Tiskane izdaje
Lao Li si je hitro nataknil očala nazaj na nos in pohitel skozi gnečo k majici, ki jo je njegova žena že razširila proti njegovim ramenom. Oba sta imela čez obe roki obešene gore oblačil, ki sta jih že pomerila. Zanimalo me je, zakaj nakupujeta tu, kjer majica celo s popustom ne stane manj kakor 40 evrov, saj bi lahko na tržnici z oblačili v Pekingu takšne izdelke dobila za pet- do šestkrat ceneje.
Lao Li me je pogledal zelo nerazumevajoče. Kakšno vprašanje! »To je vendar original!« mi je rekel in ni ga zanimalo ne kdo sem ne zakaj se vmešavam v njuno sobotno jutro. Pohitel je k blagajni. Gledala sem za njim in se spraševala, ali je Burberryjeva srajca, v kateri je bil, ponaredek s pekinške tržnice ali trofeja z nekega prejšnjega potovanja.
Pred Schönbrunnom prevladuje kitajščina
Medtem ko sem sedela v Segafredovi kavarni, sem poskušala ugotoviti, kolikšen je delež Kitajcev med več tisoč tujci, ki so obiskovali trgovine v Parndorfu. »Kitajščina, kitajščina, kitajščina, srbščina, srbščina, kitajščina, kitajščina, hrvaščina, korejščina, kitajščina, kitajščina, kitajščina ...« Zdelo se mi je, da bi na podlagi jezikov, ki jih slišim, lahko sestavila majhno priročno zbirko statističnih podatkov, ki so se spremenili takoj, ko sem se vrnila na Dunaj. Pred palačo Schönbrunn je prevladovala kitajščina, tudi zato ker so Kitajci postajali čedalje glasnejši, kolikor bolj jih je bilo strah, da se bodo pridružili napačni skupini ali pozabili, v kateri avtobus je treba vstopiti.
Popolnoma jasno je, da kitajski turisti v Evropi in zato tudi na Dunaju nadomeščajo Ruse, ki jih je zdaj nekoliko manj zaradi gospodarske negotovosti in morda tudi zaradi psihološko-političnega odpora do Evropske unije in njenih sankcij. Toda Kitajcem je vseeno, kaj si (pogosto ošabni) Avstrijci mislijo o njih. Postali so najpomembnejši turisti potrošniki na Dunaju in dokazujejo, da tista znamenita misel Marka Twaina, da »potovanje usodno vpliva na predsodke«, velja tudi v obratni smeri. Avstrijskim gostiteljem se zdi kitajska strast do potovanj, pomešanih z nakupovanjem, dovolj dober vzrok, da se odpovejo vsem predsodkom o azijski sili.
»Nihče ne zapravlja tako kakor Kitajci,« pravi vodja prodajalne s spominki na ulici Kertner v središču Dunaja in pravzaprav ne zna povedati, kaj jih najbolj zanima. »Vse!« mi nazadnje reče.
O kitajskih turistih smo že nekaj časa navajeni govoriti v številkah. Turizem je gospodarska dejavnost, zato je koristno poznati napovedi, da bo leta 2019 v tujino odpotovalo približno 174 milijonov Kitajcev, ki bodo na potovanjih zapravili 264 milijard dolarjev.
Takšne napovedi so seveda omenjali pred devalvacijo juana in velikim zlomom na kitajskih borzah, na katerih je tamkajšnji srednji razred do zdaj pridobival velik del tistega premoženjskega viška, ki se je prelival čez meje in končal v različnih turističnih krajih po vsem svetu. Toda vsi upajo, da je to samo prehodno nemirno obdobje, ki ne bo bistveno motilo že uveljavljenih trendov. Lani je v tujino odpotovalo 109 milijonov kitajskih turistov, ki so skupno zapravili 163 milijard dolarjev. In povsod, od Parndorfa do Schönbrunna in katedrale sv. Štefana, je jasno, da avstrijski ter vsi drugi evropski turistični delavci zelo resno upoštevajo te številke. Povsod so na voljo katalogi v kitajščini, v hotelih pa so za vsak primer v vseh sobah dodali termovke s toplo vodo, ker vedo, da se Kitajci pred vročino branijo s toplim zelenim čajem.
Turizem ni več
Toda za kitajske turiste, ki se odločajo, kje bodo preživeli dopust, je Evropa čedalje zanimivejša ne toliko zaradi nakupovanja, ampak zaradi tega, kar jim lahko pokaže. Kitajci precej več vedo o evropski zgodovini in kulturi kakor Evropejci o kitajski, zaradi svoje radovednosti pa si seveda želijo videti in v živo občutiti to kulturo ter se je dotakniti.
Več stoletij je Kitajce od potovanj v daljne dežele odvračalo Konfucijevo navodilo, da »vse dokler so starši živi, ni dobro odhajati v oddaljene kraje«. Desetletja jih je na lastnem dvorišču zadrževalo Mao Zedongovo prepričanje, da je turizem »buržoazna navada«. In šele Deng Xiaoping je z gospodarskimi reformami dejansko spodbudil ljudi, da so si zaželeli z lastnimi očmi ogledati vse vzore za kitajsko preobrazbo. Kako je urejen Hongkong, zakaj je Japonska učinkovita, kakšni so muzeji v Franciji in kako so se visokotehnološkemu stoletju prilagodili stari gradovi v Nemčiji.
Številne družbene raziskave so pokazale, da takrat, kadar Kitajcem rečete »Evropa«, najprej pomislijo na »kulturo«. Seveda poleg tega omenijo še »ošabnost« in »obupne kitajske restavracije«. Vendar so zadnja leta začeli dodajati tudi »čistost«, zlasti kadar gre za manjše države, kakršna je Slovenija s čistimi gozdovi in jezeri ali Hrvaška z nedotaknjenimi otoki.
Kitajski turistični aranžmaji v Evropi so pogosto predvidevali samo nekajdnevni obisk v samo nekaj izbranih državah. Zdaj se kitajski obiskovalci vse pogosteje odločajo za »počasna potovanja«, polna pustolovščin, romantike ali čistega uživanja. Po nekaterih ocenah bodo kitajski turisti kmalu postali najpomembnejši potniki na križarjenjih in glede na to, da se že zdaj odpravljajo na križarjenja v bližnjih morjih, jih kmalu gotovo lahko pričakujemo tudi v evropskih pristaniščih.
Zanimiva je tudi Slovenija
Po poletnem valu obiskovalcev lahko evropske države spet pričakujejo Kitajce konec septembra in na začetku oktobra, ko se bo začel »zlati teden« ob državnem prazniku (1. oktobra). Seveda jih bodo najbolj pritegnila mesta, kakršna so Pariz, London, Madrid in Dunaj, vendar jih čedalje bolj zanima tudi nekdanji socialistični blok v novi preobleki, zato letos na Češkem pričakujejo rekordni obisk 300.000 kitajskih turistov pa tudi Slovenija je vedno pogosteje na programu turističnih potovanj. Lani je nekaj več kakor 24.000 kitajskih obiskovalcev 36.500-krat prenočevalo pri slovenskih gostiteljih. Leta 2015 se bo njihovo število predvidoma še povečalo. Kitajci se tu sicer res povprečno zadržijo samo dan in pol, vendar je nanje še naprej treba računati. Kljub vsemu je evro devalviral precej bolj od njihovega juana.
