Tiskane izdaje
Zgolj pet dni po tem, ko je postavil novi hitrostni rekord Slovenske planinske poti, s čimer je podrl lanski rekord Marjana Zupančiča in presegel tudi samega sebe iz leta 2012, je prekaljeni gorski tekač in turnosmučarski reprezentant Klemen Triler že šel na svoj prvi sprehod, kakor pravi počasnemu teku s 600 višinskimi metri razlike. Dan zatem pa je na 30-kilometrskem odseku »transverzale« od mariborskega Pohorja do Ankarana spremljal kolega Andreja Martinčiča. Tek po strmem skalnatem terenu, po katerem običajni ljudje previdno hodijo, je Klemnovo naravno gibanje.
Za 599 kilometrov poti s 45 kilometri vzpona in enako količino spusta je potreboval sedem dni, enajst ur in 25 minut, s čimer je za tri ure in 20 minut prehitel člana Gorsko-tekaškega kluba Papež Marjana Zupančiča, svoj rekord iz leta 2012 pa je izboljšal kar za dober dan. Ko se 38-letnik z mislimi sprehodi po trasi prve vezne poti v Alpah, prizna, da tudi sam ne more verjeti, koliko vrhov je premagal v prvem avgustovskem tednu, po drugi strani pa med pogovorom v jedilnici družinske hiše na Polici pri Naklem, ki ga aktivno spremlja tudi žena Andreja, večkrat poudari, da čas, ki ga je dosegel, sicer pomeni, da je iz »pravega testa«, vendar mu novi hitrostni mejnik prečenja Slovenske planinske poti niti približno ne pomeni toliko kot podpora kolegov, prijateljev in znancev - večinoma prav tako izkušenih gorskih tekačev -, ki so ga vseskozi spremljali in ga spodbujali, ko mu je bilo najtežje.
Odgovor, kako bi se odrezal, če bi moral »transverzalo« pregrizniti sam, je povsem enostaven, odvrne. »Vsak dan bi bil za uro do uro in pol počasnejši. Vprašanje je, kako dolgo bi sploh zdržal. Bi zmogel iti do konca ali bi se sam sebi toliko smilil, da bi prej odnehal?« ne pozna odgovora. Ob tolikšni podpori spremljevalcev odnehati preprosto ni mogel. »Ljudje so zaradi mene jemali dopust, jaz pa naj bi jim rekel, da me preveč boli in ne morem nadaljevati?«
Popraviti napake iz 2012
Preteči Slovensko planinsko pot si je vnovič zadal predvsem zato, ker je hotel popraviti napake, ki jih je storil leta 2012. Bilo jih je »cel kup«. Od hudih žuljev, ki so mu ogulili kožo na mezincih in prstancema, bolečin v tetivah in strgane stegenske mišice do tega, da se je, namesto da bi se zvečer dovolj zgodaj odpravil spat, v koči zaklepetal s kakšnim planincem, kar se je poznalo na svežini prihodnji dan. Bolečine in poškodbe so sicer normalne za takšne izjemne napore, se zaveda. »Ko se poškoduješ in začne boleti, ne bo nehalo, dokler se ne začne regeneracija. Težava je, da moraš vse to prinesti v Ankaran.«
Letos ničesar ni hotel prepustiti naključju, a vseeno ni šlo brez bolečin. Že drugi dan je začutil, da ga boli levo koleno, vendar se je pokazalo, da bolečina izhaja iz vezi na narastišču kvadricepsa na kolenu. To mu je povedala fizioterapevtka, ki mu je med potjo nekajkrat priskočila na pomoč. Stalna spremljevalna ekipa je štela deset ljudi, med njimi sta bila poleg žene, obeh hčera in komaj trimesečnega Mihca Uroš in Anita Feldin, prvi je bil tudi vodja Klemnovega štaba in logistike. Klemna, ki je celotno pot pretekel in prehodil s palicami, svojimi »drugimi nogami«, tekaški nahrbtnik si je nadel le tu in tam, sta Feldinova celotno pot spremljala s kombijem in vsem, kar je bilo v njem - z vzmetnico za spanje vred. Zdravnice, ki je bila prav tako ves čas v pripravljenosti, Klemen na srečo ni potreboval.
Zaradi pozornosti, ki so mu jo vsi ti ljudje namenjali, se je med preizkušnjo večkrat počutil nelagodno. »Nisem rad v središču pozornosti,« pove iskreno. »A najpomembneje je, da je bilo vse narejeno s srcem. Sam že vem, da imam telo vrhunsko pripravljeno. Zavedam se tudi, da takšen dosežek pri vseh poškodbah, ki jih imam, ni mačji kašelj.« V nogometni preteklosti - žogo je brcal do 22. leta - si je namreč pridelal poškodbe v kolenih, komolcih, ramah in še kje. »Poln sem titana,« se pošali.
