Kjer je Papa srkal daiquiri in zrl v morje

Že prvi hip se je zaljubil vanjo. Govor je o Kubi in ameriškem pisatelju Ernestu Hemingwayu. Na karibskem otoku, njegovi drugi domovini, je preživel dolga, plodna leta in ustvaril najmanj sedem literarnih del, med drugim mojstrovino Starec in morje. Med bivanjem na Kubi je prejel tudi Pulitzerjevo in Nobelovo nagrado, ki jo je posvetil Kubancem.

Zapuščina Ernesta Hemingwaya je danes razvidna na vsakem koraku, država pa že dolga leta uspešno trži njegovo ime. Nobelovec je otoško državo prvič obiskal leta 1928, pozneje pa se je tja vrnil lovit mečarice. Tropska klima, razuzdano nočno življenje Havane in prijaznost domačinov so mu sila ugajali, zato se je leta 1939 preselil v kubansko prestolnico in se nastanil v hotelu Ambos Mundos. V sobi 511, od koder je lahko opazoval strehe starega mesta in njemu ljub zalivski tok, ki se je kot široka reka vil iz Mehiškega zaliva v Atlantski ocean, je napisal prvo poglavje romana Komu zvoni.

Danes je soba odprta za obiskovalce kot miniaturni muzej, v katerem so shranjeni pisateljeva oblačila, njegov pisalni stroj, kopije nekaterih njegovih umetnin in večjezične izdaje njegovih najbolj znanih literarnih stvaritev. V hotel Ambos Mundos, kolonialni dragulj v središču mesta, se zgrinjajo številni turisti, da bi si poleg sobe v petem nadstropju ogledali tudi starinsko pohištvo in notranjo opremo. V hodnikih in preddverju so razobešene črno-bele fotografije slavnega pisatelja, njegovih prijateljev, številnih partnerk ter ribiških podvigov.
 

Za točilno mizo z literarnim genijem

Le nekaj metrov od hotela, na koncu ulice Obispo, je El Floridita, kultni bar, ki s svojimi neonskimi lučmi, med vrvežem starih ameriških avtomobilov in propadajočimi fasadami, opozarja na še en Hemingwayev priljubljeni kotiček. Tukaj je Papa, kot so ga ljubkovalno klicali Kubanci, srkal daiquiri, koktajl z limetinim sokom, belim rumom in koščki ledu. Lokal, značilen po svojem notranjem dekorju, kjer prevladujeta rdeči žamet in temni les, ima pridih tridesetih let prejšnjega stoletja. Natakarji še vedno nosijo bele kravate in svetle telovnike, kot v časih, ko so dekleta še plesala v naročjih ameriških mafijcev.



Floridita je postala obvezna postojanka turistov – zato so cene temu primerno zasoljene –, ki se ob točilnem pultu lahko fotografirajo z bronastim kipom Hemingwaya v naravni velikosti. Večerni utrip Havane veliko dolguje pisatelju, ki naj bi se pred več kot pol stoletja potepal po njenih ozkih ulicah.

Slavni bar La Bodeguita del Medio danes velja za zibelko pijače mojito, in čeprav ni dokazano, da je zahajal vanj, je nad točilno mizo, kjer zaradi velikega povpraševanja pripravljajo po več deset kozarcev te priljubljene pijače hkrati, velika uokvirjena plošča s Hemingwayevim rokopisom My mojito in La Bodeguita, My daiquiri in El Floridita (Moj mojito v La Bodeguiti, moj daiquiri v El Floriditi). La Bodeguita je bila dolga leta zatočišče bohemov, umetnikov in intelektualcev, obiskale so jo slavne osebe, kot so nekdanji čilski predsednik Salvador Allende, pisatelj Gabriel García Márquez, ameriški glasbenik Nat King Cole, čilski pesnik in nobelovec Pablo Neruda in številni drugi.

Lovske trofeje, tropsko rastlinje in kubizem

Med najbolj obiskanimi znamenitostmi Havane je tudi nekdanja Hemingwayeva posest Finca Vigía, oddaljena približno petnajst kilometrov od središča prestolnice. Iz vile, ki je povsem skrita za gostim tropskim zelenilom, se odpira izjemen razgled na staro mestno jedro in visoke stolpnice ob aveniji Malecón, prav po markantni lokaciji pa je hiša dobila ime; Finca Vigía namreč v španščini označuje kmetijo oziroma posest z razgledom.



V njeni notranjosti se bohotijo orjaške lovske trofeje – rogovi severnoameriških jelenov, glave afriških bivolov ter raznih vrst antilop, kot so južnoafriška bajza, skokonoga gazela in veliki kudu, krasijo zidove sleherne sobe, z izjemo pisateljeve pisarne, kjer na pisalni mizi kraljuje glava rjoveče levinje. Ob trofejah so izobešene kopije obsežne umetniške zbirke, ki je nekoč vključevala slikarska dela avantgardnih umetnikov, kot so bili Joan Miró, Juan Gris, Georges Braque in Paul Klee. Na zbirko je bil Ernest Hemingway sila ponosen in jo je rad razkazoval slavnim gostom, medtem ko so se njegove številne mačke motale med njihovimi nogami.

