Tiskane izdaje
»Na katero stran te počešem danes?« je frizerka spraševala Matevža Malija, ko je sedel pred ogledalo, da bi postal gospod stotnik. Njegovi (odrski) otroci, zdaj že v belih uniformah z modrimi črtami, so lepotičenje že prestali.
Deklice so kot naglavno okrasje že nosile vpletene kite, dečki skrbno polakirane prečke. Soba, polna kostumov za melodično zgodbo o družini von Trapp in bodoči redovnici Marii, ki je namesto sestra naposled postala stotnikova žena in mama sedmim sirotam, je zlasti zaradi najmlajših članov pevsko-igralske ekipe pokala od vznemirjenja pred ponovnim nastopom. Za hip ga je prekinil moški, ki je prinesel zalogo vode z navodili, naj skrbno ravnajo z njo. Pogled pa so pritegnila zlasti pravila, prilepljena na steno z naslovom Pravilnik MPMS, v katera so nekaj minut pred začetkom začele strmeti najstniške oči. Besede spodbude pa tudi za vzdrževanje reda, ki so se končale: »Imamo se fino fajn radi, ker smo zakon!«
Triurno popotovanje
Nekaj igralskih in pevskih duš je bilo tedaj najti tudi v najbolj skritih kotičkih odra dvorane Kulturnega doma Radomlje, na spodnjem hodniku pa se je gnetla četica skrbno pokritih nun, iz katere se je izvil vzklik: »Ona rabi čokolado!« In še preden je orkester zaigral, se je nekaj gledalcev v preddverju odločilo poznopopoldansko utrujenost premagati s kavo. Pred njimi je bilo namreč triurno glasbeno popotovanje v čas pred drugo svetovno vojno, v samostan Nonnberg in von Trappovo vilo ter pred sklepnim begom pred nacisti čez goro Untersberg v Švico (čeprav je zadaj Nemčija) še na poletni festival v Kaltzberg.
Produkcija kulturnih društev Ihan in Mlin Radomlje ter Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik je doslej privabila že okoli tri tisoč gledalcev z različnih koncev Slovenije pa tudi nekaj tujcev, ki so bili v Sloveniji na počitnicah. Po nocojšnji predstavi bodo pod taktirko dirigentke Neže Žgur predvidoma še tri predstave prihodnji konec tedna.
Priprave od februarja
Muzikal so pripravljali od februarja in je po besedah predsednice KD Mlin Radomlje Nine Mav Hrovat velik prostovoljni projekt, saj so ves denar namenili za odkup avtorskih pravic, plačilo ozvočenja ter nakup blaga in materiala za kostume in sceno, vsi sodelujoči od pevcev do scenskih tehnikov pa nastopajo in delajo brezplačno. »Presegli smo vsa pričakovanja, tudi svoja, čeprav je že usklajevanje tako velike ekipe za vaje vse prej kot lahka naloga. Toda ko nam je uspelo razprodati prve predstave, se nam je odvalil kamen od srca,« pripoveduje.
Odločitev, da se podajo v tako ambiciozen projekt, za katerega na začetku niti slutili niso, da bo dobil take razsežnosti, ni bila kaj posebej načrtovana za letošnjo 50. obletnico filmskega muzikala Moje pesmi, moje sanje, a je bila dobra iztočnica za prvi skupni projekt Nejca Lisjaka in Uršule Jašovec. »Nejcu sem se pohecala, da bi moje zborovske pevce gotovo zanimalo kaj takega, a je bil sprva proti. Čez čas pa je pobudo sprejel in tako je steklo,« pripoveduje Uršula Jašovec, glasbena vodja in mati prednica (v času nastajanja je magistrirala iz kompozicije, šest let komponira in je prejela že pet nagrad). Lisjaku (sodeluje pri številnih gledaliških projektih in pevskih zborih) pa je zagon za pripravo tega muzikala vlil televizijski film, posnet po gledališki različici (po scenariju Howarda Lindsayja in Russla Crouseja) izpred dveh let z broadwajskimi igralci, razkriva.
Ko so pridobili avtorske pravice, se je Lisjak, ki je prevzel režijo in nastopa v vlogi Maxa Detweillerja, lotil tudi prevodov, kar mu je vzelo dober mesec in pol, februarja pa so naredili avdicijo in izbrali von Trappove otroke. Koreografijo je pripravila Maja Ropret. Sledile so vokalne priprave pod vodstvom Uršule Jašovec. »Igrane prizore pa smo začeli vaditi konec aprila in jih končali tik pred premiero v začetku septembra,« je povzel dogajanje Lisjak. Z Uršulo sta tako pevce kot igralce izbrala med tistimi, ki sta jih poznala iz svojih minulih glasbeno-gledaliških projektov, in med njimi so sami nadarjeni in deloma še neuveljavljeni mladi ustvarjalci.
