Ljubljana ima svojo prvo pobarvanko

»S to knjigo se boste sprehodili po pisanih ulicah, srečali zmaje in žabe, se vozili s kolesom in čolnom, posedali po trgih, spoznali nove okuse na tržnici in uživali pod drevesi v uličnih kavarnah,« pobarvanka Ljubljana predvsem odrasle nagovarja k ustvarjanju z barvicami. A najprej so pobavanke za odrasle – predvsem kot sociološki in knjižni fenomen – nagovorile in navdušile Amelo Špendl, »urbanito oziroma preučevalko urbanega prostora, ki svoje videnje javnih prostorov izraža tudi s sproščeno črtno risbo«.

Ameli Špendl so se pobarvanke za odrasle, ki so zadnja leta izjemno priljubljene, zazdele odlična forma za predstavitev njenega mesta, kot pravi. Čeprav je njegove osebnosti in utrip že mnogokrat upodobila v značilni arhitekturni risbi, je po pregledu arhiva ugotovila, da risbe niso enovitega sloga, zato se je risanja morala lotiti povsem na novo, poleg tega je o Ljubljani želela začeti večplastno pripoved. Skozi arhitekturne znamenitosti je želela opomniti, denimo, na njeno srednjeveško in baročno obdobje pa tudi na vse historizme s preloma stoletja; skozi Franceta Prešerna in Julijo, Povodnega moža in Urško, tudi arhitekta Jožeta Plečnika je želela pripovedovati o ljubljanskem kulturnem življenju; skozi podobe hipsterskih lokalov, njihovih prepoznavnih oblačil ter množice supajočih po Ljubljanici pa o tem, da je Ljubljana tako kot druga evropska mesta tudi danes v koraku s časom. »Mesta pripadajo prebivalcem. Tudi Ljubljana niso samo hiše in mestne četrti, ampak tudi ljudje, ki ji poklanjamo identiteto. Vsakdo vidi svojo Ljubljano, zato sem na straneh pustila ustvarjalno belino, da bi vsakdo dorisal kaj svojega,« pripoveduje avtorica menda prve urbane pobarvanke na svetu. Pobarvanke, ki namesto domišljijskih vzorcev in bitij, tako značilnih za ta na novo odkrit žanr, upodablja hiše, mestne četrti, arhitekturne vzorce in elemente ... In če jim zares slediš, gotovo spoznaš njegove glavne poteze, še dodaja.

Navdušila je kreativce

Pobarvanka je bila zanjo velik izziv in precejšnja odgovornost – saj je bilo predstaviti zgodovino mesta ter izbrati najbolj značilno arhitekturo, motive in vzorce, ki bodo v sebi res nosili tisti značilni duh mesta, ki ga tudi sama zaznava med svojimi sprehodi in življenju v njem, vse prej kot lahka naloga. Predvsem pa mnogo bolj zamudna, kot je pričakovala, saj ji je vzela kar leto dni. A ker pobarvanka najbolj navdušuje predvsem arhitekte, oblikovalce, fotografe in druge kreativce, je nalogo očitno uspešno opravila, ugiba na glas. »Marsikdo si zaželi, da bi v njej našel še tisto ali ono hišo, nekateri so me zaprosili, naj v pobarvanko strnem še njihovo mesto, Maribor, Piran, tudi Celje, a že to, da so se odzvali, jemljem kot pozitivno kritiko,« se veseli sogovornica. Še pred začetkom glavne turistične sezone v prestolnici je po zaslugi domačih navdušencev, zlasti Ljubljančanov, pošla že polovica naklade, a je z mislijo na pobarvanko kot turistični spominek spremni popis znamenitosti zapisala (poleg slovenščine) še v angleščini, nemščini in italijanščini. Za najbolj imenitno pohvalo pa šteje naročilo nekaterih šol za prihodnje šolsko leto, kar pomeni, da so učitelji in učiteljice prepoznali edukativni, arhitekturni in zgodovinski naboj pobarvanke.

Kaj pa je v resnici Ljubljana Amele Špendl? »Ljubljana mi je več kot pisana na kožo, v tem sva se našli in zato jo imam tako zelo rada. Všeč so mi različni deli mesta, še zlasti ob različnih trenutkih in počutju. Rada zahajam v bolj odmaknjene kotičke, kakršni se skrivajo v Križevniški ulici, se podajam skozi skrite prehode, spet drugič potrebujem Kongresni ali Prešernov trg z mogočno arhitekturo ali pa Slovensko cesto, ki me po prenovi navdušuje s svojim dinamičnim utripom. Ob sobotah me vleče na tržnico, vselej pa k nabrežjem Ljubljanice, kjer se sprehajava s psom Tašijem in poležavava na klopcah. Na nekatera mesta se redno vračam zaradi tamkajšnjega dogajanja ali drobnih detajlov, denimo, na Hribarjevem nabrežju me vselej razveselijo zmajčki arhitekta Borisa Kobeta. V Ljubljani je veliko prezrtih motivov, ki pa se povezujejo v cele zgodbe,« pripoveduje o najljubših predelih Ljubljane. In ko je že govor o pobarvanki. Kakšne pa so barve Ljubljane? Je še vedno pregovorno bela? »Vidim jo takšno, kot sem jo prikazala v pobarvanki: bež barve oziroma v barvi jajčne lupine z nekaj pozlate. Zdi se mi, kot bi se v to bež barvo stopili tudi vsi njeni odtenki v različnih letnih časih. Kadar se po njej razliva sonce, se blešči, v dežju se zdi opečnata, tudi vijolična, spet drugačna je, ko je zavita v zimsko sivino. To ji daje neko umirjenost, a hkrati sproščenost, duh tradicije in staromeščanstva, ki ju simbolizira zlata barva na fasadah in notranji opremi,« opisuje svoje videnje ljubljanskih odtenkov. Najbolj jo navdušujejo tisti, ki jih Ljubljana pokaže maja in junija, saj se tedaj rojevajo povsem druge barve, prestolnica pa zaživi tudi v povsem drugačnem utripu; mladi napolnijo mesto, javne prostore in se predajajo najrazličnejših urbanim dejavnostim. »Marsikatero večje evropsko mesto nima tako močnega urbanega utripa, še posebno ljub mi je čas, ki je pred vrati, ko se mesto dodobra razcveti. A z enako mero občudovanja uživam tudi v pravljični decembrski Ljubljani pa tudi njeni deževni različici,« razkriva ustvarjalka.

Kmalu nova

Z risbami iz pobarvanke, le mnogo povečanimi, bo urbano druženje v prihajajočih dneh spodbujala tudi sama. »Predvidoma maja bomo po Ljubljani postavili risbe velikega formata, meščane pa s skupinskim barvanjem spodbudili tudi k premišljanju o mestu, njegovih znamenitostih in življenju, urbanosti. Vdana sem ideji zavzetja mesta, kar želim spodbuditi tudi s to pobarvanko, ki je moja zgodba o Ljubljani na 96 straneh,« poudarja Amela Špendl.

V poteze njenega svinčnika (natančneje rotring tikky graphic) pa se že lovijo poteze že drugega mesta, o katerem razkrije le to, da je pomembno vplivalo tudi na Ljubljano. »Skiciram in situ, vsak detajl je narisan, pozneje pa še poenostavljen, saj za pobarvanko ne sme biti odvečnih črt. Tudi ljubljanska je zaradi kakovostnejšega papirja in njegove strukture primerna za barvanje z akvarelnimi barvicami, k pobarvanju pa kliče tudi naslovnica,« namigne še na eno dodatnih odlik svojega avtorskega dela.