Le če imamo notranji mir, ga lahko širimo na okolico

Minilo je že deset let, odkar so pri spomeniku padlim v NOB na Trnovem nad Gorico prižgali večni ogenj miru in ljubezni. Pobudnik projekta je glasbenik Gianni Rijavec, ki je zasnoval tudi Mednarodno fundacijo Beli golob ter ji vdihnil mirovniško in karitativno poslanstvo.

Korenine segajo v čas pred tremi desetletji, ko se je sogovornik vrnil s služenja vojaškega roka. Zbral je nekaj glasbenikov in ustanovil vokalno zasedbo Big Ben kvartet, kasneje še zabavnoglasbeno skupino. »Nanizali smo veliko uspešnic in izpeljali precej turnej. Leta 1995 sta obe skupini ugasnili, jaz pa sem šel na samostojno pot,« pripoveduje Gianni. »To je bila pomembna prelomnica. Leta 1999 sem bil gost na festivalu Forte v Sarajevu. Tam sem srečal otroke, žrtve min. Dobesedno ruknilo me je, ko sem dojel, kakšne so lahko posledice vojne. Ti otroci, nedolžna, nebogljena bitja, so me zelo prizadeli. Dveletniki brez rok, brez nog ... Prešinilo me je, da moram opozoriti nanje. Ko sem se z avtom vračal s festivala, sem na radiu poslušal govor ameriškega predsednika Billa Clintona, ki se je mudil v Sloveniji. Na Kongresnem trgu je govoril o Prešernovi Zdravljici, kot pesmi, ki naj združi evropske narode. Ups, sem si rekel, to bi pa lahko bila ideja za mojo pesem. Doma sem sedel za klavir, napisal melodijo, besedilo in v refrenu uporabil dve kitici Zdravljice. 'Ne vrag, le sosed bo mejak' je univerzalna mirovniška misel, gonilo vsega, kar še danes počnem. Poudarja povezovanje, sodelovanje, nikakor ne razdvajanja.«

Tako je nastala Rijavčeva pesem Beli golob. K sodelovanju je povabil popularne evropske pevce in sestavili so Evropski band aid. »Iz Italije je prišel Toto Cutugno, iz Avstrije Waterloo&Robinson, Čehinja Helena Vondrackova, iz Portugalske Fernando Pereira, Hrvaško je zastopal Petar Grašo, Nemčijo Alexis, iz ZDA pa so prišli člani legendarne skupine The Platters,« se spominja.

Z golobom k Janezu Pavlu II.

V tistem času Gianniju ni bilo preprosto prodirati z mirovniškimi idejami. Mnogi so ga zasmehovali, gledali zviška. »Nekateri so trdili, da se mi je zmešalo,« pripoveduje. »Ljudje so bili večinoma usmerjeni v materializem, v pohlep. Vsi so samo grabili, vsakdo, ki je prišel na položaj, si je napolnil žepe in šel. Navadni državljani smo le nemo gledali. To se še danes dogaja. Tudi jaz še dobivam polena pod noge. Nekateri menijo, da filozofiram, da širim čudne ideje. A z menoj ni nič narobe. Vsak dan sproti nam dokazuje, da je mir nujen.«

Kar nekaj Slovencev in tujcev pa se je njegovo sporočilo dotaknilo takoj. S somišljeniki je leta 2002 ustanovil fundacijo Beli golob, z osnovno nalogo, širiti idejo o miru v svetu. »V Preddvoru pri Kranju smo se dobili, ker so prvi somišljeniki pač tam doma. V hiši Pavle Zadnikar Vencelj se je zgodilo. Prišli so Milica Oman Ogrizek, znana pulmologinja z Golnika, umetnik Ivo Kisovec in še nekateri. Kasneje smo pritegnili še več ljudi. Danes jih fundacija šteje blizu dvesto,« je poudaril.

