Tiskane izdaje
Od takrat, ko je z 2500 knjigami na policah in 1500 v skladišču krenil na pot prvi bibliobus, se je mnogo spremenilo. Zdaj k bralcem zahaja že četrti bibliobus, rdeč in poslikan z ilustracijami slikarja Bineta Skrta, ki se ponaša s kar 8000 enotami gradiva, od skupno več kot 65.000, kot jih premore Potujoča knjižnica, enota Mestne knjižnice Ljubljana. Toda, kot je brati v spominih, ki so jih ob 40. obletnici delovanja za jubilejno knjižico prispevali njeni zvesti bralci, pomen Potuoče knjižnice kljub spletu in s tem večji dostopnosti do knjig in drugega gradiva ostaja enak: potujoči knjižnjičarji, ki se po ustaljenem voznem redu ustavljajo vsako popoldne med tednom in po eno nedeljsko dopoldne v mesecu v manjših krajih na obrobju Ljubljane, s knjigami in svetovanjem pri izboru še vedno razveseljujejo svoje bralce in bralke pa tudi že njihove otroke, vnuke in pravnuke. Ta pomemben dosežek so pred dnevi tudi uradno proslavili s prireditvijo in koncertom v Senožetih pri Dolu pri Ljubljani, množica obiskovalcev pa je vnovič potrdila, da je Potujoča knjižnica pomemben del kulturne ponudbe krajev, v katere zahajajo, poudarja tudi vodja potujoče knjižnice Barbara Cesar.
Reška prva v Jugoslaviji
Prvo potujočo knjižnico v takratni Jugoslaviji so v predelanem mestnem avtobusu dobili leta 1973 na Reki in njenem zaledju v hrvaški Istri, še istega leta pa so knjižnico na kolesih prav tako v predelanem mestnem avtobusu dobili v Kopru. Takrat so že potekale priprave, da se s tako knjižnico oskrbita največji slovenski mesti Ljubljana in Maribor, prvi ljubljanski bibliobus pa je bil tudi prvo unikatno izdelano namensko vozilo te vrste v Sloveniji oziroma Jugoslaviji, izdelano v mariborskem TAM, s prav tako unikatno celostno podobo, ki jo je zasnoval oblikovalec Matjaž Vipotnik (tudi avtor podobe naslednjih dveh).
Toda prvi bibliobus ni deloval niti osem let. Ker ni imel lastnega vira elektrike, so mu leto pozneje vgradili agregat, toda ker ni imel vgrajenega polnilca za akumulatorje, je večkrat ostal na cesti. Slabo je deloval sistem grelnikov, večkrat je gost in dušeč dim napolnil njegovo notranjost, zato je bilo včasih bolje delati v hladnem bibliobusu. Zaradi tresljajev med vožnjo se je tu in tam zgodilo, da so s stropa padle še luči. Vozilo se je mnogokrat pokvarilo, včasih ga je do servisa odvlekel traktor in po osmih letih, ko je dokončno odpovedal, so ga prodali čebelarju, ki je iz potujoče knjižnice ustvaril potujoči čebelnjak.
Tudi drugi bibliobus, ki je vozil med letoma 1982 in 1992, so izdelali v TAM, a je bilo izboljšave zaradi finančnih omejitev mogoče le deloma uresničiti. Med drugim je lahko sprejelo več knjig – do 6000, imelo je močnejši motor, izboljšano gretje s toplotno zaveso, za zaposlene pa je bil na voljo tudi umivalnik, toda pokvaril se je že prvi dan. V naslednjih letih so se vrstila tudi popravila strehe, ki je zamakala, popravila in zato zmanjšan obisk terena pa je povzročilo, da sta se leta 1988 obisk in izposoja skoraj prepolovili.
Predhodnik današnjega bibliobusa, ki je na pot krenil 16. septembra 1992, je že premogel stranišče z umivalnikom, omarico za kavomat in osebne predmete ter prostore za listkovne kartoteke uporabnikov, saj se je vse do leta 2007 še vedno vodila ročna izposoja in statistika izposojenega gradiva. Razen nujnih vzdrževalnih del in občasnih težav z gretjem je bil tretji bibliobus najbolj trpežno vozilo, ki je zdržalo 15 let.
