V Vojvodino, še posebno severni del, kjer je večina prebivalstva Madžarov, se odpravijo maloštevilni turisti. Tisti, ki se za pot odločijo, to ponavadi storijo iz dveh vzrokov. Vračajo se domov ali k sorodnikom ali pa prihajajo iz nostalgije do nekdanje skupne domovine.
Nastanijo se v katerem od panonskih mest in obiščejo živalski vrt v Paliću, zdravilišče v Kanjiži, se okopajo v reki Tisi, obiščejo salaš in čez dan ali dva odidejo naprej.
V Vojvodino prihajajo še lovci, ki preganjajo fazane po Banatu, in vsi tisti, ki cenijo prednosti relativno čistega okolja, ki ga že vrsto let ne zastrupljajo niti težka industrija niti umetna gnojila, saj kmetje zanje že dolgo nimajo dovolj denarja.
Toda počitnice v Vojvodini so lahko za tiste, ki imajo radi to deželo, dovolj vznemirljive in privlačne, da v njej ostanejo ves teden. Za otroke pa so zaradi svoje drugačnosti in neobičajnosti morda celo bolj mikavne, kot bi bilo dopustovanje v bolj običajnih turističnih destinacijah.
Hrana
Da se je v Vojvodini od nekdaj dobro jedlo, poje že Đorđe Balašević. Okusnih jedi so deležni tudi gosti. Na mizi se znajdejo klobasa in kruh, paprika in paradižnik, čebula in redkvice. Iz kuhinje zadiši marha pörkölt, goveji golaž, ki je najbolj okusen, kadar ga gospodinje pripravljajo počasi in potrpežljivo. Vojvodina ima svojo kulinariko, ki jo ljubitelji izjemno cenijo. Račjo mast na kruhu, posuto z mleto rdečo papriko in česnom ali na tanke kolobarje narezano vijolično čebulo, je v svoji knjigi opeval že legendarni novinar Janez Čuček.
Toda turisti, ki v Vojvodini nimajo sorodnikov ali prijateljev, da bi jih gostoljubno povabili za mizo, se v manjših krajih zlahka znajdejo v zadregi, saj je ponudba okrnjena. V Adi, denimo, domačini priporočijo gostom kar kiosk s hitro prehrano. V legendarnem klubu Mojo v Senti, kjer so tudi v najtežjih vojnih in povojnih časih nastopale številne glasbene skupine iz tujine, pice začnejo peči šele popoldne. Te ponujajo tudi v nakupovalnem središču Roda, a takšne hrane se že po treh dneh prenaješ. Še dobro, da je v Senti tudi restavracija River, kjer ponujajo pet različnih menijev na dan, na jedilniku pa so vedno tudi tradicionalne vojvodinske jedi.
Pijača
Ko moški iz shrambe prinesejo pálinko, vojvodinsko žganje iz marelic, sliv ali celo kutine, je v pokrajini spet veselo, kot je znalo biti pred petindvajsetimi leti, preden je Jugoslavija začela razpadati. Tistim, ki se za alkohol ne zmenijo, ponudijo sokove in gazirano mineralno vodo. Navadno vodo je skoraj nemogoče dobiti, pa tudi če bi jo kje postavili na mizo, ni nujno, da bi jo kdo hotel piti. Voda ima v številnih krajih poseben priokus. Domačini si pomagajo s tisto iz izvira, pravijo ji artézi kúti víz, a niti ta ni brez priokusa. Zato je navadno vodo najbolje kupiti. Ponujajo jo tudi v šestlitrski embalaži.
