Tiskane izdaje
Boštjan Narat in Miha Šalehar sta si dopisovala v reviji Pogledi, objavljamo del njunega dopisovanja, ki se bo nadaljeval na naši spletni strani prihodnjo sredo.
Boštjan, pozdravljen!
Sedim pred tipkalom in tuhtam, kako začeti tole starinsko občevanje na temo brezbrižnosti. Preteklo je 21 minut, pol odmerka kave in tri cigarete, da sem se odločil, da bo nemara najpametneje, če brezbrižnosti najprej obsodim sebe, potem pa s prstom pokažem še na druge. Težka naloga. Upam, da znese.
Vem, da bo tole, kar sledi, skregano z dopisnim žanrom, saj bi se moral kot vsesplošni pametnjakovič za tole priliko oviti v tančico svetobolja, sočutja in razumevanja vseh odtenkov sveta. Saj poznaš to pozo, ne. Jaz jo vedno težje prenašam. Mediji vseh pojavnosti mi vsak dan servirajo terabajte misli neštetih diplomiranih odrešenikov. Na bruhanje mi gre ob vseh teh prebujenih, vzbujenih, s sabo in svetom povezanih in pomirjenih lastnicah in lastnikih superzmogljivih možganov. Možganov, ki štekajo, kako naj poštekam. In bolj ko jim kimam, bolj se nikamor ne premaknem, bolj je vse samo sebi namen. Instant strinjanje s tem, kaj je narobe in kako bi bilo bolje. Vedno bolj razmišljam, da so taka pisanja, kakršna se greva zdajle midva, en čisto navaden žanr, tako kot je žanr pornografija. Nekdo zdajle sreba ingverjev čajček, prebavlja svoj biološko pridelan korenček in pričakuje nekakšno intelektualno vzburjenje. Podobno kot na drugi strani zvonaste krivulje zdajle nekdo baše kalorični džank in absorbira vest, kako je fuzbaler nabrisal manekenko. Ponudba in povpraševanje. Je v učinku sploh še kaka razlika? Koga briga!
Najbolje bo, da za začetek priznam, kdo sem.
Sem Miha Šalehar in sem brezbrižen pizdun. Nimam ne moči ne volje ne odrešeniškega potenciala Mance Košir. Odpadke ločujem, ker moja pravi, da se spodobi; kradem ne, ker mi je tako kot tvojemu Egonu to zaukazal stari; sem multikulti, ker tako zahteva moj milje; izpostavljam se ravno toliko, da je še udobno; revolucije se pa sploh ne grem. Še podpiram je ne, ker čakam, da mi bo nekdo serviral boljšo, bolj mojo, bolj custom. Ždim v svojem gnezdu udobja in čakam, da se zgodi renesansa. Pa tudi če se ne bo, računam, da bo z mano do bridkega konca vse v redu. Preskrbljen sem, za druge pa se mi sorazmerno z oddaljenostjo od mene blago jebe. Če povem po pravici, se še nikdar v življenju nisem imel bolje. Bolj ko mi dol visi, bolj se počutim kot maratonec na cilju: kot da sem bil celo življenje vzgajan in treniran za tale brezbrižni zen. Za srednjega sloja sen. Za tistih jebenih zadnjih deset let življenja, ki ti ostanejo po zadnjem obroku kredita, in jih preživiš na izletu na Gorenjsko, za steklom enoprostorca.
Mogoče je to stvar najine generacije, rojene sredi sedemdesetih. Pizde od fotrov in starih fotrov so nas okradle vsega. Muzike in revolucije. Si kdaj razmišljal, kaki bedniki smo? Stari očetje so se gonili po gozdovih, plezali iz fojb, se igrali revolucijo in kontrarevolucijo; očetje so bili lahko bitniki, pa potem hipiji. Imeli so Guthrieja, Dylana, Hendrixa, leto 68. Lahko so se igrali samoupravljanje in šli v partijo, pa jim je še vedno ostalo leto 91, da se kronajo z novimi medaljami. Kaj pa mi? Kot pionirček sem s kapico in rutko v gozdu za predmestno bajto pobil na tisoče švabov, ker so bili partizani dobri, Tito pa car. Pred nekaj tedni sem iz pozabljene omare ekshumiral otroški roman Deček s Sotle. Mater, kaka indoktrinacija. S čim so nas jebali že zarana. Ampak ji nisem videl srečnega konca, tej indoktrinaciji, ker je v prvem letniku usmerjenega izobraževanja - ravno ko sem se začel zanimati za stvar - uletel prfoks za samoupravljanje s temelji marksizma povedat, da nas tega ne bo učil, da je to brez veze. Pa smo imeli namesto samoupravljanja celo leto nekakšno improvizirano prvo pomoč, ker nam bo koristila, če pride do prometne nesreče. V tem času enkrat so profesorji nehali pizditi, če smo v Tita metali gobo za tablo brisat. Šele danes, ko se bližam štiridesetemu, razmišljam, kakšen nezavedni udarec za razganjajočo dušo je bil ta razčefuk avtoritete. Od molitve do mavžanja z gobo. Pa potem? Potem je stari nekega dne privihral domov in povedal, da nas bo zdaj on osvobodil. In nas je. In smo se klanjali drugim malikom. Bil sem star šestnajst let in nisem razumel ničesar. Pa mi tudi ni bilo treba, nisem smel, ker mi je stari med drugim povedal tudi, da mi je odslej z rožicami postlano, da je tisočletni sen očakov priborjen, da naj ne skrbim, da bo vse okej, da naj okej samo še dočakam. In v Ljubljano so prišle allstarke.