Da je posest ostala nedotaknjena, odkar jo je lastnik pred šestdesetimi leti zapustil, pričajo napol prazne steklenice bacardija in raznih džinov z zbledelimi etiketami, ki na mizici v dnevni sobi še zdaj zaprašene čakajo nanj in na goste ... Finca Vigía je bila ena od dveh Hemingwayevih vil na Karibih, druga stoji v Key Westu na Floridi, k nakupu pa ga je leta 1940 nagovorila njegova tretja žena, legendarna pisateljica in vojna dopisnica Martha Gellhorn, ki ji je bilo dovolj utesnjene sobe v hotelu Ambos Mundos.



Hemingway je med bivanjem na posesti nadaljeval pisanje romana Komu zvoni, tukaj je dokončal tudi novelo Starec in morje in spisal osnutek knjige Otočje v zalivskem toku. Leta 1953 si je s Starcem in morjem prislužil Pulitzerjevo nagrado, leto kasneje pa so mu iz Švedske sporočili, da je postal prejemnik Nobelove nagrade za književnost. Čeprav so ga po revoluciji na Kubi leta 1959 ameriške oblasti pozvale, naj proda posest in se vrne v Združene države, se je tedaj že starejši pisatelj, ki se je spoprijemal z zdravstvenimi težavami, depresijo in odvisnostjo od alkohola, temu odločno uprl, sam pa je večkrat poudaril, da je podpiral revolucionarni boj zoper avtoritarni režim Fulgencia Batiste.

Po njegovi smrti leta 1961 v Ketchumu v Idahu, kjer si je s puško sodil sam, je Finca Vigía prešla v državne roke. Po uradni kubanski razlagi je Hemingwayeva družina velikodušno podarila posest državi, po besedah avtorjeve četrte soproge Mary Welsh pa je kubanska vlada zasegla nepremičnino, potem ko je družini sporočila, da že od nekdaj pripada kubanskemu narodu.

Lov na podmornice

Za pisanje Starca in morja je Ernesta Hemingwaya navdihnil Cojímar, ribiška vasica na obrobju Havane. Prav od tod je v pripovedi prekaljeni ribič Santiago odplul proti odprtemu morju, da bi ujel ribo, ki mu je bila usojena. Zaradi čezmernega ribolova je v nekoč živahnem pristanišču danes težko videti še kakšno ribiško ladjo. Ob promenadi še vedno obratuje restavracija La Terraza, kamor je Hemingway rad zahajal, ob stari trdnjavi, ki so jo Španci zgradili za obrambo pred pirati in osvajalskimi Angleži, pa stoji kip, posvečen ameriškemu piscu.



Skulpturo so ustvarili iz staljenih propelerjev, ki so jih podarili tamkajšnji ribiči. Prav na pomolu pod trdnjavo je bila dolga leta privezana jahta Pilar. Bila je velika Hemingwayeva ljubezen, s katero je odhajal na lov za mečaricami, tuni in morskimi psi. Danes je Pilar na ogled v Finci Vigíi, na nekdanjem teniškem igrišču. Plovilo za športni ribolov je leta 1934 izdelalo podjetje Wheeler Yacht Company v brooklynskih ladjedelnicah, isti ladjar pa je splavil še eno slavno plovilo iz kubanske zgodovine, in sicer jahto Granmo, s katero je 82 Castrovih mož pristalo na skrajnem jugozahodu otoka in se nato odpravilo v gorovje Sierra Maestra, kjer so se začeli uriti za revolucionarni boj.



Hemingway je jahto med drugo svetovno vojno opremil s telekomunikacijskimi napravami in orožjem, ki ga je nameraval uporabiti ob odkritju nemških podmornic. Lov na podmornice je navdihnil tudi velik del romana Otočje v zalivskem toku, ki se konča na otoku Cayo Guillermo, obdanem s prelivajočimi se odtenki turkiznega Karibskega morja. Po slavni jahti je dobila ime tudi tamkajšnja plaža, ki velja za eno lepših na Kubi. 

Po Hemingwayevi smrti je Pilar nekaj časa upravljal Gregorio Fuentes, njegov dolgoletni prijatelj, kapitan in izkušeni ribič, ki je drznega Američana rešil iz marsikatere zagate. Prav Fuentes, zakrknjeni Lanzarotčan in strastni kadilec cigar, naj bi navdihnil lik ribiča Santiaga v najslavnejšem Hemingwayevem romanu.