Airbnb
V Vzhodni Evropi so načelo, po katerem deluje spletni portal airbnb, poznali, še preden so ga na Zahodu izumili. Na Madžarskem so že v času 'gulyás komunizma', torej Kádárjevega režima, ki je bil mehkejši od tistih v nekdanji vzhodni Nemčiji ali Sovjetski zvezi, domačini ob Blatnem jezeru turistom oddajali svoje domove, ki so jih v sezoni spremenili v počitniške apartmaje. Takrat so Madžari na vse druge države socialističnega bloka gledali zviška, kot je pred leti za Sobotno prilogo dejal ekonomist in zgodovinar dr. Károly Halmos. Na Poljake, ker niso delali, ampak zgolj stavkali, na Romune, ker so imeli diktaturo, na Vzhodne Nemce, ker so prihajali na Blatno jezero na počitnice, na Čehe in Slovake pa kar tako. Spoštovali so samo Jugoslovane, ker so Hrvati imeli morje in ker so lahko tisti, ki so živeli ob meji z Vojvodino, prestopali mejo z maloobmejno prepustnico in ceneje kupovali konjak.
Vojvodinska različica airbnb, najem kmetije, iz katere so se lastniki začasno izselili, je skoraj edina možnost namestitve za petčlansko družino s psom, ki težko upa na gostoljubje sorodnikov.
Turistični biseri in atrakcije
Med največje znamenitosti spada Palićko jezero. V preteklosti so verjeli, da ima njegova voda zdravilne učinke, zato je bil Palić od druge polovice devetnajstega stoletja do začetka prve svetovne vojne priljubljeno zdravilišče. Številne zgradbe ob jezeru še danes nakazujejo nekdanji blišč kraja. V bližini je tudi lepo urejen živalski vrt, ki so ga leta 1949 odprli v želji, da bi se turisti v Palić vrnili tudi po drugi svetovni vojni. Redni obiskovalci lahko spremljajo nenavadno ljubezensko zgodbo med žirafo in zebro. Vrsto let sta domovali druga ob drugi in žirafa je ljubeče stegovala svoj dolgi vrat čez ograjo do zebre. Nato so oskrbniki le uvideli, da ljubezen med njima ne bo usahnila, in jima omogočili, da sta v isti ogradi. Priljubljeno je še zdravilišče v Kanjiži, v Adi pa se obiskovalci radi odločijo za ure jahanja, ki stanejo petsto dinarjev (približno pet evrov) na otroka.
Lokalna arhitektura
Posebna znamenitost so hiše, zgrajene iz blata in slame. Tudi brez klimatske naprave je v njih dovolj hladno, ko se temperature dvignejo do štirideset stopinj Celzija. Kasneje so hiše, še posebno v mestih, začeli graditi iz sodobnejših materialov, a tudi v teh so prostori, ki so dovolj hladni. Klimatske naprave so redkost, saj denarja, a tudi potreb, razen morda v sodobnejših hišah, denimo iz Titovih časov, zanje ni.
Naravna kopališča
Otroci najbolj uživajo v naravnih kopališčih ob reki Tisi. Ker je njeno obrežje blatno, so si marsikje naredili tobogane iz blata. Kako? Preprosto. Na obrežje so toliko časa brcali vodo, da se je to zmehčalo. Če je bilo potrebno, so ga sproti še obilno zalivali z rečno vodo iz plastenk. Na kopališču v Adi je še posebej zabavno, saj je tam tudi splav s skakalnico, v bližini pa kamp, v katerega se vsako poletje preselijo (mlajši) domačini in na ognju pečejo meso, poslušajo glasbo, plešejo, se zaljubljajo in odljubljajo ter poskušajo odmisliti, da so se tisti, ki so se tam zaljubljali pred desetletjem ali dvema, morda ravno začeli ločevati.
Glasba
Najbolj znan festival v Vojvodini je Exit v Novem Sadu, a to ne pomeni, da v drugih krajih ni zanimivih koncertov. Moto klub MC Cobra iz Ade vsako leto organizira srečanje, kjer nastopijo ugledne glasbene skupine iz Srbije in Madžarske. Prvi večer so tako nastopili domačini iz skupine Bara Party, glavna zvezdnica letošnjega srečanja pa je bila skupina Riblja Čorba.
Življenje ob reki Tisi je že več kot dve desetletji težko, a kljub temu se mnogi vračajo na ravnico. Tudi za vedno.