Tiskane izdaje
»Ijaijaijao, ijaijaijao ...« je po dolenjskih gričih odmevalo iz ust številnih pohodnikov, ki so si tako krajšali čas in drug drugega spodbujali pri hoji na tradicionalnem Levstikovem pohodu od Litije do Čateža. Veselje je bilo čutiti na vsakem koraku in zdelo se je, da je vsak pustil skrbi daleč v dolini.
Še preden so petelini odpeli jutranjo arijo in je sonce poslalo svoj prvi žarek v Litijo, zavito v nizek oblak, so ljudje z nahrbtniki in pohodniškimi palicami premagovali hrib proti Jelši. Pot je bila dobro markirana in popolno nasprotje tistih davnih časov, ko sta morala Levstik in njegov prijatelj Radivoj že v Litiji vzeti s sabo »starikovo babo, da jima je odnašala in pot kazala«. Tako se začne pisateljev esej Popotovanje iz Litije do Čateža, v katerem je v letu Gospodovem 1858 poleg pogovora o pomenu ljudskega izročila v ospredju predvsem avtorjevo razmišljanje o primerni in privlačni knjigi za slovenskega bralca, ki bi služila domoljubni vzgoji. Temu namenu naj bi takratni pisatelji ustregli z novelami, romani in dramatiko, med drugim naj bi pisali o junaških trenutkih slovenske zgodovine in v ospredje postavili slovenskega človeka.
Levstikov tram
Levstik je bil velik pisatelj, spil pa ga je tudi rad, se spominja ustnega izročila svoje mame 88-letna Ivanka Mrzelj iz Jelše. Prav na njeni stari domačiji, po domače Pri Božičku, kjer je na vhodu v klet vklesana in dobro vidna letnica 1836, je Levstik na prečnem nosilnem hrastovem tramu menda rad posedal in spil kozarček ali dva. Rad se je pogovarjal z ljudmi, zanimalo ga je tako rekoč vse, zato se je ljudem tudi vtisnil v spomin. Pol hiše je zidane, druga polovica pa je iz lesenih bukovih brun, ki uspešno kljubujejo zobu časa.
»Veste, nekoč so sekali les med malo in veliko mašo pa stari mesec je moral biti na nebu,« je povedala recept za dolgo življenjsko dobo lesa Božičkova mama. Le streljaj od tod je komaj 16-letno dekle Tinkara veselo raztegovala meh svoje harmonike. Poslušalci so ji v zahvalo dobrodušno namenili kak evro, za povrhu pa je prejela še povabilo vesele družbe za muziciranje na njihovem bližnjem družinskem prazniku.
Jože ni zamudil nobenega
Letošnjega, že 29. pohoda po vrsti se je v družbi še dvanajstih udeležil tudi legenda tega pohoda Jože Kos iz Gobnika, ki doslej ni zamudil še nobenega. Dobro se spominja prvih, na katerih pot še ni bila označena in se je sredi gozda tudi izgubil. V vseh teh letih je na pot, posuto z jesenskim listjem in s snegom, ki je včasih segal vse do kolen, zvabil več kot dvesto prijateljev in znancev. Med njimi je bila družinska prijateljica iz Litije, ki ni bila ravno rojena pohodnica, za povrhu pa je imela še slabo obutev, zato so ji nohti na nogi čisto počrneli. Ampak odnehala ni in je prispela na Čatež, le nobene volje do pohodništva potem ni več kazala. Na pohodu je velikokrat srečal nekdanjega predsednika Milana Kučana in njegove varnostnike, ki so hitrega Prekmurca težko dohajali. V spominu mu je ostal tudi Bogdan Norčič, ki je pred leti na pohod pripeljal številno ekipo japonskih smučarskih skakalcev, zato od takrat navija za japonsko legendo Noriakija Kasaija.
Na Grmadi se je pot razcepila na severno, po kateri je pisatelj hodil, in na južno čez Primskovo. Po tej Levstik menda nikoli ni šel, a bi jo vsaj enkrat obiskal, če bi vedel, kako slikovita je, pravijo tisti, ki se po njej redno sprehajajo. »Zaradi čedalje večje množice pohodnikov so začeli na ministrstvu za notranje zadeve opozarjati, da ne bodo izdajali dovoljenj, če ljudi ne bomo razpršili. Za dve poti smo se torej odločili iz povsem varnostnih razlogov, če je potrebno posredovanje policije, reševalcev ali gasilcev. Predpisi so pač predpisi, je pa res, da je ob taki množici ljudi na tako ozkih poteh v hribih težko poskrbeti za varnost. Res pa je tudi, da sem že pred tem razmišljal, da je Levstikova pot širše območje, zato želimo ljudem pokazati prav vse kotičke, po katerih so speljane poti v litijski, šmarski in trebanjski občini,« je povedal organizator pohoda Rudi Bregar in dodal, da je Levstikova pot edinstvena v državi, ob kateri lahko pohodnik na 80 tablah prebere celovit Levstikov potopis. Med udeleženci je bil tudi venezuelski diplomat dr. Wilmer Armando Depablos s svojo ekipo z veleposlaništva v Ljubljani.
