Tiskane izdaje
V uradnih listinah se mesto prvič omenja leta 1015, kar pomeni, da letos praznuje tisoč let obstoja. V Leipzigu ves čas kaj praznujejo, letos, denimo, tudi 25. obletnico združitve Nemčij, ki ima v tem mestu še posebno težo. Proces, ki je pripeljal do ključnega dogodka v sodobni nemški zgodovini, to je padca berlinskega zidu, se je namreč začel prav v njem.
V danes cvetočem mestu z obnovljenimi zgodovinskimi zgradbami so najbolj imenitne in izvirne nekdanje sejemske palače v ožjem središču. Mesto vsako leto obišče več turistov, gradijo več novih hotelov, s številnimi zelenimi in vodnimi površinami pa domačinom ponuja visoko kakovost bivanja. Je univerzitetno mesto, prijazno do študentov, ki v njem lahko najamejo stanovanje že za dvesto evrov. Ponaša pa se, svoji trgovski zgodovini primerno, tudi z največjim nakupovalnim središčem na glavni železniški postaji v Nemčiji.
Nekoč sejemske palače
Sejemske palače so se sodobnemu času primerno spremenile v razkošne trgovine, kot je, recimo, prestižni Höfe am Brühl s 130 trgovinami, restavracijami in kavarnami, medtem ko so novo sejmišče postavili na robu mesta. V zgodovini ima poseben pomen pasaža Mädler z znamenito restavracijo s tradicionalno hrano Auerbachs Keller, kamor je na kozarec vina zahajal tudi Goethe, ki je v Leipzigu študiral pravo. Bronasta skulptura Mefisto in Faust pred restavracijo opozarja, kje je najslavnejši nemški pisatelj dobil navdih za svoje kultne zgodbe.
Kavo so pili že 1711
Najstarejše ohranjeno sejemsko dvorišče iz 18. stoletja je Barthels Hof, ki ga je v letih 1747–1750 načrtoval arhitekt George Werner po naročilu trgovca Gottlieba Barthela (kasneje so dvorišča pokrili s steklenimi strehami), pri čemer je arhitekt ohranil renesančni zastekljeni balkon iz leta 1523. Za časa vzhodnonemškega režima je bil celoten kare opuščen in bi verjetno propadel, če ga ne bi zadnji hip rešila prav združitev Nemčij, kar bržčas velja za marsikatero zgodovinsko pomembno poslopje v nekdanji Vzhodni Nemčiji.
Za vogalom stoji najstarejša kavarna v mestu in v Nemčiji, to je kavarna z imenom Zum Arabischen Coffe Baum (Pri arabskem kavnem drevesu), ki pa zaradi konservativne opreme ni med najbolj obiskanimi v mestu. V arhivih se prvič omenja leta 1720, čeprav naj bi kavo, ki je v tistem času prišla v Evropo, prvič postregli že leta 1711. Tukaj so nekoč pili kavo mnogi slavni meščani, med njimi skladatelj Robert Schumann.
Leipzig se nasploh lahko pohvali z bogato glasbeno zgodovino, saj so bili tu doma številni slavni skladatelji, kot so Richard Wagner, Felix Mendelssohn Bartholdy in seveda najslavnejši med njimi Johann Sebastian Bach. Bach je kot skladatelj in glasbeni direktor cerkve svetega Tomaža (Thomaskirche) v mestu deloval v letih 1723–1750, bil je tudi zborovodja slovitega deškega Tomaževega zbora (Thomanerchor), ki je leta 2012 praznoval 800 let obstoja.
