Lesena idila in medvedi s karakterjem na Bloškem jezeru

Nova podoba je v znamenju medotov in glampinga. Jezero bi bilo lahko samo pljunek vode, kamor bi se domačini hodili namakat noge.

Objavljeno
15. julij 2015 10.44
Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič
Bloško jezero bi bilo lahko samo majhen pljunek vode, kamor bi domačini poleti hodili na namakanje, ker je ravno pri roki. Zadnje čase pa priteguje obiskovalce z novo »likovno podobo«: na njegovih brežičkih se pojavljajo nove in nove lesene skulpture; medved, ki čepi na štoru in lovi ribe, je že postal zaščitni znak. Tema unikatno obdelanega lesa se nadaljuje tudi v glampingu Park Idila, kjer čakajo leseni šotori in hiške.

Kakšnih 40 minut, če startate z Rudnika v Ljubljani. Toliko je vožnje, da se pripeljete do jezerca, ki poleti zanesljivo prevzame turistično štafeto v občini Bloke. Pozimi sta tu zanimivi tradicija bloškega smučanja in sodobnost smučarskega teka, poleti se domačini in obiskovalci usmerijo v osvežilno bližino jezerca pri vasici Volčje. To je le nekaj minut od Nove vasi, osrednjega zaselka Bloške planote.

Otroško, družinsko

Gre pravzaprav za umetno jezero, ki so si ga zamisli v sedemdesetih letih in je nastalo tako, da so zajezili povirne potoke Bloščice, ampak na dobro izbranem kraju, da je popolnoma naravnega videza. Na enem koncu jezerce objema vzpenjajoči se gozd, zdaj že posejan z vikendi, na drugem se k njemu prav počasi spušča travnati brežiček, ki je kot nalašč za nedeljski piknik. Površina jezerca je približno 0,8 hektara, to pa je lažje predstavljivo takole: obhoditi ga je mogoče v nekaj minutah.

Ocene globine so različne, eni pravijo, da gre za dva, drugi za tri metre. V vsakem primeru: to je toliko vode, da jo sonce poleti, ko je najbolj vroče kot v minulih dneh, segreje na prijetnih 26 stopinj Celzija.

Kopalci so večinoma otroci pa tudi sicer je to jezero nekako družinsko, v najlepših dneh ga, tako ocene, obišče tudi tisoč ljudi. V tem času smo v opoldanski vročini v plitvini našteli več kot petdeset glav otročadi; večina se je s počitniškim vriščem spustila iz kampa, ki so ga že odkrili kot dobro lokacijo za poletne počitniške tabore. Nekaj otrok so pripeljali s seboj dnevni obiskovalci in ti so z užitkom izkoristili tudi imenitna igrala iz masivnega lesa, ki sta jih najemnika in gonilni turistični sili Bloškega jezera, Martina Lah in Janez Hiti, postavila k okrepčevalnici pred tremi leti.

Začetek zgodbe, unikatna igrala

Ta igrala – vsa je naredil doma Janez Hiti, kasneje so jih tudi uradno certificirali, da so res varna – so na neki način začetek nove turistične zgodbe tega jezerca. So prvi korak k temu, kar izletniki in dopustniki najraje vidimo na svojih poteh: drugačne, avtentične, iskrene zgodbe, z odtisom človeške roke.

Takole je bilo: ko sta Martina in Janez pred nekaj leti prevzela okrepčevalnico, sta poskrbela tudi za otroke in šla v trgovski center po igrala. »Program« sta torej kupila. In imela potem same težave, pripoveduje Janez: igrala so nočni obiskovalci z nadležno vztrajnostjo metali v jezero. Potem sta se zakonca odločila drugače; Janez, resnični mojster, je gugalnice in plezala iz masivnega lesa izdelal sam, tako kot tudi mize in klopce za okrepčevalnico. Tako sta nenadoma imela program, ki sta ga – naredila. Začela sta tudi dodajati medvede.

In se je nenadoma vse začelo kazati v čisto drugačni luči.

