»Ma meni pesek ne ugaja, meni se dopade naša skala«

»V kopališču Bagno popolare so bile ženske ločene od moških. Mi mulci smo fantazirali, kaj vse se dogaja za tistim zidom. Če smo se samo približali vhodnim vratom, je bil tam takoj varnostnik in nas napodil. Pa smo zaplavali malo vstran in buljili, da bi ja kaj odkrili.«

To so živi mladostni spomini 77-letnega Vladimirja iz Barkovelj pri Trstu, ki jih je zaupal za (dvojezično) razstavo Smo vzeli kar en šugaman in tekli čez cesto, spomini na tržaška kopališča. Na ogled bo samo še ta konec tedna, 20. in 21. maja, v dvorani Slovenskega kulturnega društva Barkovlje.

Da bi raziskovali osebne spomine slovenskih prebivalcev v Trstu in okolici na različne kotičke obale vse od Barkovelj do Devina, sta se prijateljici Katja Huš iz Ljubljane in Neža Lipanje iz Sežane domislili lansko poletje prav tam – na soncu in ob morju v Barkovljah. Med ležernim preživljanjem poletnih dni sta sociologinja in filozofinja ter kulturna antropologinja po izobrazbi ugotavljali, da se vzdolž barkovljanske riviere kažejo zanimivi prostori, pa ne samo zaradi specifične lege, kakršno ima med zelo prometno cesto in spokojnostjo Jadranskega morja barkovljanska riviera, ampak tudi zaradi vpetosti teh obalnih kotičkov v vsakdanji ritem tamkajšnjih prebivalcev. Tu se srečujejo pripadniki različnih generacij, narodnosti in kultur, kopališča pa se še danes več kot očitno kažejo kot pomembni prostori srečevanj.

Trinajst intervjujev, 80 fotografij

Na njun javni poziv k zbiranju osebnih fotografij in zgodb iz tržaških kopališč, ki so ga pomagali razširiti v Narodni in študijski knjižnici Trst in v Slovenskem kulturnem društvu Barkovlje, so se najbolj množično odzvali starejši, v trinajstih daljših intervjujih ter na več kot 80 osebnih fotografijah pa se je najbolj jasno izrisal čas od 40. do 70. let 20. stoletja, ko so bili sogovorniki povečini otroci in mladostniki. »Razstava prikazuje zgodbe, povezane s kopanjem kot načinom preživljanja prostega časa, sprostitve, druženja – nekaj, kar se je začelo uveljavljati zlasti po vojni, pri čemer je bilo zanimivo ugotoviti, kako nadrobni so spomini, ki segajo kar 70, 60 let v preteklost, in kako podobne zgodbe in izkušnje se ohranijo v spominu različnih ljudi. Večina najinih sogovornikov je znala zelo natančno opisati, kakšne so bile njihove prve kopalke. Gospe so zelo natančno opisovale, kdo jim jih je izdelal, da so bile volnene s trakci, nekateri pa so podrobno pripovedovali tudi o kopalkah svojih mam. Večina jih še danes ve, kako in kje so se naučili plavati, kdaj se je sezona kopanja začela in kdaj končala, kakšne igre so se šli, kako so se spogledovali z dekleti oziroma fanti. Kot otroci so se dokazovali tudi v različnih igrah v vodi, tunkali drug drugega in si izmišljevali vse mogoče igre, saj na plažo niso hodili s kartami, žogami ali plavutkami, kot to počnemo danes,« naštevata sogovornici. Najbolj zgovorni pa so citati intervjuvancev, ki jih je mogoče prebrati na razstavnih plakatih. Dvainosemdesetletni Aleksander, denimo, je o kopalkah povedal, da so »bile takšne čudne in, pomislite, volnene! Imeli so jih vsi. Črne in bel pas. Nisem bil izjema. Če si v eni klapi, ne moreš biti izjema, kot drugi moraš biti.« Plavati se je naučil tako, da so ga starejši zvezali »z enim štrikom okoli pasu in vrgli v morje. Imel sem sedem ali osem let. Nisem se utopil, saj so me potem izvlekli iz vode.« Tudi njegova vrstnica, 80-letna Marija, še hrani spomin na »plave, volnene, debele, enodelne kopalke, krojene na hlačke. Ko je mama prihajala iz vode, so bile vse mokre in so ji stalno lezle dol, da si jih je morala vedno popravljati.«

