Kdo tam poje v Deliblatski peščari

Šli smo na potep po edini evropski puščavi. Čeprav divjina velja za puščavo, so v parku narave našteli več kot tisoč rastlinskih vrst.

Objavljeno
16. november 2016 17.52
Aleš Nosan
Aleš Nosan
To je naša ledina, naša Vojvodina jedna i jedina, i tu moja dragana baš za božič neguje klas, a usput ko da tancuje stari Laloški vals ... Poje Đole Balašević, poje, kot da poje tebi, in ti se spominjaš te in vseh drugih pesmi, ko se v Vojvodini na jugu Banata pripravljaš na vstop v Deliblatsko peščaro, Saharo Evrope, edino evropsko puščavo.

Tako ji rečejo, tej prostrani oblasti mrtvega peska, ki je eliptične oblike in sega 38 kilometrov v dolžino in 11 kilometrov v širino. Peščara je relikt prapanonske nižine, iz časov, preden je postala s polji in njivami preorana ravnina.

Na cesti skozi peščaro

V vasi Deliblato na jugu se začenja cesta, ki po vsej širini prereže peščaro na dva dela. Cesta? Saj je nekakšna cesta. Spominja na njo. Na deset kilometrov dolgem odseku so določeni deli, kjer je asfalt prav prijazno prevozen. In voziš. Počasi. Povsod okrog je goščava, več kot tisoč rastlinskih vrst so našteli v tem parku narave. Kostanji, hrasti, lipe, šipki, divje jablane in hruške, bršljan, jeseni, saj prideš v jeseni, divje češnje in topoli, krvavi ruj in akacije, ki jih ne lomiš, da te ne bi kot v Balaševićevi pesmi odnesli panonski vetrovi.

Torej voziš skozi divjino. Pokrajina potuje s tabo. Njene sence leže na tleh. Kotanje z blatom. Cesta izgine kot v Sahari. Te odseke voziš res počasi. Včasih kar zapreš oči. In gre, nekako gre. Avto je terenec. Brez njega te vožnje ne svetuješ. Pustinja leži kakor šahovska deska z rumenozelenimi polji. Suh je svet, v celotni peščari ni niti enega izvira.

Čakaš, da kdo pripelje proti tebi. Morda stari avtobus, ki ga vozi Miško z zavezanimi očmi. Skozi prašno okno gledaš kraje, kjer je Slobodan Šijan snemal še danes kultni film Ko to tamo peva (Kdo tam poje). Ja, Deliblatska peščara je ponudila kuliso z imenom Negdje v Srbiji. In se spominjaš. Legendarnega prizora z začetka filma, ko lovec zaustavlja avtobus na blatnem kolovozu sredi ničesar. Voznik Miško ustavi šele tristo metrov naprej, in ko lovec upehan priteče do avtobusa, mu sprevodnik – kdo drug kot slavni Pajo Vujisić – jasno razloži, da oni ustavljajo samo na postajališču. Bizarno. Sredi ničesar. Le da je v tem vse. Nič je vse. Povest Balkana. Komedija in tragedija v enem.

Šušara

Kadar se ustaviš, se ptice v nizkih krošnjah zapletejo v vreščeč prepir, ki naznanja toploto in jesen. Pokrajina, temnobela, skoraj rumena kot gosta smetana, pošastno dolga, se kovinsko bliska, nabrekla spredaj in zadaj od mogočnih jesenskih listnatih preprog.

Tako pripelješ v Šušaro, dolgo vas, srce peščare. Težka cesta je za tabo. Nova lepota pred tabo. Vas, dolga štiri kilometre, pritlične hiše neresničnih barv so zložene v ravni vrsti tesno druga poleg druge ob glavni vaški cesti. Lepe so v svojem svetu, varne v mehkem objemu akacij, ki z dolgimi koreninami in razvejenimi žilami vežejo živi pesek in tako preprečujejo njegovo širjenje na območje naselja, zgrajenega v začetku 19. stoletja, ko je v okoliških krajih pustošila bolezen, ki je uničevala trto in v mrtvo zemljo spreminjala vinograde. Ugotovili so, da je peščeno zemljišče odporno proti bolezni, se naselili tu, pogozdovali območje in uspeli. Odlične breskve iz peska uspevajo danes poleg grozdja na od zimskih vetrov previharjenih širjavah.