Park Idila, vsako leto nekaj novega

Bloško jezero ima tudi nastanitve, to je glampinški Park Idila. Janez in Martina sta ga odprla lani, čeprav sta parcelo kupila že kar oddaljenega leta 2007, ko je vse kazalo, da bo to zelo lagodna naložba. Pomota, sta hitro ugotovila in zemljišče, ki meri pet tisoč kvadratnih metrov, takoj dala nazaj na trg. Šele lani je sedem suhih krav odšlo in sta znova dobila zagon in upanje, da je vseeno mogoče na ta kraj privabiti dovolj obiskovalcev in se bodo živci in vloženi denar kljub vsemu izplačali.

Nekdaj je bila to zaraščena gmajna, danes je to zelo urejen kamp z mehko travico. Še zmeraj naprodaj, ampak zdaj za ceno, ki vključuje tudi vse živce in delo, pravi mlada šefica Martina, delovna, živahna in vedno v pomanjkanju časa.

Šest lesenih »šotorov«, polovica večjih, polovica pa za dva ali tri stanovalce, je letos dobilo družbo kozolca, kjer so skupna ležišča – ena kar tako ter dve spalnici Martina Krpana. Pa še en leseni objekt, ki služi kot sanitarni vozel in recepcija, je nov.

Glampingi v Sloveniji zdaj niti niso več takšna novost in vsak se po svoje bori za obiskovalce; nekateri tudi z nepričakovanim razkošjem, ta pa z »likovno« brezkompromisnostjo. Tu ima lepo oblikovan les glavno besedo in pika. Na ta način varujeta idilo, ki jo Janez in Martina vidita v tem kraju, hkrati pa je to nekakšno praktično razstavišče za vse oblikovalske ideje, ki se Janezu, ki ima v njunem gospodarstvu bolj čez podjetje za obdelavo lesa Hija, utrinjajo. Imajo lesene koše za smeti, označene kot idilične, duhovite lesene pladnje z različnimi »oddelki«, na katerih strežejo zajtrke. Iz masivnega lesa so narejene postelje v Krpanovi sobi pa gozdna moža iz duglazije ob vhodu v park, ki je obdan s trdno akacijevo ograjo.

Ko se iz parka spustite k jezercu, naletite na medveda na harley davidsonu v naravni velikosti – Janez ga je izrezal na velikonočni ponedeljek letos, da je pozdravil italijanske ljubitelje teh motociklov, ki so se ustavili v taboru pri njih. Medo, ki lovi ribe, pa je nastal zato, ker je žled podrl enega od borovcev na jezerskem bregu. Ko so pospravljali zmešnjavo, je ostal žalosten štrcelj. Janez Hiti je takoj imel odgovor: na tem mestu je ponavadi največ ribičev, zato je izdelal medveda, ki lovi ribe. Najprej je imel celo pravo ribiško palico, ki pa so jo nemudoma ukradli, ampak zdaj je videti še bolje. Tudi streho okrepčevalnice podpirajo ogromni leseni medvedi.

Pozimi kaže zobe zima, poleti medvedi

Medved je glavna likovna tema Bloškega jezera; malo mogoče zato, ker se je Janezu Hitiju, ko je bil otrok, venomer sanjalo, da ga gonijo naokrog. Malo pa zato, ker je kosmatinec pač realnost Bloške planote, še ena od reči, ki v teh za preživetje kar trdih krajih pokaže zobe, ob pregovornem zimskem bloškem mrazu. Ko sedimo pri Hitijevih na domačem dvorišču, v vasi Andrejčje, pokažejo v pobočje nad hišo, kjer bi bilo mogoče srečati medveda, ampak jeseni, ko pride po sadje. Na drugo stran hiše se razprostirajo pašniki. In z njimi se razprostira tudi nenavadna zgodba te garaške družine, ki zdaj drži pokonci turizem na Bloškem jezeru.

