da je v njej – kava, ničesar pa o poreklu, vrsti, okolju, kjer je zrasla, kaj šele o poti, ki jo je prepotovala do nas, in vseh posrednikih.
Vsako leto je spijemo več
Države Evropske unije se uvrščajo med največje porabnice kave na svetu. Ker je na svojih tleh ne morejo pridelati, jo uvažajo, v glavnem iz treh največjih pridelovalk, to so Brazilija, Vietnam in Kolumbija. Iz teh treh držav so države EU po zadnjih podatkih iz leta 2016 uvozile za 13,9 milijarde evrov kave ali 62 odstotkov celotne količine uvoza nepraženih kavnih zrn, od tega polovico iz Brazilije.
Slovenija je v istem letu uvozila 13,8 milijona ton kave v vrednosti 46,2 milijona evrov, navaja slovenski statistični urad. Količina uvožene kave je bila deset odstotkov večja kot v letu prej. Vsak prebivalec je leta 2015 porabil 5,5 kilograma kave (prave ali njenih nadomestkov) na leto. Ta količina se iz leta v leto povečuje, ugotavlja statistični urad: leta 2012 je član slovenskega gospodinjstva porabil povprečno 3,5 kilograma kave, dve leti prej 3,1 kilograma. V tem času se je povečalo tudi število podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo kave in čaja – leta 2000 jih je bilo 32, pet let pozneje 46.
V desetih letih je za približno deset odstotkov narasla cena kilograma pražene mlete kave (znaša okoli osem evrov), v zadnjih treh letih stane skodelica kave v lokalu približno enako, precej pa se je podražila v primerjavi z letom 2003. Takrat smo zanjo plačali v povprečju 0,71 evra ali 68 odstotkov manj kot danes. Prav pri ceni se ustavi tudi Tine Čokl in opozarja, da bi morali ponudniki zagotoviti uporabnikom razrez cene kave, kajti s tem bi natančno videli, kdo pije in kdo plača, predvsem pa koliko. »Zgovorni so tudi popusti. Če kdo da popust na kavo, pomeni, da je prej poskušal zaračunati preveč.«
Tretji val uživanja
Čeprav jemljemo kavo za nekaj samoumevnega, se odnos do nje vendarle spreminja, predvsem pa dojemanje, da je pomembno, od kod dobimo kavo, kaj se z njo dogaja na poti od zrna do skodelice, opaža Tine Čokl. V tem smislu se uveljavlja tretji val uživanja kave (prvega opredeljuje pripravljanje kave na turški način, drugi val je prinesel espreso z vsemi njegovimi značilnostmi), pri katerem se skupaj s prelito kavo prenašajo informacije od izvora do kupca. Vse pomembnejše je tudi ozaveščanje, vračamo se k osnovnim recepturam, po kateri se kava pije takšna, kakršna je, brez dodatkov. To, kar ponavadi pijemo, torej kavo s sladkorjem, mlekom, smetano ..., je po Čoklovih besedah kavni napitek, in ne kava. Do te ima posebno čuteč odnos in si želi, da bi ga razvili tudi Slovenci, podobno kot smo ga do vina.
Ko povezuje nacionalni karakter z uživanjem kave, Čokl pravi, da pijemo Slovenci italijansko na avstrijski način. »Pijemo italijanski produkt, toda Italijani to počnejo za šankom, pri čemer imajo proces pred očmi, pot kave do njihovih ust je kratka, spijejo jo v dveh do treh požirkih. Slovenci pa jo radi pijemo na vrtovih, do katerih je precej daljša pot, z rogljičkom ali vsaj bombončkom, najmanj pol ure.«