Tiskane izdaje
Razstreljevanje mostov na ozemlju, ki ga nadzoruje sovražnik, sabotaže v tovarnah, ki proizvajajo blago za okupatorja ... – vse to in še več je bila naloga 39 vohunk, ki jih je Vera Atkins med drugo svetovno vojno po naročilu britanske tajne službe poslala na celinsko Evropo, ki je takrat ječala pod nacistično okupacijo.
»Mrliška vozova«
Bil je popoldan 16. junija 1943, ko sta se dva temna kabrioleta odpravila na pot od Londona do letališča Tangmere. V avtu je sedela Vera Atkins in njene tri agentke: Cécily Lefort, Diana Rowden in indijska princesa Noor Inayat Khan. V žargonu, ki je bil običajen v tajni službi, so avtomobiloma, ki sta jih peljala proti letališču, vzdeli ime, ki ni puščalo niti najmanjše dvoumnosti: »mrliška vozova«. Razlog za poimenovanje je bil na dlani: številni agenti se niso nikoli vrnili s svoje naloge.
Potem ko so dame prispele na letališče, so jim v majhni koči postregli z večerjo. Letala so bila tedaj že pripravljena za vzlet. Dekleta naj bi prepeljala v Francijo, ki je tedaj ječala pod škornjem nemške okupacije. Pred poletom so jim piloti dali še drobcen namig: da se pod sedežem vsake od deklet nahaja majhna steklenica prisrčnica, napolnjena z whiskyjem. Za umiritev živcev. Kajti v tem trenutku se ni začela samo ena od najbolj tajnih, ampak tudi najbolj nevarnih operacij v drugi svetovni vojni.
»Zanetite požar v Evropi!«
Vera Atkins je bila članica novega oddelka znotraj tajne službe, ki so mu vzdeli ime Special Operations Executive (SOE). Po besedah takratnega britanskega premiera Winstona Churchilla naj bi SOE preko akcij, ki naj bi jih izvajal v sovražnikovem zaledju, postal nekakšno »ministrstvo za nečisto vojskovanje«. Nalogo, ki naj bi jo Special Operations Executive imel, naj bi Churchill v nekem govoru menda strnil z besedami: »Zanetite požar v Evropi!« Razstreljevanje mostov, iztirjevanje vlakov, sabotaže v tovarnah, ki proizvajajo blago za okupatorja – vse to so bile naloge SOE. Še drugače: naloga Special Operations Executive je kratko malo bila, da kolikor je le mogoče in na vse možne in zamisljive načine zagreni življenje nemškemu okupatorju.
Žene maščevalke
V zasnovi Special Operations Executive so ženske igrale zelo pomembno vlogo. Razlog za to je bil nadvse preprost: mnogo enostavneje kakor moški so se lahko gibale po sovražnikovem zaledju. Toda ključna predpostavka za to, da bi te ženske, ki so jih pošiljali v zasedeno Francijo, lahko opravile zaupano jim nalogo, je bila, da so govorile francosko brez kančka tujega naglasa. Poleg tega so morale imeti za seboj vsaj pet skokov s padalom, ne da bi se pri katerem od njih kakorkoli resneje poškodovale. Da bi se lažje branile pred morebitnimi napadi, so jih izurili tudi v neslišnem ubijanju.
Razlogi, zaradi katerih so bile agentke, ki so delovale v sovražnikovem zaledju, pripravljene v vojni tvegati svoja življenja, so bili različni. Ena od njih, Violette Szabo, je pred vojno delala na oddelku za parfume londonske veleblagovnice Woolworth. Njen mož je padel v Afriki. Da bi maščevala njegovo smrt, je odšla na vohunsko nalogo, čeravno je to pomenilo, da se je morala ločiti od svoje dve leti stare hčerke. Tudi druge ženske, kot na primer poljska grofica Krystyna Skarbek, ali indijska princesa Noor Inayat Khan, niso želele križem rok opazovati, kako si Nemci podjarmljajo evropski kontinent.