Ko so razmišljali, kako opozarjati na pomen miru, se jim je posvetilo, da bi bilo dobro na to spomniti najvišje svetovne avtoritete, tiste, ki imajo v rokah vajeti sveta. »Odločili smo se, da bomo belega porcelanastega goloba, ki ga je oblikoval Kisovec, nesli ljudem, o katerih menimo, da so nekaj že naredili za mir v svetu. Tak je bil Janez Pavel II., prvi papež, ki je izza vatikanskih zidov krenil med male ljudi. Po izvolitvi je stopil na balkon in rekel: 'Ne bojte se.' Z Vatikanom smo se začeli dogovarjati in že 11. decembra istega leta smo bili na obisku pri papežu,« razlaga Gianni.

Živo se spominja obsežne korespondence, ki je urejala srečanje. »Vse je bilo zelo uradno. Nevladna organizacija Beli golob je na Sveti sedež naslovila pismo s prošnjo za sprejem. Napisali smo, kdo smo, kaj počnemo in kakšen je naš namen. Takoj so se odzvali, a potem so pisma sem in tja potovala več mesecev. Vatikan še danes ne komunicira po elektronski pošti, samo klasično. Z ožigosanimi dokumenti,« pripoveduje. »Približno mesec dni pred srečanjem je končno prišlo pismo, da nas bo sprejel. Potem pa ... evforija. Papež je bil takrat že betežen. Med zasebno avdienco sva se sproščeno pogovarjala. Po italijansko sem ga vprašal, kaj je mir, pa mi je rekel: 'Mir je v naši notranjosti. Le če imamo notranji mir, ga lahko širimo na okolico. Tega je vedno manj. Ljudje so nemirni, spopad se lahko zgodi že zaradi enega človeka, umirajo pa nedolžni.' Na koncu je blagoslovil projekt in goloba.«

Do dalajlame po mailu

Drugega goloba sta Rijavec in Kisovec, oktobra 2003, odnesla vodji tibetanskih budistov in Nobelovemu nagrajencu za mir dalajlami. Osebno ju je sprejel v Dhalamshari v Indiji. Gianni: »Prvi stik z njim smo vzpostavili prek slovenskega Društva prijateljev Tibeta, potem pa sva komunicirala neposredno, po elektronski pošti. Z Ivom sva letela do New Delhija in od tam z majhnim letalom do vznožja Himalaje. Tam so naju naložili v džip in peljali na 2000 metrov višine, do templja. Vse je bilo malo čudno. Kanalizacija je tekla po cesti, ta pa je bila tako ozka, da sem zamižal, ko nam je nasproti pripeljal drug džip. V templju me je nekdo potrepljal po rami. Obrnil sem se in pred mano je stal dalajlama. Opravičil se je, ker sva malo čakala, povedal, da ve, od kod sva, da mu je Slovenija všeč ... Zelo preprost človek je. Ko sem mu izročal goloba, je njegov adjutant fotografiral. Dalajlama mu je iz rok vzel aparat in rekel: 'Zdaj pa vi stopite skupaj, bom jaz slikal.'«

To srečanje je članom mirovniške fundacije dalo nov zagon. Takoj so se začeli pripravljati na predajo belega goloba Nelsonu Mandeli. Dr. Janez Drnovšek se je osebno zavzel za organizacijo srečanja. »Med pripravami sta, žal, oba umrla, Drnovšek in Mandela,« pravi sogovornik. A mirovniškega poslanstva Belega goloba to ni ustavilo.

Leta 2005, v noči na 27. april, so nepridipravi trnovski spomenik, na katerem je izpisanih več kot 4000 imen žrtev, hudo onečastili, porisali z nacistično in fašistično ikonografijo. »Nerazumnost! Katastrofa! Sprva sem mislil, da tam snemajo kakšen film. Na drogovih so visele zastave s kljukastimi križi,« se spominja Gianni. Odločil se je, da bo v amfiteatru spomenika priredil mednarodni koncert za mir. »Padla je tudi ideja o večnem ognju miru in ljubezni. Kisovec je izdelal umetniško skulpturo, konec avgusta, natanko pred desetimi leti, so ogenj skupaj prižgali obmejni župani iz Italije in Slovenije.«

Na pot z laternico

S Kobilnika, kjer ob vznožju plameni ogenj miru, se odpira veličasten pogled. »V jasnem vremenu se vidijo Jadransko morje, Kras, Vipavska dolina, Nova Gorica, italijanska Gorica, Furlanija, Karnijske Alpe, Julijske Alpe s Triglavom, na drugi strani pa se v oko ujame Trnovski gozd. Da ti duša zapoje,« poudari Rijavec.