Pobožna želja
Letošnji pohod je potekal pod geslom Bodimo zadeti od svežega zraka in lepot narave, ne pa od alkohola, kar pa je bila bolj pobožna želja in na Martinovo soboto skoraj neuresničljiva. Ob poti so namreč pohodnike v svoje zidanice vabili domačini, ki se po gostoljubnosti menda niso spremenili vse od Levstikovih časov. Tako meni tudi Marjan iz Ljubljane, ki mu je bila družba všeč, kakor tudi cviček, zato se od kozarčka pri Ivanu Sotlarju na Gobniku kar ni mogel posloviti.
V Bojčevi zidanici, ki je bila nekoč pisatelju in njegovemu prijatelju Radovanu zelo pri srcu, so zbrani modrovali o vsakdanjih stvareh. Daljni sorodnik starega Bojca Andrej Bajec letošnje žlahtne kapljice ni mogel prehvaliti. Na vinorodnem območju Gobnika so ga vinogradniki pridelali dobrih 30.000 litrov in zagotovo bi bilo treba organizirati še kak pohod, podoben in množičen, kakor je bil sobotni. Nekdanji dolgoletni litijski župan Mirko Kaplja je v vinskem hramu priznal, da ga mika vnovič kandidirati za župana, ampak to šele čez mnoga leta in še to pri svetem Petru, »če bo takrat slučajno imel kako občino frej«.
Neuslišana ljubezen
Levstik v svoji knjigi popisuje tudi pot skozi Moravče, kamor ga je pripeljalo službovanje na bližnjem gradu Turn. Tu v Moravčah se je mož zagledal v natakarico Tono Zidar, ki ga je takrat popeljala v svet ljubezni. Njegova neuslišana ljubezen se je pozneje omožila s čevljarjem iz Radeč, kjer je po pripovedovanju poznavalcev življenjsko pot končala v revščini. Hiša, v kateri je živela, pa še danes stoji in velja za najstarejši objekt na poti, saj šteje dobrih 250 let. Iz neznanega razloga si pohodniki njene notranjosti, v kateri stoji dobro ohranjena krušna peč, niso mogli ogledati. Sosedova Resnikova kašča, v kateri je razstavljeno staro kmečko orodje, pa je bila zelo dobro obiskana. Tu je domači harmonikar poskrbel, da gostom ni bilo dolgčas, gospodar Milan z družino in prijatelji pa je poskrbel za suha grla in prazne želodce.
Prav tu je Lidija Murk iz Šentjurja pri Celju ugotavljala, da je postojank ob poti za krepitev telesa in duha dovolj, prav tako pa se lahko vsak kulturno izobražuje. Člani njene družbe Rado, Peter, Jožica in Tatjana so tem ugotovitvam odobravajoče prikimavali in veselo nazdravljali. Borut Križe iz štajerske prestolnice, ki se je pohoda prvič udeležil, je bil navdušen nad slikovitostjo krajev in narave, pohvalil pa je tudi domačo kulinariko. Pokusil je še cviček in po prvem požirku ugotovil, da so štajerska in primorska vina precej boljša od te dolenjske kislice.
Poziv Martinam in Martinom
Turistično društvo Čatež s svojo marljivo predsednico Tatjano Bregar je pohodnikom pripravilo kulturni program, med katerim so krstili mošt in poskrbeli za obilico smeha in dobre volje. Zbrane so nagovorili še župani litijske, šmarske in trebanjske občine, Franci Rokavec, Rajko Meserko in Alojzij Kastelic. Slavnostni govornik je bil predsednik Društva turističnih novinarjev Slovenije Drago Bulc, ki se je na Razhodnjo pripeljal, saj je možakarja službena pot v daljno Tunizijo tako utrudila, da ne bi mogel poti prehoditi niti po ravnem, kaj šele premagovati višinsko razliko. »V tem pohodu vidim velik turistični potencial, iz njega bi lahko nastal mednarodno prepoznaven projekt, če bi se tu že prihodnje leto zbralo največ Martinov in Martin na svetu na enem mestu,« je prepričan Bulc.
