Ko ne moreš reči drugače kot tip top

Težko bi bilo izbrati kakšen citat, ki bolje govori o Švici kot (menda) prav švicarski pregovor: Drobna dejanja, ki jih naredimo, so boljša kot velika, ki jih samo načrtujemo. Ko se voziš, hodiš ali posedaš po deželi, kjer vse deluje kot tiha in marljiva švicarska urica, veš, kaj vse jo dela veliko.

A trenutno je za povprečnega turista, ki stopi na švicarsko zemljo, najbolj usoden podatek, da državi vlada močna denarna valuta, švicarski frank. Ni se kaj slepiti, da je to ena najdražjih držav na svetu, realnost pa je takoj zgovorna: kapučino v mestni kavarni stane okoli šest evrov, spodoben sendvič v mesnici malega mesta deset, čokoladice, ki jo neseš domov kot suvenir, pa ne boš dobil za manj kot tri franke ali malo manj kot tri evre. A seveda do te male države, ki pa je še vedno dvakrat večja od Slovenije, sredi osrčja srednje Evrope, ki je po mnogih statistikah najbogatejša na svetu, iz Slovenije ni težko priti. Po cesti skozi München, Innsbruck ali Milano je približno 700 kilometrov in sedem ur vožnje. Od marca z Brnika vsako jutro odleti v Zürich Swissairovo letalo (cena približno sto evrov), Adria leti tja kar trikrat na dan za približno enako ceno, z ljubljanske železniške postaje tja vsak dan vozi vlak.

Švica ni le dežela slastne čokolade, izjemnih sirov, točnih ur in neuničljivih nožev (in kjer turistični vodnik v vsakem drugem stavku uporabi besedo šoping), je dežela, kjer vse poteka tip top. Natanko tako tudi rečejo. Kar naročiš, to dobiš. Čakanja kjerkoli na karkoli sploh ni.

Impresivni gorski trojček

A kakorkoli po svetu vandramo zato, da spoznamo nove kraje, tuje običaje, drugačno življenje od tistega, ki ga živimo doma, se vsakič izkaže, da povsod iščemo tudi sebe. Slovenija si želi biti mala Švica, a da je to vsaj malce res, so opazili tudi na drugi strani. Marsikateri Švicar menda ob pristanku na Brniku pomisli, da se je letalo vrnilo domov.

In če smo Slovenci doma v hribih in Švica dežela hribov, gora, severnih sten z usodno privlačnostjo, so za nas še posebno zanimive Bernske Alpe v osrčju države. To je območje številnih jezer, gorskih vršacev nad 3500 metri, ledenikov, smučišč in turističnih središč, ki jih poznamo tudi s športnih TV-zaslonov (Wengen, Gstaad, Adelboden). Regija Jungfrau na vznožju impresivnega gorskega trojčka, Eiger (3970 metrov), Mönch (4107 metrov) in Jungfrau (4151 metrov), pa se ponaša s švicarsko znamenitostjo številka ena: najvišjo evropsko železnico na sedlo Jungfraujoch, izjemni tehnični dosežek, ki pa še danes, po 102 letih od prve vožnje, deluje – ne moremo reči drugače kot – tik tak. Železnico so speljali po dolgem predoru skozi Eigerjevo steno, naredili ovinek in skozi Mönch nadaljevali do sedla in višine 3454 metrov (po prvotnem načrtu bi šla sicer prav do vrha). Vrh Evrope, kot rečejo Švicarji, ponuja razgled daleč naokoli, tudi na največji ledenik v Alpah Aletsch, dolg približno 23 kilometrov, ki pa mu podnebne spremembe ne prizanašajo.