Mi smo ljudje
Leipzig je v novejši zgodovini odigral pomembno vlogo v združitvi Nemčij s tako imenovano mirovno revolucijo, ki se je začela leta 1982. Vsak ponedeljek so se ljudje zbrali v Nikolajevi cerkvi v središču mesta in molili za svobodo, ki bi jim jo prinesla sprememba političnega režima. V hiši, kjer je imela 40 let sedež zloglasna vzhodnonemška tajna služba oziroma ministrstvo za državno varnost Stasi, je danes muzej Runde Ecke. Vzhodni Nemci so bili med prebivalci držav varšavskega pakta najbolj nadzirani. Tajna služba je imela 90.000 zaposlenih ali enega obveščevalca na 180 ljudi. Molitve v cerkvi sv. Nikolaja, da se takšen teror konča, so trajale sedem let, ključni trenutek pa je nastopil 9. oktobra 1989, ko se je v cerkvi zbralo 7000 ljudi, na ulicah Leipziga pa od 70.000 do 100.000, ki so mirno protestirali z napisi Mi smo ljudje. Nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo, ali bodo oblasti upor krvavo zadušile, dejstvo pa je bilo, da so se bali vsi – tako navadni smrtniki kot državni voditelji. Samo dva tedna kasneje je padel berlinski zid.
Čeprav na prvi pogled ni videti, je Leipzig močno povezan z vodo. Leži na sotočju treh rek, nekoč je bilo tu močvirje. Mesto je prepleteno z mrežo dvesto kilometrov kanalov, ki pa so z razvojem industrijske družbe v 19. in 20. stoletju izginili, saj so jih prekrili s cestami. To je bilo predvsem povezano z dejstvom, da so bile vodne poti zaradi razvoja težke industrije umazane, z zakritjem pa so se vsaj deloma izognili smradu. Po združitvi Nemčij se je gospodarska slika močno spremenila, tovarne so zaprli, prav tako največjega onesnaževalca, rudnik lignita na obrobju mesta. Odtlej se je kakovost vode močno izboljšala, zato se v zadnjem času prizadevajo oživiti oziroma odkriti mnoge od kanalov, s čimer bi mesto postalo še bolj privlačno.
Izstopa nekdanje industrijsko območje Plagwitz na zahodu mesta, ki ga zaradi obnovljenega poslopja nekdanje predilnice ob enem od kanalov ter mostu, ki spominja na kultni Rialto, imenujejo kar male Benetke. V večini opuščenih tovarn v Leipzigu so uredili velika stanovanja, tudi v predilnici volne v Plagwitzu, ki z velikimi okni in fasado v igrivi kombinaciji rdeče opeke ter belih in svetlo rjavih fasadnih okraskov celo spominja na znameniti arhitekturni slog beneške gotike.
Preobrazba predilnice
V okrožju nekdanje predilnice bombaža Spinnerei pa si je po njenem zaprtju uredilo svoje ateljeje, galerije in oblikovalske delavnice več kot sto umetnikov. Kompleks Spinnerei je danes na ogled turistom in ponuja dveurne vodene oglede, za katere se je treba prej naročiti na njihovi spletni strani. Uveljavil se je celo termin Leipziger Schule, ki je sinonim za sodobno umetnost v Leipzigu (med umetniki te šole so Neo Rauch, Tilo Baumgärtel, Rosa Loy, Matthias Weischer in drugi). Nekatera njihova dela so na ogled v novem muzeju lepih umetnosti (Museum der bildenden Künste) v središču mesta. Obsežno poslopje so odprli leta 2004, po obliki pa spominja na visokoregalno industrijsko skladišče. Hiša je z vseh strani obdana s steklenimi ploščami in vidno jekleno konstrukcijo. Muzej so načrtovali arhitekti Karl Hufnagel, Peter Pütz in Michael Rafaelian, ki so tudi predvideli, da bodo vizualno zelo dominantno konstrukcijo skrili med druge nove hiše. Danes je s ceste videti le še petino površine muzejske fasade, saj ga zakrivajo druge zgradbe.
Mreža umetnih jezer
Degradirana industrijska krajina je v razmeroma kratkem času doživela neverjetno preobrazbo. Ob jezerih so uredili lične počitniške hišice in kamp, parcele ob vodi pa so nenadoma povsem spremenile tržno ceno. Na bregu so zrasle sodobne stanovanjske hiše z enim najlepših razgledov v okolici mesta. Nepremičninsko sliko so si močno popravile tudi hiše v starejših naseljih slab kilometer od jezera oziroma nekdanjega rudnika. Nekoč je moralo biti življenje v teh hišah zaradi hrupa in prahu skorajda nevzdržno, danes pa se je območje spremenilo v prestižno stanovanjsko sosesko v objemu narave.