Okoli tristo ljudi mešane narodne sestave poje v tem pisanem carstvu peščare povsem svojo pesem, zgodbo življenja v samoti in divjini. Vodo, ki so jo nekoč s pomočjo še danes dobro ohranjene vetrnice dvigali iz večstometrske globine arteškega vodnjaka, do vaških hiš pošilja vodovod, zgrajen leto prej kakor v velikem Parizu. Na vodni ponedeljek fantje iz peščare polivajo dekleta z vodo, običaj simbolizira vstajenje, novo življenje, pomlad, začetek in veselje. Dekleta mokro prho prijazno pričakajo z darovi. Tradicija živi, prenaša se iz roda v rod, na dolgi ravni črti vaške ulice nikoli ne ugasnejo nočne luči.

Zagajićka brda

Zdaj hodiš. Za smerokazom Zagajica, edinim na poti, gre iz Šušare kolovoz proti severu in potem vzhodu skozi gozdove, ob dolgi njivi, skozi barvno dolino na nove grebene. Steza je enostavna, vrvi od lepote, le nekaj orientacijskih zank moraš rešiti. Sem in tja se ti s prijaznimi domačini po približno sedemnajsti rakiji uspe približno zediniti za smer prave poti.

A prideš. Na zadnjem grebenu se izide prav vse. Tam se v daljavi že vidi kamnita piramida na najvišji vzpetini Zagajićkih brd – valovitih bregov, ki so pravzaprav masa razvlečenih peščenih sipin, nekje ozkih, v obliki lijaka, in spet drugod prostranih, širokih. Tu je vse v rumeni in zeleni in v vrhovih, le spodaj se lesketajo doline.

V vetrovni smeri od severozahoda proti jugovzhodu valovijo peščine. Jugovzhodne strani teh sipin, tako imenovane One, so obrnjene k vetru in imajo blage nagibe. Nasprotne – severozahodne – so strmejše in v obliki črke U polegle v pokrajino. Debele plasti peska ležijo na pliocenskih sedimentih in na vrhu jih objemajo trave. Zimske padavine in poletna vročina na njih lomijo barve.

Na vrhu pogledaš v daljavo, ogromen prostor belkastega peska in rumenih trav, ki ti božajo roke, obarvanih z grupami osamelih dreves in grmovjem, vidiš povsod. Pesek potuje, sipine v smeri vetrov menjajo oblike, košava – morilsko mrzel panonski veter – ga nosi povsod. Celo do cesarskega Dunaja je prinesla peščarine peščene sledove. V smeri pihanja košave med sipkimi bregovi ležijo tudi zalivi zelenih dolin.

Prevladuje mišljenje, da je vse skupaj nastalo po odhodu Panonskega morja, pesek je odlagala Donava, pesek so prinašale reke, ožgani vetrovi košave so v toplem podnebju diluvija dvigovali ta material – kar delajo še danes – in ustvarjali peščene vršine.

Čez Donavo

Vračaš se v krogu. Po severnem robu Deliblatske peščare voziš kot pri vrtenju sveta.

Spodaj na vzhodu, kjer teče Velika reka in se njena siva plošča svetlika na jug in so obrisi romunskih gora potisnjeni k tvoji poti, je Banatska Palanka – majhen, pozabljen kraj. Tam se prepelješ čez donavsko morje na skeli – improviziranem splavu – v kalejdoskopsko noč z njenimi nerazjasnljivimi ugankami. To je ljubezen Balkana, rad ga imaš in veš, zakaj te ima rad.

Zdaj veš še več. Preprosta prijaznost je tista, ki poje. Ostajte zbogom zeleni Karpati, drumovi carski, dugo sam bio daleko, da'l me poželeo neko ...