Mavrični dedek rešuje tajvansko vas

Huang Yung-fu je z barvitimi stenskimi slikami prekril zidove in poti nekdanje vojaške naselbine ter tako poskrbel za njen obstoj.

Objavljeno
29. september 2015 13.31
AFP
AFP
Huang Yung-fu prijazno pozdravlja ljudi, ki občudujejo slike, s katerimi je v zadnjih nekaj letih polepšal vas oziroma naselje v okrožju Nantun v mestu Tajčung v osrednjem delu Tajvana. Njegove dlani so prekrite z ostanki barv in čevlji so polni raznobarvnih madežev, ki pripovedujejo zgodbo o umetniškem ustvarjanju, s katerim se popolnoma sam bojuje proti navalom gradbenih strojev pohlepnih podjetnikov.

Ta 93-letni nekdanji vojak še vedno vstaja ob treh zjutraj, nato pa vsaj štiri ure po zidovih te male naselbine slika pisane like – od ptic in različnih drugih živali do slavnih pevcev in športnikov. Huang, ki so ga ljudje poimenovali Mavrični dedek, je s temi umetninami rešil svojo vas, saj so vsa naselja v njeni bližini že pred časom zravnali z zemljo. Na dan, ko smo ga obiskali, je rahlo šepal. Pred obiskovalci si je zavihal hlačnico in pokazal obvezano koleno. Kot je povedal, si ga je odrgnil do krvi, ker je med slikanjem predlogo klečal na tleh.

Kljub temu je trdno odločen, da bo še naprej ustvarjal barvite stenske slike, s katerimi je že dodobra prekril zidove in poti te nekdanje naselbine vojakov ter tako poskrbel za njen nadaljnji obstoj. »Pred petimi leti smo prejeli pismo, v katerem so nam sporočili, da želi vlada naše naselje zravnati z zemljo in namesto njega zgraditi nekaj novega. Ponudili so nam dve možnosti: lahko bi vzeli določeno vsoto denarja ali se preselili drugam,« je povedal Huang. »Nisem se hotel preseliti. To je na Tajvanu zame edini pravi dom.«

V vasi ostal čisto sam

V naselju v okrožju Nantun v mestu Tajčung je bilo nekdaj 1200 stanovanj, ki jih je tukajšnja oblast zgradila za veterane in njihove družine. Vendar so začela več desetletij stara poslopja počasi propadati, gradbeni podjetniki so pokupili zemljišča, ljudem pa so v zameno za njihove domove ponudili po dva milijona tajvanskih dolarjev (61.000 ameriških dolarjev) oziroma nova stanovanja. Huang je tu živel 37 let in ostal tudi po tem, ko so se vsi njegovi sosedje odselili. Od nekdanjega razmeroma velikega naselja je na koncu ostalo le še enajst hiš. Takrat se je odločil, da bo začel slikati.

»V vasi sem ostal popolnoma sam in začel sem se dolgočasiti,« je povedal. »Oče me je naučil risati, ko sem bil star pet let, vendar nisem slikal vse od otroštva. Prva slika, ki sem jo ustvaril v tej moji vasi, je bila ptica, ki sem jo naslikal na enega od zidov v svojem domu,« je še povedal Huang. Nadaljeval je to svoje delo in poslikal vse stene v dvosobnem prebivališču, nato pa se je lotil sosednjih hiš, ki so bile že nekaj časa povsem prazne. Zdaj so vsi ti zidovi polni vseh mogočih podob: psov, mačk, letal in njegovih najbolj priljubljenih umetnikov in športnikov, med katerimi je tudi sloviti mojster kung fuja Bruce Lee.

Ko so njegovo delo odkrili študenti območne univerze, so nemudoma sprožili kampanjo za ohranitev te nenavadne vasi, štiri leta pozneje pa so se tudi predstavniki tukajšnje oblasti strinjali, da je treba to naselje za vsako ceno ohraniti.

Turistična znamenitost

Zdaj je postala ta pisana vas ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti, ki si jo vsako leto pride ogledat več kot milijon ljudi, in to predvsem iz Azije. »Predstavniki vlade so mi obljubili, da bodo poskrbeli za ohranitev moje hiše in vasi. Zelo so me osrečili in resnično sem jim hvaležen,« je povedal Huang. Kot poudarjajo tukajšnji funkcionarji, si bodo prizadevali, da bi »Mavrično vas« razglasili za kulturno območje.

»Turizem je eden od vzrokov, da je treba to naselje ohraniti, poglavitni pa je dejstvo, da so naselja vojaških veteranov tajvanska posebnost,« je povedal Huang Ming-heng, državni sekretar urada za kulturo v Tajčungu. »Na žalost je bila večina teh naselij že pred časom zravnana z zemljo, zato je izredno pomembno, da poskrbimo za ohranitev tega zgodovinskega spomenika.«

Zjutraj, ko je sonce že pripekalo z vso močjo, so turisti vseh starosti navdušeno snemali selfije pred stenskimi slikami. »Vse te slikarije so preprosto čudovite. To naselje je treba za vsako ceno ohraniti,« je dejal Hsiao Či, 19-letni študent iz Tajpeja. »Barve in risbe so nekaj zelo posebnega,« je dodala 30-letna Ivy Ng iz Hongkonga, ki je Tajčung obiskala z družino.

Huang, ki se je rodil v Hongkongu, se je kvomintanški vojski, ki se je bojevala proti komunističnim četam, pridružil leta 1946 med kitajsko državljansko vojno. Ko je bila kvomintanška vojska leta 1949 poražena, so številni njeni pripadniki sledili svojemu voditelju Čankajšku, ko se je umaknil na Tajvan. Vsem tem vojakom so na otoku zagotovili začasna prebivališča v vaseh za vojake, kakršne so obstajale po vsem Tajvanu. To naj bi bila nekakšna začasna rešitev do takrat, ko naj bi se nacionalisti na novo prerazporedili.

Ostali brez korenin

Zgodilo pa se je, da so komunisti na celini okrepili nadzor, tako da so ti začasni domovi vojakov postali njihova stalna prebivališča. Kot navaja tajvansko ministrstvo za obrambo, so številne od teh vasi porušili, ker so si njihovi prebivalci zaželeli boljše življenjske razmere. Vendar nekateri še vedno žalujejo za temi skupnostmi.

»Mnogi nekdanji vojaki so se po tem, ko so se odselili drugam, počutili osamljene,« pravi Kang Han-ming, nekdanji mornar, ki vodi uspešno trženje Mavrične vasi in kampanjo za ohranitev preostalih tovrstnih naselij. »Vsi ti ljudje se počutijo, kot da so ostali brez korenin. Številni starejši veterani, ki so se preselili v nova domovanja, so zaradi tega preprosto zboleli.« Obrambnemu ministrstvu so že predlagali, naj preostalih 13 vasi, ki so bile svojčas namenjene veteranom, razglasi za kulturna območja. Umetnik Huang pa pravi, da mu ni zjutraj nikoli težko (po vojaškem urniku) zgodaj vstati, kajti to počne zato, da bi obdržal svoj dom – hiško, polno barv, čopičev in spominkov.

Mavrični dedek je po končanem delu sedel v senci na svojem stolu in opazoval ljudi. »Rad se pogovarjam z obiskovalci. Vsi mi zagotavljajo, da so moje slike čudovite. Ob vseh teh ljudeh, ki zdaj prihajajo v mojo vas, zagotovo ne bom nikoli osamljen.«