Kraljevski sprehod skozi sotesko

V Andaluziji, dobro uro vožnje od Malage proti severozahodu, leži vasica El Chorro. Še pred pol leta zaspano naselje je zaživelo in postalo eno od izhodišč privlačne, dih jemajoče poti Caminito del Rey, Kraljeve stezice.

Prvotno pot so zgradili v začetku dvajsetega stoletja, da bi skrajšali povezavo med dvema jezovoma in laže vzdrževali umetni vodni kanal med hidrocentralama. Španski kralj Alfonso XIII. je pot uradno odprl leta 1921 in ta se od tedaj imenuje Caminito del Rey, Kraljeva stezica.

Narejena je bila iz betona in podprta z železnimi nosilci. Kasneje je niso več uporabljali in vzdrževali, in s časom je začela propadati. Na nekaterih delih so betonske plošče razpadle in zgrmele v globino. Posnetki stare poti, ki jih je videti na internetu, so strašljivi, vendar to ni ustavilo adrenalina željnih obiskovalcev. Nekaj ljudi se je na poti smrtno ponesrečilo, zato so oblasti leta 2000 zaprle dostope do nje.

Desetletna obnova

Leta 2004 pa so se andaluzijske oblasti odločile, da bodo pot zgradili na novo. Obnova je trajala do letošnje pomladi in za veliko noč so jo uradno odprli za obiskovalce. V obnovo so vložili devet milijonov evrov, staro pot so na nekaterih odsekih ohranili.

Zaradi velike izpostavljenosti poti veljajo na njej stroga pravila. V sotesko spustijo na dan do 700 obiskovalcev, pri vhodu jim razložijo pravila, jih opremijo s čeladami in jih v presledkih spustijo na pot. Otrokom, mlajšim od osem let, obisk ni dovoljen, prepovedani so dežniki, veliki nahrbtniki, psi, kajenje, pitje alkohola …

Hoja po poti, z dostopom vred, je dolga 7,7 kilometra, traja od tri do štiri ure. Ker pot ni krožna, vhod v sotesko in izhod iz nje povezuje učinkovita avtobusna linija.

Globoko spodaj teče reka

Smer obiska poteka nizvodno ob reki Guadalhorce, ki je na dveh mestih v soteski izdolbla zelo ozko in globoko tesen. Tu je pot podprta s profili iz nerjavečega jekla, sidrana je v steno, pod pa je iz prečno postavljenih letev. Razmik med njimi je dovolj velik, da začutiš globino, vsaka drobnarija, ki pade iz rok, obleži daleč spodaj. Na neizpostavljenih delih so obiskovalci zgovorni in sproščeni, ko pa pridejo na nevarnejše, čebljanje nenadoma zamre, vzdušje postane resno, marsikdo se oklepa jeklenice in se drži bolj ob steni. Globoko spodaj teče reka, visoko zgoraj krožijo jastrebi.

Vendar konstrukcija poti, njena solidna izdelava nekako pomirja. Najbolj dih jemajoč je konec. Sto metrov pod nami teče turkizno zelena voda, navpične stene se pnejo pod potjo in nad njo. Zadnji prehod vodi čez viseč most. Novega so naredili jeklenega, mrežastega – globina pod nogami vzbudi mešane občutke. Po eni strani si želiš čim prej priti na drugo stran, po drugi strani pa sredi mostu zastane korak – človek bi kar stal in občudoval veličastnost soteske. Vsekakor ni dobro imeti vrtoglavice.

Malo daljši in zračnejši Vintgar, bi rekli Gorenjci!