Ob tem, da Martinova žena skrbi za dve okrepčevalnici (eno tudi v Novi vasi) in kamping, imajo doma še 120 glav živine. Da jo prehranijo, družinski proračun pa krpajo s subvencijami, so v zadnjih desetih letih kupili še eno kmetijo in še precej parcel dveh drugih, tako da imajo v okviru svojega ekološkega gospodarstva na skrbi približno sto hektarov. Janez Hiti je poleti predvsem kmet, pozimi pa predvsem izdelovalec lesenih žlic – in sicer jih dela na stroju, ki ga je, po poklicu je konstrukcijski ključavničar, tudi sam izumil. Imata štiri otroke. Kavo nam je, ne da bi ji kdo to posebej rekel, postregla kakšna tri leta stara punčka: nalila je, dodala sladkor, nekaj kapelj mleka in potem tako srčno zmešala, da je šlo tudi malo mimo. Otročetu se je zdelo vse to popolnoma naravno. Verjetno je bilo zato tudi vprašanje, kako se otroci zdaj med počitnicami zamotijo, čisto odveč: »Odlično. Znajo se zaposliti,« je skomignil njihov oče.

Žlice

Hitijevi otroci, se pokaže kasneje, imajo v genskem zapisu, da se znajo zaposliti. Janez brez melahnolije ali sentimentalnosti pripoveduje, kako jim je, ko je bil star 18 let, kmetija pogorela. In je moral, da je nakupil novo živino, vzeti svoj prvi kredit. In tega dejstva, da mora vsak mesec zaslužiti dovolj, da poplača nove in nove kredite, se še do danes ni otresel, čeprav je od tedaj že več kot dvajset let. Pozimi se zbudi ob petih zjutraj in razmišlja, ali bi potegnil še kakšno urico. Potem se spomni na banko, vstane in v delavnici izdeluje lesene žlice, zanesljivo, čeprav ne prav visokotehnološko tržno blago. Komentira le to, da ne stoji rad za strojem, a mora, saj je tudi ta delovni proces treba ves čas korigirati: sam stroje raje izumlja, kakor jih »fila« z deščicami za žlice, vseeno prizna. Ravnokar je en stroj tudi prodal: kupci so mu povedali, da so imeli ogledanega drugega, po desetkratni ceni njegovega. Pa še skoraj pol manj žlic na minuto da naredi ... »Samemu sebi uničujem trg,« skomigne z rameni sogovornik.

Med pomenkom, ki je zame prijeten, njih pa ves čas priganja čas, v nekem trenutku ne zdržim več in le vprašam: »Gospod, pa se vi sploh zavedate, kakšen talent imate? Zakaj raje ne izumljate strojev? Ali pa se v celoti posvetite izdelovanju unikatov iz lesa?« Kmetije, pravi Janez Hiti, ne more pustiti, ker so tu čustva, korenine. Žlice so zanesljivi vir. Življenje na Bloški planoti pa je pač očitno drugačno, kot si lahkotno predstavljamo meščani ...

Ampak vse skupaj, zgodba Hitijev, zgodba celotne planote, ki jo pozimi največkrat oklepa kristalen, a leden zrak, da jezero zmrzne, je mešanica trdote in lepote. Najmanj, kar se da reči, je, da je zanimiva. Park Idila bi bil lahko glamping kot drugi. Lesene hiške smo že kdaj kje videli. Bile bi še ene hiške – če ne bi pozorni obiskovalec opazil, da je nekje, čisto v kotu kampa, na ograjo pritrjena lesena glava jelena s pravimi rogovi. Pozornost na detajl! »Janez je rogove našel v gozdu, ko je s sosedom pregledoval meje kmetije, ki smo jo kupili,« pove njegova žena. »Ga ni kar malo škoda za žlice?«

Tisto, kar ljudi privlači, da hodijo na Bloško jezero, ni več samo možnost namakanja. To je les, ki je tako lepo obdelan, da z številni z roko pobožajo masivne klopce, potrepljajo medveda ... Pozorni tudi opazijo, da vse te živali izražajo resničen značaj: dobrodušen, uživaški, nekoliko v slogu medveda Puja ... Janez Hiti jih naredi »iz glave«, ne da bi potreboval sheme in slike iz knjig.

Medvedi, ki postajajo prepoznavna turistična znamenitost Blok, bi bili lahko tudi navadni plohi, kot predlaga kakšen umetniško manj dojemljiv in starokopiten človek. In to jezero bi res bila lahko samo lužica, kot desetine drugih.

Neverjetno, kaj vse se da ustvariti z motorno žago.