Razlogov za upor ni bilo več. Ne za pank ne za fank, vse, kar nam je ostalo, je bilo, da smo se nalivali s pirom in igrali starinske rokerske poskočnice na temo človeške reprodukcije. In je moralo miniti dvajset let, da smo dojeli, da smo doživeli evforijo in padec dveh paradigem, pa da so nas fotri in stari fotri slabo osvobodili.
In kaj naj zdaj, mi povej, Boštjan? ;)
Dragi Miha,
gotovo si kot mulc bral Taličnog Toma - danes mu pravijo Srečni Luka, svet pa ga pozna pod imenom Lucky Luke - in morda ti je, tako kot meni, v spominu ostala tale zgodba: vlada ZDA se odloči, da bo ustanovila novo državo, da se bo znova razširila proti zahodu, kjer je ogromno praznega prostora, ki ga je treba naseliti. Dejstvo, da tam nekdo že živi, je seveda povsem nepomembno, s stališča zavojevalca je prostor, v katerega vstopa, vselej nenaseljena divjina. Določena sta torej datum in ura, zarisana je startna črta, ob dogovorjenem času poči puška in zemlje ter lastnine lačno prebivalstvo se zapodi proti svojemu cilju, ki je še nezasedena zaplata zemljišča, okoli katere je treba čim hitreje zabiti tiste bele količke in jo s tem narediti za svojo last na veke vekov amen. Naloga je torej preprosta, nagrada pa mamljiva in bogata, ob upoštevanju enega samega pogoja: da si tisti dan in tisto uro tam, kjer je treba biti, na startu. Če ne, pa žal mi je in več sreče v prihodnje, ko se morda odpre še kakšna takšna priložnost. Ampak princip je vedno isti: če te v pravem trenutku ni na pravem mestu, pozabi vse skupaj.
Fotrom torej težko karkoli zameriva. Bili so pač tam, ko je počila puška, in vstopili so v tako ali drugače izpraznjen prostor, ki je bil prostor priložnosti in vnovične razporeditve položajev moči. V igri, v kateri so se karte delile na novo, so dobili, kar so pač dobili, potem pa bolj ali manj spretno zasedli svoje bolj ali manj udobne fotelje, s katerih se seveda ne bodo dvignili, dokler z njih ne omahnejo. In tega jim ne moreva šteti v zlo, na njihovem mestu bi verjetno ravnala enako. Brezbrižnost, o kateri govoriš, je v kontekstu te zgodbe povsem razumljiva reakcija na dejstvo, da sva bila v trenutku, ko je povorka krenila, stara tistih brezveznih petnajst ali šestnajst let, ko se sveta sicer že zavedaš, a imaš še povsem zmedene prioritete, ter sva posledično prvo rundo deljenja tranzicijskega plena v glavnem zamudila. Ampak brezbrižnost je v resnici privilegij in privoščiva si jo lahko zato, ker sva to zgodbo o uspehu vendarle uspela ujeti za rep in se vanjo zaplesti, še preden se je izkazalo, da gre v resnici za zgodbo o deziluziji, pohlepu in nesposobnosti. A veš, kako prideš v Teksas? Greš proti jugu in ko zavohaš drek, si v Oklahomi. Ko stopiš vanj, si v Teksasu. Midva drek samo vohava; vonj sicer ni prijeten, se pa nanj hitro navadiš in zato sva lahko brezbrižna. Tisti, ki sledijo nama, so vanj globoko zagazili, zato privilegija ravnodušnosti nimajo. Smrad je preprosto prehud.
Ko je najina generacija iskala svoj prostor pod soncem in se vzpostavljala kot avtonomna in kreativna sila, prostor vendarle še ni bil povsem zaseden, predvsem pa je vsem dobro šlo, zato so bili tudi naši fotri občasno pripravljeni deliti košček svojih foteljev ali pa so nam vsaj dovolili, da smo svoja telesa odložili na kakšno dovolj udobno pručko, kjer posedamo še danes. Tudi naš dolgi marš skozi institucije, ki bi se že moral začeti, očitno zamuja oziroma poteka povsem stihijsko in ne kot posledica medgeneracijske dinamike, pač pa kot posledica individualnih sposobnosti ali ambicioznosti redkih izbrancev. Seveda tudi to ni razlog za revolucije, saj smo lastniki pručk, na katerih se vendarle da vsaj približno udobno posedati, predvsem pa lahko na njih zganjamo tisti zen, o katerem govoriš. Zen srednjega razreda in predvsem zen generacije, ki ji gre dovolj dobro, ki je preskrbljena in ji posledično pripada privilegij, ki ga imenujeva brezbrižnost. Ko besno iščeš načine, kako bi podaljševal študij, samo zato, ker ne moreš dobiti službe, in ko so reference edino plačilo, ki ti ga ponujajo, si v Teksasu. Midva sva v Oklahomi.
In kaj zdaj, dragi Miha? Nič. Podobno kot fotrom ne moreva očitati, da so bili v pravem trenutku na pravem mestu, tudi sebi ne moreva očitati brezbrižnosti, ki je povsem naravno stanje tistih, ki posedamo na pručkah. Je pa verjetno prav, da se zavedava, da je najina pozicija v odnosu do v udobne fotelje pogreznjenih očakov resda slabša, a v primerjavi s tistimi, ki blodijo po dreku, tudi neprimerno boljša. Ker je, ne glede na vse, v Oklahomi bolje kot v Teksasu. In ker lepotam mladosti navkljub danes ne bi hotel biti star dvaindvajset let.
Toliko za danes. Bodi lepo oziroma - če ostajam zvest svojemu tokratnemu pisanju: howdy ho!
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014