Kot zadnjega našli stotnika
Kot zadnjega so našli gospoda stotnika – Matevža Malija (že četrto leto se izobražuje kot solopevec na Konsevatoriju za glasbo in balet Ljubljana in je del zasedbe slovenskega muzikala Cvetje v jeseni). Kot pravi, mu je vselej najtežje odpeti ljubezenski prizor z Mario. »Na odru je zelo težko krotiti svoja čustva, obenem pa je treba še peti. To je zelo intimna zadeva, ki jo gleda tristo ljudi, pa tista svetloba nate sveti ...« razkriva zadrego.
Za Mario oziroma Petro Čebulj (bodočo magistrico glasbene pedagogike, ki ima za sabo veliko samostojnih nastopov in se že nekaj let ukvarja z muzikalom), pa se je še najbolj stresno dvanajstkrat preobleči in zamenjati osem parov čevljev. »Zato me vedno skrbi, ali mi bo uspelo. Že prvič nisem imela ne strahu ne treme, medtem ko adrenalin še vedno šprica. Ljubezenski prizor pa je bil prej zabaven kot težaven, še zlasti ko smo imeli vaje z otroki in ko so se glasbeniki iz orkestra začeli obračati in smejati,« se spominja in doda, da je našla še preveč povezav z Mario. »Samo še med nune nisem šla. Toda tega si res nisem nikoli želela!« pristavi v smehu.
Z otroki oziroma najstniki, med katerimi jih večina obiskuje glasbeno šolo, je bilo še najmanj težav, ugotavljajo sogovorniki, tudi zato, ker so najraje hodili na vaje in najbolj navdušeno sodelovali. Vselej komaj čakajo, da bodo spet nastopili. »Otroci so zakon. Če si slabe volje, te močno objamejo in ne moreš si kaj, da ne bi spremenil razpoloženja. Ko sem jih začela učiti, sem bila skeptična, ali se bomo lahko dovolj dobro pripravili. Toda dokazali so, kar vselej zatrjujem: da so tudi otroci sposobni večglasno peti, samo če se pedagog temu dobro posveti!« je videti zadovoljna Uršula, ki ji je najtežje, ko jih v zaodrju posluša, ali bodo pravilno odpeli.
Na stopnicah spomenika
Med odmorom so se besede o navdušenju otrok le potrdile. Čas so izkoristili za okrepčilo, iz njih pa je po skoraj uri in pol prej kot utrujenost vela razigranost. V imenu vseh sedmih je večinoma odgovarjala Lori Cerar, petošolka, ki se uči violine, klarineta in poje v treh zborih. Povedala je, da nič ni težko, morda le to, da se morajo kar sedemkrat preobleči.
Matevž Mali je opozoril tudi na veliko scenografijo, ki so jo (po zamislih Urške Gregorič, Franca Hribarja, Mete Hrovat in Antona Lisjaka) pomagali risati tudi pevci in igralci, ko so utegnili, nastajala pa je vse do zadnjega, v največji vročini celo na parkirišču, saj je bilo v dvorani premalo prostora in prevroče. Tam so našli tudi stopnice (spomenika), na katerih so vadili pesem Nasvidenje (So Long Farewell), dokler ni bilo dokončano scensko stopnišče. »Kar nekaj mojih pevcev iz mešanega pevskega zbora Drouz, ki v tej predstavi ne pojejo, se je preizkusilo v vlogi scenskih tehnikov. Rekvizite pa smo nabrali na vseh koncih: klop in odejo sem priskrbela jaz, staro kolo in mikrofon Matevž, piščali smo naročili po spletu, nekaj reči smo vzeli tudi iz predprostora ...« našteva Uršula, Nejc pa razkrije, da je bilo treba sešiti tudi 116 kostumov oziroma kar 342 kosov oblačil, ki jih je med drugim zasnovala in tudi sešila kostumografinja Marija Zajc Jašovec.
Da bi tudi glavni igralci oziroma pevci občutili nekaj tistega, kar želijo pričarati svojim gledalcem, so za nekaj poletnih dni odpotovali na skupinski izlet v Salzburg, kjer so si ogledali tamkajšnjo produkcijo ter obiskali lokacije, kjer so snemali film. In zapeli tudi v parku Mirabellgarten.