Odrešitev - krepčilni spanec
Tretjo noč pa bi na poti od utrujenosti in bolečin skoraj klonil. Za njim je bila 18-urna etapa in tri ure spanja, čakali pa so ga še celotni Julijci. Kljub temu, da mu je fizioterapevtka zmasirala noge, ga je ponoči, ko je poskušal zaspati v samotnem Aljaževem domu v Vratih, narastišče premočno bolelo. Še hujša od bolečine pa je bila misel, da bo tako naslednjih štiri ali pet dni. »S tem se nisem mogel sprijazniti, zato sem okoli enih ponoči razočaran klical ženo Andrejo.« Na srečo ga je ta pregovorila, naj pot nadaljuje. »In res je bilo zatem vsak dan za odtenek bolje. Morda zato, ker sem moral v dolino hoditi,« pripoveduje Klemen, medtem ko se Andreja poznavalsko smehlja.
Čeprav zapisi na Klemnovi spletni strani pravijo, da je vsako noč povprečno spal šest ur, sam pove, da je bilo toliko samo počitka, pravega spanca je bilo bistveno manj. »Utrujen si na mrtvo, glava pa še kar melje ...« Dvakrat je bil podnevi tako zaspan, da si je privoščil kratek krepčilni spanec, tudi zadnji dan. »Ravno zdanilo se je. Tekel sem proti divaškemu letališču, do Postojnske jame sem imel še pol ure, vendar sem bil tako zaspan, da sem se spotikal v hribčke v travi. Spremljevalcu sem naročil, naj pokliče mojstra s kombijem. Vrgel sem se na posteljo, komaj sem z nog zbrcal copate, že sem spal. Zbudil sem se čez 45 minut, svež kot rož'ca, nato sem bil ves dan v redu. Če poslušaš telo, ti samo pove, kdaj ima dovolj.«
Pri večdnevnih podvigih, kot je tek po Slovenski planinski poti, je treba telesu še pozorneje prisluhniti. »Ves čas imaš v podzavesti, da moraš tudi najmanjše bolečine, kot je žulj, takoj pogledati, se pri boleči mišici takoj ustaviti ali spremeniti korake, saj moraš naslednji dan nadaljevati. Pri celodnevnih izzivih, ki sem jih imel lani jeseni (zmagal je na tekmah Grintovec-Stol-Triglav, po vseh dvatisočakih v Kamniško-Savinjskih Alpah in na 24-urni preizkušnji Tržiških 10 vrhov, op. p.), ni treba toliko razmišljati. Pet ali deset ur navijaš v strmino bolj ali manj brezglavo, ker veš, da imaš pred seboj še dva klanca, nato sledi spust. Naslednji dan pa greš v službo ali pa tudi odležiš kakšno uro več, če je treba.«
Zadnjih 240 kilometrov do Ankarana je Klemen samo hodil, preseneti s podatkom. »Zgolj zato, ker sem čutil, da se nekaj dogaja okoli ahilovih tetiv. Vedel sem že, da bom prišel do cilja, a nisem hotel tvegati, da ne bi kriza nastopila zadnji dan.« Toda hitrost njegovega turnosmučarskega koraka, ki mu omogoča hojo v klanec s hitrostjo osem kilometrov na uro, je bolj podobna trimčkanju kakor običajni hoji, ali pa vsaj mešanici zelo hitre hoje in teka, zato so ga spremljevalci tudi na tem zadnjem delu komaj lovili.
Telo nikoli ne reče ne
Čez palec ocenjuje, da je imel pri končnem rezultatu med pet in sedem ur »rezerve; idealen načrt je bil v Ankaran prispeti okoli desetih zjutraj, vendar že vreme na poti ni bilo idealno«, omeni eno od spremenljivk, na katero ni mogoče vplivati.
Za preizkušnjo je dobil nekaj sto evrov sponzorskega denarja, bistveno drugače ni niti na tekmah v turnem smučanju in gorskem teku v tujini, ki se jih redno udeležuje zadnjih devet let. Večinoma gre za dolge in strme gorske teke - na teku na Zugspitze je dosegel peto in šesto mesto - s 1500 do 2500 metri višinske razlike.
Poganja ga telo, ki je tako dobro pripravljeno, da tako rekoč nikoli ni utrujeno. »Grintovec sem pretekel enajstkrat ali dvanajstkrat, precej rezultatov imam pod uro in 30 minut, lani sem tekel uro in 27 minut.« Neizmeren užitek je, ko »pritečeš na vrh in si že čez tri minute spočit. Zlahka bi ga lahko enako pot še enkrat pretekel tri ali pet minut počasneje, pa ne bi bil nič utrujen,« preprosto razloži ob dopolnitvi, da je gorski tek vendarle tek na dolge proge. K uspehom nekaj malega prispevajo dobri geni, večinoma pa je za vrhunske rezultate treba garati.
Klemen je že kot mulec rad hodil v hribe, z gorskim tekom pa se je začel ukvarjati po spletu okoliščin, ko se je poslovil od nogometa. Sodelavec v pekarni, s katerim sta večkrat šla v hribe, ga je nagovoril k prijavi na tekmo Tržiških 24, na kateri je treba v enem dnevu preteči deset tržiških vrhov, kar pomeni 75 kilometrov in 7000 višinskih metrov. »Še dobro, da se nisem najbolje zavedal, na kaj se podajam.« V cilj je pritekel z zelo dobrim rezultatom in še danes velja za najmlajšega tekača, ki je uspešno končal najbolj ekstremno 24-urno gorskotekaško preizkušnjo pri nas.