Prav zato so člani Belega goloba sedež fundacije prenesli na Giannijevo domačijo, ki le streljaj stran od Kobilnika kljubuje že tri stoletja. »Iskali smo mističen, drugačen prostor. Našli smo ga pod našim, domačim portalom.« Res je videti posvečen. Stene so pobarvane v zlato, tramovi so poslikani z ornamenti. Sedež fundacije so simbolično ponazorili s prestolom iz rdečega žameta, tla pa pobarvali z modro. Prostor napolnjuje Giannijev zlati klavir, v vitrinah so dragocena darila, ki so jih dobili na mirovniških poteh, na stenah fotografije s srečanj.

Glasniki miru so šli še naprej. Ivo Kisovec je izdelal laternico, ki jo odnesejo svetovnim avtoritetam ob nastopu funkcije in jih simbolično zavežejo, da se bodo zavzemali za najvišjo človeško vrednoto. Prvo so poklonili papežu Benediktu XVI., takoj po izvolitvi leta 2007. Dve leti kasneje je laternica potovala v roke poglavarja Armenske pravoslavne cerkve Garegina II. Gianni mu jo je izročil na privatni avdienci v Erevanu, kjer je bila tudi vsa cerkvena vlada: »Za naše poslanstvo sploh ni pomembno, kakšne narodnosti ali veroizpovedi je kdo, važno je, da se zavzema za mir.«

Leta 2011 je z laternico potoval tudi k novoizvoljenemu poglavarju Srbske pravoslavne cerkve Irineju. »To so zelo preprosti ljudje. V Beogradu je bilo vroče, 40 stopinj, zato sem v patriarhijo prišel premočen in dehidriran. Ko me je Irenej vprašal, kaj bom spil, sem prosil za vodo, pa mi je rekel: 'Kod nas se pije rakija.' Pa smo jo spili.«

Kiparka Patricija Simonič je idejo o širjenju miru še izpopolnila in izdelala Dečka miru. »Spet so bile za osnovo Prešernove besede 'Ne vrag, le sosed bo mejak'. Hoteli smo otroka, kajti ti so naša prihodnost. Patricija si je zamislila malega Prešerna, s preširokimi hlačkami, ki naj bi simbolizirale odprtost in sproščenost,« razloži sogovornik. Prvega so člani fundacije aprila lani izročili papežu Frančišku. »Želimo si, da bi ta kipec postal nacionalni spominek. Vsaka država ima nekaj, Češka Švejka, Francija Eifflov stolp, Belgija Mannekena Pisa, zakaj ne bi Deček miru simboliziral Slovenije, kot dežele miru?« se sprašuje.

Nekoliko več težav kot z dobitniki laternic imajo pri fundaciji z osebnostmi, ki bi si zaslužile belega goloba. »Ja, malo je takšnih ljudi na svetu. Gotovo bi si ga zaslužil Bono Vox, pevec skupine U2. Sodeluje pri številnih človekoljubnih projektih ali je celo njihov pobudnik. Aktiven je v Amnesty International, Drop The Debt Campaign, pri Greenpeaceu, v fundaciji Nelsona Mandele za pomoč okuženim z virusom HIV in v mnogih drugih. Z njim se že dogovarjamo,« pove Gianni in doda, da je fundacija usmerjena tudi v številne karitativne projekte, s katerimi želijo člani pomagati domačim otrokom. »Takim, ki so nadarjeni, pa nimajo možnosti za razvoj talentov. Ideja o miru mora zaživeti na vseh področjih družbenega življenja. Doseči moramo, da se bo v slehernega človeka naselil notranji mir, ki je pogoj za mir na svetu. Želim si, da bi ljudje prišli na Trnovo doživet mir, ljubezen, tišino in vse to odnesli na svoje domove, med najdražje ... Danes je to nujno!«