Kovaških ognjev ni več, vode pa je še na pretek

Edini kraj, kjer tu ne slišiš vode, je cerkev z mežnarijo. Do nje vodi iz vasi, ki se namaka v vodi, 112 neenakomerno razsejanih stopnic. Do nedavnega so jih lizali le podplati »zakmašnih« čevljev, odkar je mežnarija prenovljena v muzejček, pa jih radi prehodijo tudi ljubitelji kulture.

V Kamni Gorici se namreč nenehno kaj dogaja. Če nič drugega, se z bistrim žuborenjem vsepovsod oglaša mlinščica, speljana iz jeza nad vasjo, oblivajoča dobesedno vsako hišo. Vas ima namreč čisto posebno kovaško tradicijo, kakršno je pri nas mogoče najti le še v Kropi. Kamnogoričani so bili nekoč zelo spretni v kovanju žebljev. Za kovačije, vigenjce, kot so jih imenovali, so potrebovali vodo, da je vrtela kovaška vodna kolesa za poganjanje mehov. Ker je potok Lipnica, ki se v ostrih serpentinah nekajkrat zvije skozi vas, prepočasen, so kovači, že davno tega, napeljali lesene rake, dolge več deset metrov z ustreznim padcem, da so usmerili mlinščico kar preko lenega potoka v vas in potem po kanalih do svojih vigenjcev, v katerih je noč in dan odmevalo nabijanje kladiv.

Žebljarska tradicija

Eno takšnih vodnih koles za kovačije je Roman Horvat razstavil na steni v svoji gostilni Mlin. Čeprav je bil tisti dan ponedeljek, ko so gostilne s tradicionalnimi kosili ob nedeljah zaprte, je rad razkazal starinsko notranjost prostorov, v katerih se je nekoč mlelo zrnje v moko. Kjer so osi mlinskih koles obračale težke kamnite kamne, so danes mize, ki jih radi zasedajo gurmanski ljubitelji postrvi. Ta prebivalka čistih voda je namreč v Kamni Gorici doma tako rekoč pod vsakim mostičkom. Različnih brvi, kamnitih in betonskih mostičkov je v vasi toliko, da so ji nekoč rekli kar Male Benetke. Danes jih je še okrog 40, a postrvi si je mogoče ogledovati v številnih kanalih, ki sekajo vas. Kamna Gorica je tudi zaradi postrvi na krožniku ob nedeljah priljubljeni cilj Radovljičanov, ki lahko po bližnjici čez viseči most, znano Fuksovo brv, prečkajo Savo in so z eno nogo skoraj že v Kamni Gorici.

Vas sicer leži na ravnem, in je vse bolj priljubljena tudi med rekreativnimi kolesarji in pohodniki. Ozka cesta med gosto skupaj postavljenimi visokimi hišami ni več tako prometna, odkar so lokalno cesto Radovljica–Lipnica speljali po zgornjem koncu vasi. Veliko pročelij nekdanjih fužinarskih hiš je zgledno prenovljenih z ohranjenimi elementi, kot so okenski okvirji iz zelenkastega tufa, značilnega gorenjskega kamna, ki so ga nekoč kopali v kamnolomu Peračice. Na kamnitih okvirjih vrat so poleg letnic pogosto vklesani tudi simboli poklicev, ki so jih opravljali prebivalci hiš. Kladivo in klešče nakazujejo, da je v hiši prebival fužinar, bikovo glavo in sekire pa si je izbral za svoj simbol mesar.

Pravih fužinarjev, ki so bili neke vrste podjetniki, v vasi ni bilo veliko, dejanski prebivalci vasi so bili namreč kovači, ki so imeli bodisi svoje vigenjce (kovačnice) ali celo lahko samo svojo ješo (velik kamnit kamen, na katerem je bilo nakovalo in so na njem kovali vsi od otrok do starejših). Te družine so živele bolj slabo, celo kuhali so na ješah, stanovali pa so pri premožnih fužinarjih in so za gospodarja tudi kovali žeblje. Ponekod je v hiši živelo tudi po 30 in več najemnikov. Žebljarski proletarci so svojemu gospodarju plačevali najemnino, v njegovi trgovini kupovali živila in v njegovi gostilni tudi pili. Ko je prišel čas plačila, so komaj zmogli poravnati nastale dolgove. Zaradi življenja v večno zakajenih vigenjcih so umirali zgodaj, največkrat zaradi pljučnih bolezni. Njihova beda se je dotaknila pesnika Otona Župančiča, ki je bil nekajkrat v Kamni Gorici, in tako je nastala njegova znamenita ritmična pesem Žebljarska: Od štirih do ene, / od štirih do ene / so zarje rumene, / so trate zelene, /od štirih do ene / voda nam kolesa, mehove nam žene ....

Tako kot je industrializacija pometla z mlini na vodo, je v 20. stoletju odpihnila tudi žebljarje. Kamna Gorica je bila verjetno edina žebljarska naselbina, ki je še ohranila svoj kleni kovaški obraz vse do druge svetovne vojne; to pa zato, ker so znali njeni kovači kovati tudi »planinčarje«, žeblje za planinske čevlje, ki jih dolgo niso znali izdelovati s stroji. V asortimanu tamkajšnjih kovačev je bilo kar 120 tipov različnih žebljev za tesanje, čevljarsko obrt, za železniške pragove in ladjedelništva.