 

To so bili časi, ko so komaj kaj prinesli na plažo, še v 60. letih je redkokdo prinesel brisačo ali pa samo to. Kot se je izrazila 75-letna Neva, so bili kot divjaki, nič niso imeli. »Ma kakšne kreme, kakšne kape ... Jaz sem se toliko pražila na soncu, da zdaj ne grem več nanj! Dobim lise po obrazu kot ena veča (slo. starka). Ure in ure smo lovili ribe in bili zares črni.« Sedem let starejša gospa Vera pa se je s prijateljicami v Bagni popolare kopala »brez brisač, brez vsega. Morje nas je zmočilo, sonce nas je posušilo.« Pozneje je bilo drugače, je mogoče ugotoviti iz tistega, kar je povedala 55-letna Tatjana. Ko so na plažo hodili še peš, sta imela »mama in tata eno veliko torbo, v kateri sta nosila brisače in paštašuto. Vsak je držal torbo na eni strani in vsi smo pešačili dol proti morju. To je bilo za nas veliko veselje.«

Ena Barkovljanka v Gradežu

Veliko veselje je bilo tudi za (raziskovalko) Nežo Lipanje, ko je še kot deklica s starši hodila v Trst ne samo po nakupih, temveč od prvih toplejših dni, primernih za kopanje, tudi na sesljansko plažo, v Nabrežino in Križ. »Za nas Sežančane je bilo to najbližje morje, kot radi pravimo, Trst pa je zame pomenil tudi prvi stik s kakšnim zahodnim mestom. Na barkovljansko plažo sem hodila pozneje kot najstnica s prijatelji, moji mami se je tam vedno zdela prevelika gneča,« pripoveduje in dodaja, da so tja praviloma hodili kot zaključena družba in se z Italijani niso družili. Še danes, kot so jima povedali, vladajo nenapisana pravila, kje se kopa kdo, kje so kopališča, »rezervirana« za starejše, in na katerem delu se ponavadi zasidrajo mladi, povedali so jima tudi, da za svoje prijatelje rezervirajo mesto in da če komu zasedeš »njegovo«, utegne zameriti. In še danes se kopalna sezona razteza od maja do konca oktobra.

 

»Veliko pogovorov se je končalo predvsem z razmišljanji in izpovedmi o pomenu morja za tamkajšnje življenje. Pripovedovali so nam ne samo, kje natanko so se naučili plavati, ampak tudi kakšne barve je morje v različnih letnih časih, časih dneva, kdaj najraje zahajajo na obalo ...« še dodajata sogovornici. Marsikdo med njimi danes predvsem zaradi starosti ne zmore več na kopanje, mlajšim pa ostaja del tedenske rutine v toplejši polovici leta, pogosto zgodaj zjutraj in proti večeru. »Namen te nekakšne male etnografske raziskave je bil prikazati predvsem utrinke iz različnih obdobij ter jih ponazoriti s fotografijami – brez dodatne interpretacije. Izrisali smo tudi zemljevid največkrat omenjenih lokacij kopanja, med katerimi so javna pa tudi nekatera zasebna kopališča, kakršno je bilo Excelsior, kjer so se kopali pretežno italijanski prebivalci,« poudarjata Katja Huš in Neža Lipanje. Je pa kraj kopanja marsikdaj določila tudi simpatija oziroma ljubezen. Kot je povedala 75-letna Eva, je zaradi moža pet let hodila na kopanje v Gradež. »Si mislite? Ena Barkovljanka na peščeni plaži v Gradežu! Ma meni pesek ne ugaja, meni se dopade naša skala.«