V »živalski« formi je že nekaj let, priprave za Slovensko planinsko pot je tempiral zgolj tako, da je ob začetku tekaške sezone - vso zimo do aprila namreč preživi na turnih smučeh - treninge postopoma podaljševal. »Prve tri tedne sem treniral dve uri in pol, potem sem čas vseskozi dodajal. Tako sem konec maja in junija prehajal na štiri-, šest-, osem-, deset- in 12-urne treninge.« Trenira šest dni v tednu, dolžino treningov pa si odmerja po počutju, pri čemer si večkrat tudi nalašč zada 10- ali 12-urni trening, ko je že močno utrujen. »Vem, da se bom slabo počutil, zato se bo morala vključiti glava, ki me bo gnala naprej.«
Letošnji glavni cilj je torej izpolnjen, v kratkem sledi nekaj gorsko tekaških tekem, »najprej na Črno prst, morda že tridesetega na Otlico na Primorskem, pa zatem Storžič vertikal KM in še bi se kaj našlo,« našteva. Načrtuje tudi nekatere druge gorsko tekaške poti, vendar jih še ne želi razkriti. Skupno ima za seboj 16 tekaških sezon, 38 let, kolikor jih šteje, pa so po njegovem najboljša leta za gorski tek. »Vzdržljivost se povečuje vse tja do 50. leta, hkrati pa sem še vedno razmeroma hiter.«
Gore, raj za tekače
Opisuje se predvsem kot tekača, ki se zelo dobro počuti v skalah. »Najbolj vzdržljiv sem pri visokogorskih prečenjih, recimo prek Julijcev ali Kamniško-Savinjskih Alp. Ustrezajo mi poti, na katerih ni veliko teka, so dovolj tehnične, zelo strme in čim bolj skalnate. Tam dominiram.« Pove, da bi rad ostal v gorskotekaških krogih in še nekaj let tekel. Kot predsednik turnosmučarskega kluba Olimpik, edinega »kolikor toliko resnega turno smučarskega kluba« v Sloveniji, pa želi imeti »razmeroma mlado skupino ambicioznih tekmovalcev,« ki bi imeli pogoje za kakovostne treninge in dobre rezultate.
Na komentarje, kaj mu je treba po gorah teči, namesto da bi užival v naravi in razgledih, se ne ozira, saj sam ve, da zelo natančno spremlja dogajanje okoli sebe, zlasti na treningih. »Ker sem vsak dan v gorah, na vrhu potrebujem le tri, štiri minute, da se še enkrat razgledam po tistem, česar nisem ujel prej. Vse imam naštudirano, sploh po hribih v premeru 20 kilometrov okoli doma. Zaznam vsak šum, vidim ogromno živali - letos sev videl že okoli 15 gadov in prvič doživel, da so sikali vame -, spremljam, kako se spreminja podrast v gozdu, višina trav v določenem obdobju in še marsikaj drugega. Ker sem zrasel na kmetiji, opazim tudi kakovostno hlodovino,« se nasmehne.
Posebne molitvice pred gorsko tekaško odpravo nima. »V gore hodim, ker sem tam našel boga. Povsem se odklopim, kakor blažen sem,« se odzove na bolj intimno vprašanje. Niti ga med tekom ne preletavajo kakšne velike misli. Glavo si bolj praznim,« sklene. »Se mi je zdelo,« ga zbode njegova Andreja.
Podobno kot Klemen razmišlja vse več posameznikov, ki se v gore odpravljajo ne kot gorniki, temveč kot tekači. »Planinci, ki so mladi, ali fizično močnejši, so ugotovili, da je v športnih copatih ali nizkih pohodniških čevljih enako udobno kot v gojzerjih. Zelo veliko jih tudi rado pogleda na uro,« išče razloge za priljubljenost gorskega teka. Poleg tega je rekreativni šport v zadnjih letih močno napredoval. Pomnožilo se je število tekačev in kolesarjev, ki mislijo resno, povsod je mogoče zaslediti gorske teke, »vsi poskušajo malo teči tudi v klanec«.
Podobno hitro se razvija »trail running«. Na ultratekaško gorsko preizkušnjo okoli Mont Blanca se prijavi okoli sedem tisoč tekačev, pa gre samo za srečneže, ki so bili izžrebani, nadaljuje Klemen. Enako je s popularnostjo turnega smučanja. »Pri nas je ta šport čista eksotika, z njim se ukvarja med 40 in 50 ljudi, v tujini pa se večina posameznikov, ki se resno ukvarjajo z gorskim kolesarstvom in tekom, usmeri tudi v turno smučanje. Na najtežje tekme se lahko uvrstiš le preko žreba. V našem turnosmučarskem klubu imamo srečo, da smo reprezentanca in imamo licence, drugače ni veliko možnosti priti na kakšno prestižno tekmo.«