Pot do vznožja gorskih očakov gre mimo dveh pomembnejših mestec, prvo je Thun ob istoimenskem jezeru. Z največjim nakupovalnim otokom, visokimi pločniki iz začetka 19. stoletja je mesto lahko izhodišče tudi za bližnja smučišča in priložnost za številne aktivnosti, med katerimi je paragliding ali letenje z jadralnimi zmaji na prvem mestu. Bližnji Interlaken (že ime pove, da leži med dvema jezeroma) je prav tako turistični biserček, vsepovsod švicarski zvončki in zastavice in turisti in kot Soča zelena voda jezera Brienzer. Mimogrede, če je verjeti gostiteljem, si kozarec v Švici lahko napolniš z vodo kjerkoli. Iz jezera, vodnjaka, reke ... povsod je pitna. Ali pa bližnji Wengen, mala razpotegnjena vas, ki pozimi postane smučarski center.

Sicer pa je izlet na Jungfrau oziroma njegovo sedlo nekaj posebnega in dan, ki ga preživiš na zobati železnici in na višini 3454 metrov, ima več kot stoletno zgodbo. Začne se z Adolfom Guyer-Zellerjem, uspešnim in bogatim industrialcem, ki se je ukvarjal s tekstilom in že takrat prepoznal prihodnost v razvoju železnic in turizma ter bil tako drzen, da si je zamislil potovanje na tirih prav do štiritisočaka. Prve skice za železnico je izdelal leta 1893 in predvidel sedem postaj. Prvo koncesijo za dela je pridobil nekaj mesecev kasneje, konstrukcijska dela – ročna seveda – so stekla leta 1898 in bila šestnajst let kasneje končana. Vmes je kralj železnic, kot so rekli inženirskemu vizionarju, umrl, v eksplozijah dinamita je izgubilo življenje več delavcev, a izjemni dosežek konstrukcijske in tehnične znanosti so v celoti lahko občudovali na prvi dan vožnje, to je bil 1. avgust 1912. Do danes se pravzaprav ni veliko spremenilo, in kot povejo vodniki, se vmes ni zgodila niti ena nesreča, ki bi se za turiste končala s smrtjo.

V živo na tirih

Popotovanje na »vrh Evrope«, kot rečejo Švicarji, je celodnevno potovanje z vlakom, ki te od večjih mestec in vasi prepelje na manjšo postajo Kleine Scheidegg. Že na višini 2061 metrov in s pogledom na trojček štiritisočakov se vkrcaš na zobato železnico s sopotniki, ki so opremljeni v pohodniške hlače, jopiče in obutev, devetkilometrska pot pa večinoma poteka skozi predor v Eigerju in Mönchu. Dvakrat se vlak ustavi (Eigerwand, Eismeer) in skočiš do panoramskega okna, ki te postavi pred razgled, ki ga ne pozabiš. Daleč spodaj so zelena smučišča in številne kmetije, ki jih praviloma krasi nacionalna zastava, nekje v daljavi so obrisi številnih jezer in slapov, ki se zlivajo v doline po obilnem deževju. Na vrhu se množica zlije v turistični labirint v skali in nad njo: poleg razgledne jeklene ploščadi pred observatorijem Sphinx (kjer je hkrati tudi najvišja evropska raziskovalna postaja), od koder je čudovit razgled na ledenik Aletsch ali na sam vrh štiritisočaka, je obvezna fotografska točka švicarska zastava na samem sedlu neposredno pod vrhom Jungfrau, v podzemlju pa je zgrajen pravi Disneyland, od ledene dvorane do zgodovinskega sprehoda med najpomembnejšimi akterji železnice, čokoladnice znamenitega Lindta, trgovinic in restavracij, med katerimi je tudi Bollywood – Indijci se med rakleti in fondiji nekako niso znašli. Da imajo gostitelji smisel za humor, kaže ogromna steklena krogla, kjer so predstavljene švicarske sanje: od bančnih trezorjev do trobilcev na alpske rogove. Občutek za umetnost pa kažejo ledene skulpture orlov, kozorogov, pingvinov, ki jih umetniki naredijo vsako leto na novo. A tudi na vrhu Švicarji ne izpustijo priložnosti za dobro švicarsko uro.