Na kovaško tradicijo, ki sega v teh krajih vse do 15. stoletja, spominjajo iz kamnov sezidan spomenik sredi vasi v obliki pomanjšane fužine in veliki kamniti panji, na katerih so nekoč kovali. Iz tistega časa enkrat je tudi velika vaška lipa, ki bi ji glede na velikost lahko pripisali vsaj 200 let.

V času razcveta žebljarstva je fara štela kakšnih 900 duš, danes je v vasi med 500 in 600 prebivalci, pove Kaja Beton, domačinka, iz turističnega centra Radovljica. Z njeno pomočjo se napovemo na obisk pri Ceciliji in Dušanu Kopušarju, ki sta se v vas pod obronki Jelovice priselila pred dobrimi desetimi leti. Kupila sta staro, zelo razpadajočo fužinarsko hišo ob »Veliki gasi« in ji vdihnila novo življenje, a tako, da sta ohranila kar največ njenih lastnosti. Na prenovljenem pročelju hiše, ki bi lahko bila tudi muzejski biser, je glinena ploščica z napisom v španskem jeziku: Casa di Kamna. Pod tem imenom sta nova stanovalca sprožila projekt prevajanja slovenske poezije v španščino. Cecilija, po rodu iz Argentine, je namreč predavateljica španske literature na univerzi v Trstu, Dušan, rojen na Ptuju, sicer kineziolog, z dvema nadvse spretnima rokama, pa je velik ljubitelj umetnosti. Prostorno mansardo sta predelala v prijeten klubski prostor, kjer občasno prirejata tudi literarne večere. Za hišo imata zaplato zemlje z nekaj trate in začimbami ter seveda žuborečo vodo, ki hiti v ovinek k naslednji hiši. Imeti potok s postrvmi na lastnem dvorišču in majhno brvjo, ki vodi k sosednji hiši ... kaj takšnega je verjetno mogoče samo v Kamni Gorici, in Kopušarja sta si to nadvse želela.

Dušan očitno ni navajen sedeti križemrok, saj se je po prenovi lastne hiše lotil zapuščene vaške mežnarije na hribčku. Mežnarica Francka, ki je dočakala 105 let, je tam živela še po starem brez tekoče vode, s straniščem na štrbunk, predvsem pa s črno kuhinjo, v kateri je dimila mesnine za vso vas. Pri obnovi mežnarije, ki bi si zaslužila posebno zgodbo, je Dušan črno kuhinjo ohranil takšno, kot je bila, vse druge prostore je popravil in prenovil ter opremil s predmeti, ki so nekoč sodili k mežnarju in kaplanu, tudi nekdanjemu stanovalcu hiše. »Argentinca«, kot so ju v začetku klicali vaščani, kulturne prireditve odslej prirejata tudi v mežnariji. Za njuno delovanje, ki je v marsičem obogatilo Kamno Gorico, so jima krajani letos ob »Langusovih dnevih« podelili tudi posebno zaslužno priznanje.

Znameniti vaščani

Kamna Gorica je bila vedno kraj umetnikov in znamenitih mož. Zaradi žebljarstva je bila v plemiški stan povišana rodbina Kapus, ki je dala nekaj imenitnih mož in je bila v njeni lasti tudi večina kraja. V njihovo graščino, ki danes s svojim nezadržnim propadanjem sredi vasi kazi sicer urejeno podobo kraja, z gostilno v pritličju so zahajali imenitni gostje od blizu in daleč. S kočijo se je z Bleda pripeljal na postrvi tudi kralj takratne kraljevine SHS Aleksander Karađorđević.

Sredi vasi je še danes rojstna hiša znamenitega slikarja Matevža Langusa, ki je sprva tako kot večina njegovih sovaščanov delal kot žebljar, kasneje v življenju pa je postal priznan portretist predvsem ljubljanskih meščanov in meščank, tudi Primičeve Julije. Kraj se mu je oddolžil z velikim bronastim kipom pred Kulturnim domom. Poleg Langusove stoji tudi rojstna hiša dr. Lovra Tomana, ki je bil prvi slovenski poslanec v dunajskem parlamentu, njegov potomec je tudi dr. Mihael Toman, ki je zdaj neposredni sosed Kopušarjeve Case. Priznani biolog – in strokovnjak za vode – sicer nima vode na dvorišču, ima pa vrt, ki ga je postavil tako rekoč v vertikalo. Na strmem bregu nad hišo, ki sega skoraj do mežnarije, je leta in leta gradil terasico za terasico s kamenjem, ki ga je več ton zvozil z avtom z različnih koncev, tudi iz Skandinavije, sezidal 122 stopnic in zdaj je to vrt avtohtone in prinesene flore.

Tudi kovaštvo v kraju še ni povsem izumrlo. Predvsem ga ohranja Rajko Šolar, ki je domačo kovačnico podedoval od očeta. Sredi delovnega dne ga je težko dobiti doma, tako kot tudi Mihaela Tomana in druge še aktivne prebivalce te nenavadne vasi. Velika večina si delo in kruh poišče zunaj vasi, ki je nekoč izvažala žeblje.