Dinamično in zgoščeno delo
Toda bibliobusi so bili le prvi pogoj za delovanje Potujoče knjižnice, da ta uspešno deluje že štiri desetletja, pa je zaslužno predvsem požrtvovalno osebje. Do leta 1990 so v ekipi poleg vodje knjižnice Nike Pugelj delali še voznik in dva knjižničarja, od tedaj pa imajo člana več. Kot poudarja zdajšnja vodja Barbara Cesar, ki je v Potujoči knjižnici začela delati skoraj pred desetletjem, je delo potujočih knjižnjičarjev zelo dinamčino in zgoščeno; vse se dogaja na majhnem prostoru avtobusa in ko se tja nagnete dvajset, trideset obiskovalcev, se ne da ne premikat ne iskat gradiva ne pospravljat. »Odzvati se moraš hitro, saj je treba že čez eno uro v drug kraj, vmes je treba še pospraviti, kar so vrnili. Zelo smo odvisni od vremena in razmer na cesti, poleg tega do naših postajališč večinoma vodijo ovinkaste in ozke ceste. In ko pada dež ali sneg, je knjižnica še bolj obiskana. Zanimivo je opazovati, kako se obisk spreminja tudi glede na letne čase, saj je spomladi, ko se začne delo na vrtovih in poljih, ter jeseni, ko je treba pridelke pobrati, bralcev veliko manj, v začetku septembra, ko se vrača počitniško čtivo in začenja domače branje v šolah, pa se obisk znova poveča,« pripoveduje sogovornica. Prav zato, da lahko knjižnjičar kar najbolj ustreže svojim bralcem, imajo zaposleni terene razdeljene, simbioza z bralci pa je vzajemna. »Naši bralci nam pogosto prinesejo kaj za poskusit, jeseni zlasti jabolka in grozdje, pa tudi kaj, kar so se naučili ali spekli iz izposojenih knjig,« razkriva sogovornica.
Delo njene ekipe je razdeljeno na dopoldansko in popoldansko ekipo. Prva mora urediti avtobus, torej izločiti prejšnji dan vrnjeno odvečno gradivo in na police umestiti naročeno gradivo ter predvsem naslove za domača branja, vrtnarske priročnike in otroške knjige, skratka vse tisto, kar na bibliobusu ne sme manjkati. »Kadar kaj odpove in ne moremo na teren, moramo bralce tistega postajališča o tem obvestiti po elektronski pošti in smsih in jim sporočiti nadomestni termin. Poleg tega moramo spremljati in brati novitete, k našemu delu pa spada tudi veliko internega dela v zakulisju od letnih poročil in projektov do tehničnih pregledov avobusa, menjave zimskih pnevmatik in podobo,« našteva svoje delovne naloge.
Potujoča subkultura
Potujoči knjižnjičarji – danes po Sloveniji deluje 12 potujočih knjižnic, med katerimi je najmlajša ptujska – so prav zaradi maloštevilčnosti nekakšna klapa, subkultura, pristavi Barbara Cesar. Vsako drugo leto prirejajo strokovna srečanja, v vmesnih letih pa strokovne ekskurzije. »Vsi se poznamo in si stojimo ob strani, predvsem kadar nas pestijo težave in ko potrebujemo nasvet,« pravi sogovornica. Toda vedno ni bilo tako, pripoveduje njena predhodnica Nika Pugelj, prva vodja ljubljanske potujoče knjižnice, ki je na tem mestu ostala vse do upokojitve leta 2005.
Bila je tista, ki je skupaj s tedanjo vodjo matične službe Ireno Kernel zastavila mrežo postajališč in vzpostavila potujočo knjižnico, kakršno poznamo danes. »Začeli sva iz nič. Spominjam se, da sem lastnoročno morala signirati in z žigom opremiti več kot 4000 naslovov in da smo kar nekaj časa iskali kandidata za voznika avtobusa, ko pa smo se odpeljali na prvo pot, pa nisem vedela, kaj naj pričakujem. Toda pričakalo nas je toliko neučakanih bralcev, da smo precej zamudili na naslednjo postajo. Taka gneča je bila prvi mesec na vseh naših postajališčih. Ko sem videla, kako odmevni so naši obiski, sem se v svoje delo zakopala z vsem žarom,« pripoveduje. Toda kljub temu da je njihovo članstvo iz leta v leto raslo in da je bilo delo v potujoči knjižnici zaradi terenskega dela, nevarnosti na cestah s številnimi težavami in pripetljaji veliko napornejše in nevarnejše od lagodnega dela med knjižnjimi policami v stavbi sredi mesta, pa so jih kolegi dolga leta jemali za tiste, ki nič ne delajo in se le vozijo na izlete. »Da bi si izboriti priznanje tudi znotraj stroke, sem postala dejavna tudi na strokovnem področju, pisala strokovne članke, navezovala stike s kolegi doma in iz tujine ter tako sčasoma med drugim dosegla, da smo pri zvezi bibliotekarskih društev dobili sekcijo za potujoče knjižnice, svoja strokovna srečanja in ekskurzije ter nastopali kot predavatelji v tujini,« pojasnjuje Nika Pugelj, ki je s tujimi kolegi v bibliobusih prepotovala številne kraje drugih držav in pri tem spoznala, da je sistem slovenskih potujočih knjižnic zgleden, saj je bibiliobus res knjižnica, polna odličnega gradiva, podkovana še s strokovnim kadrom, kar je v tujini prej izjema kot pravilo. Je pa res, da je ves čas v zaostanku s tehnološko opremljenostjo. Kot je sklenila za konec, pa jo je najbolj osrečevalo, kadar so deklice, ki so v 70. letih prišle z mamami, čez čas v v avtobus vstopile kot mamice s svojimi otroki. To, da so v ljudeh pustili trajne sledi, pa je konec koncev tudi največje priznanje za njihovo dolgoletno delo in trud.
