Kjer sodelujejo roke in glava

»Ljudje, ki si pri nas naredijo košaro, so neverjetno zadovoljni. To je neprecenljiva izkušnja,« pravi Polona Rigler Grm, direktorica Rokodelskega centra Ribnica, o njihovi pestri ponudbi. So ustanova, kakršne ni v Sloveniji, saj združujejo muzej in galerijo.

»Naša ponudba je zelo raznovrstna in to je naša prednost,« pravi Polona Rigler Grm, ko predstavlja ustanovo, ki je v deželi suhe robe in lončarstva začela delovati pred šestimi leti. Rokodelstvu dajejo večjo veljavo tudi v Veržeju in Škofji Loki, vendar le v ribniškem rokodelskem centru tradicionalna znanja povezujejo z muzejem in galerijo. To ne pomeni, da so v muzeju in galeriji pozabili na svoja strokovna izhodišča, pravi sogovornica, ker so ta še vedno pomembna: »Toda vse tri enote skupaj dajo nekaj več in ta raznolikost je naša prednost.«

To je videti tudi v ponudbi, ki so jo pripravili v Rokodelskem centru Ribnica, kjer tradicionalne ribniške obrti – suho robo in lončarstvo – predstavljajo povsem konkretno. Če imajo obiskovalci srečo, lahko v njihovi delavnici srečajo mojstra, ki dela rete ali košare, spet drugič so v prostorih udeleženci njihovih rokodelskih šol, to je pletarske in lončarske šole. Šoli trajata tri leta, tako da se udeleženci res naučijo tradicionalnih obrti, ki so bile nekoč zelo razširjene ne samo na Ribniškem, ampak po vsej Sloveniji.

Tradicionalna znanja in izdelki

Do zdaj se je pletenja košar učilo okoli sto ljudi, podobno velja tudi za lončarsko šolo. Od tečajnikov, ki so končali rokodelski šoli, jih je nekaj, ki zdaj redno pletejo košare ali delajo izdelke iz gline. Toda glavni namen rokodelskih šol ni le ohranjanje tradicionalnega znanja, ki bi se sicer izgubilo, ampak poskušajo to znanje obogatiti s sodobnimi pristopi. Zato v tretjem letniku obeh rokodelskih šol sodeluje industrijski oblikovalec, ki tečajnikom pomaga poiskati nove rešitve, pravi Rigler Grmova: »Na takšen način poskušamo tečajnike ozavestiti, da so tradicionalno znanje in tradicionalni izdelki izjemno pomembni, vendar je pomembno tudi sodobno oblikovanje, s katerim bi tradicionalne izdelke prilagodili današnjemu času. Le tako bo to znanje preživelo.«

Druga posebnost Rokodelskega centra Ribnica so enodnevne delavnice, kjer obiskovalci sami naredijo svoj izdelek. Za tovrstno spoznavanje tradicionalnih obrti se odločajo šole v okviru tehniških ali kulturnih dni, program pa ponavadi popestrijo še s kakšnim ogledom razstave ali obiskom rokodelskega mojstra na domu. »Pletenje košarice je za večino udeležencev izjemno lepa izkušnja, saj smo v preteklih desetletjih skorajda pozabili na delo z rokami,« opozori sogovornica in nadaljuje: »Bilo je obdobje, ko je bilo pomembno le učenje. Toda roke so tiste, ki na izdelku pustijo pečat. Le če skupaj sodelujeta glava in roke, dobimo nekaj posebnega. Ljudje to začutijo.«

Negotova prihodnost

Da je tovrstno učenje o naših starih obrteh zanimivo, kažejo tudi številke, saj so imeli v minulih letih po 28 delavnic v letu. Skupaj z razstavami in udeleženci Likovne šole Lice, ki jo je v vseh teh letih obiskovalo kakšnih 400 ljudi, pa Rokodelski center Ribnica obišče okoli 23.000 obiskovalcev na leto. Število ni majhno, se strinja tudi Rigler Grmova: »Vendar je negotovo, kaj bo z obema rokodelskima šolama v prihodnje, saj na širšem kočevsko-ribniškem območju kmalu ne bo več dovolj ljudi za šolo oziroma manjših skupin zaradi večjih stroškov ne bo mogoče organizirati. Zato razmišljamo, da bi ponudili nekaj novega.« Ideja je šola posodarstva, ene od panog suhe robe, kjer je ogromno ročnega dela. Na takšen način bi tudi preprečili, da bi to tradicionalno znanje izginilo, saj sta zdaj na Ribniškem le še dva mojstra posodarja, ki obvladata postopke izdelovanja tradicionalnih posod, kot so brente, škafi, čebri, sodčki. Zdaj je zadnji čas, da bi to znanje prenesli na mlajše generacije, se zavedajo v rokodelskem centru.

Neodkrit biser Slovenije

Vendar na Ribniškem, kjer je domača obrt še vedno izjemno živa, ni pred izumrtjem le posodarstvo, ki je ena od enajstih suhorobarskih panog. Podobno velja za obodarstvo in rešetarstvo, nekoliko bolje je z zobotrebčarstvom, ki je še vedno razširjeno na območju občin Dobrepolje in Velike Lašče. »Danes je nemogoče, da bi se ukvarjali s temi obrtmi in obenem zaslužili dovolj za preživetje. Ljudje se s tem ukvarjajo izključno zaradi ljubezni,« pojasni direktorica.

Ni pa dvoma – in to vsako leto dokazuje tudi ribniški sejem suhe robe in lončarstva –, da je ribniška tradicija priložnost tudi v turističnem smislu. »A mogoče bi bilo narediti še več,« pravi sogovornica, ki dodaja, da bi potrebovali s turizmom povezano znanje in mreže, ki jih obvladajo v turističnih informacijskih pisarnah. »Ribnica oziroma celotno območje od Turjaka do Kolpe je neodkrit biser Slovenije, saj tu nimamo le suho robo, lončarstvo in izjemne naravne lepote.«

Zato bodo obiskovalcem v prihodnje ponudili še več zanimivosti iz dediščine Ribnice. Kmalu bodo predstavili raziskavo o trgu, ožjem središču Ribnice, kjer so zbrali neverjetno žive zgodbe o tem, kaj se je dogajalo v tamkajšnjih hišah in kako pomembna je bila vloga trga v zavesti Ribničanov. Podobno velja tudi za zgodbo o nastanku Ribnice, pravljico o zmaju in sveti Marjeti, okamnelih svatih… »Priložnosti je ogromno,« razmišlja Polona Rigler Grm.