Čokolada z okusom česna
Marsikaj govori v prid temu, da je njihova voditeljica, Vera Atkins, očetu Jamesa Bonda, pisatelju Ianu Flemingu, služila kot model, po katerem je izoblikoval literarni lik Miss Moneypenny: Atkinsova je bila ena prvih žensk znotraj britanskih tajnih služb, ki se je po svojem položaju v hierarhiji približala vodstvenim krogom; imela je dostop do tajnih dokumentov različnih stopenj zaupnosti in kariero tajne agentke je začela kot osebna asistentka enega od vodij službe.
V oči bije še ena podobnost med Special Operations Executive in romani Iana Fleminga o agentu v službi njenega veličanstva. Fleming je bil namreč med drugo svetovno vojno tudi sam sodelavec tajne službe, konkretno mornariške tajne službe. Zaradi tega je bil seznanjen z različnimi tehničnimi sredstvi in instrumenti, ki so jih agentje SOE uporabljali med svojimi nalogami. Ti so bili neredko takšni, da bi jih prav lahko uporabil tudi James Bond.
Na primer: podmornica za enega moža, v obliki in velikosti kanuja, polno obložena z razstrelivom; ali mrtva podgana, napolnjena z eksplozivom in vžigalnikom; ali čokolada z okusom po česnu, katere zaužitje naj bi agentom, delujočim v Franciji, podelilo ustni zadah, ki naj bi bil mnenju Britancev, službujočih v tajni službi, baje tipično francoski.
Grozovita mučenja gestapa
Vera Atkins je na zasedeni evropski kontinent poslala 39 žensk. Nekatere od njih so na svoj cilj prispele šele po daljših pustolovščinah. Poljska grofica Krystyna Skarbek, denimo, se je na pot proti Poljski podala iz Slovaške, pri čemer je morala v najhujši zimi na smučeh prečkati Visoke Tatre.
Vse agentke se po koncu vojne niso vrnile v Veliko Britanijo nepoškodovane. Odetti Sansom, denimo, ki so jo v Veliki Britaniji čakale tri majhne hčerke, so Nemci v ječi z zarečo železno palico žigosali hrbet in ji populili nohte iz vseh prstov na nogi. Še eno leto zatem ni mogla nositi nobenih čevljev in je vedno tekla po petah. Šele več zaporednih operacij je nekoliko ublažilo njene težave.
Mnogo agentk so Nemci razmeroma kmalu ujeli, jih mučili in ubili, ali pa so umrle v koncentracijskih taboriščih. Ob koncu vojne je Vera Atkins pogrešala 13 svojih agentk. Zato se je podala na kontinent, da bi raziskala njihovo medvojno usodo. Med svojim bivanjem na evropskem kontinentu je o svojih agentkah zasliševala naciste, ki so bili osumljenih vojnih zločinov, med njimi tudi poveljnika iztrebljevalnega taborišča Auschwitz-Birkenau Rudolfa Hößa. Kasneje je v procesih proti njim nastopila kot priča tožilstva. Nazadnje je uspela najti sledi za vsemi svojimi pogrešanimi agentkami, od katerih jih je kar dvanajst umrlo v različnih koncentracijskih taboriščih.
Vero Atkins bo upodobila Uma Thurman
Vera Atkins se je rodila leta 1908 v Romuniji. Njen oče, nemški Jud, je bil bogat poslovnež, ki je leta 1932 bankrotiral in leto zatem umrl. Njena mati je bila britanska Judinja. Leta 1937 sta se pred preganjanjem Judov izselili iz Romunije in se preselili v Veliko Britanijo. Med vojno, leta 1944, je Atkinsonova postala britanska državljanka. Leta 1947 je slekla uniformo in do svoje upokojitve leta 1961 delala za Unesco. Umrla je leta 2000, v starosti 92 let.
O Veri Atkins in njenih agentkah je bilo napisanih več knjig. O njenem življenju pa bodo zdaj posneli tudi film, ki bo na velika platna prišel prihodnje leto. V njem bo Vero Atkins upodobila Uma Thurman.
