Moški na desni, ženske na levi, otroci v sosednji sobi

Nadmorske višine, cirilica, vezi v skupnostih, tuje zahodnjakom in njihovim privilegijem, spoštljivost in eksotika, upočasnjeni ritem ... Razlike so postale najbolj opazne, medtem ko smo jedle, pomivale posodo ali potovale z maršrutkami. Nastal je zapis o treh tednih srečevanj v Kirgiziji.

Biškek. Vročina mestnih ulic in pečat socializma. V arhitekturi razpadajočih blokovskih naselij in v kamnitih kipih, ki pomnijo socialistično tradicijo. Takoj opazim, da so med pomembnejšimi kipi tudi ženske. Na Trgu zmage Urkuya Saliyeva, socialistična revolucionarka, ki so jo umorile politične nasprotnice. Nadaljevanje sprehoda nas pripelje do kipa Kurmandžan Datke, ki je osvobodila Oš – bila je vodja upora proti caristični vojski. Navdušena sem, da so ženske tako poudarjene v prikazu lokalne zgodovine. Na glavnem trgu nepremična straža mladih vojakov. Sredi največje pripeke ravno ujamemo njeno menjavo, skoraj baletno koreografirani prizor trdih sunkov z nogami. Sprehodimo se mimo spomenika, ki mu domačinke pravijo dobro in zlo, dveh ogromnih kosov marmorja, enega belega in drugega črnega, ki ga proč odrivajo moška telesa.

Ni jasno, kaj je dobro in kaj zlo. »V Sovjetski zvezi smo živeli bolje. Ampak je bila preveč zaprta, želeli smo si svobode. Zdaj pa težko preživimo skozi mesec.«

Plača v denarju namesto v vodki

Parlament je obdan z visoko železno ograjo in velikimi cvetličnimi venci, v spomin na umorjene v ljudski vstaji iz leta 2010. Takrat je množica desettisočih jurišala na parlament zaradi nevzdržnih razmer in uspelo ji je vreči vlado Kurmanbeka Bakieva. V imenu ohranjanja obstoječega stanja in varovanja oblasti je paramilitarna vojska z vrha vladne palače postrelila 86 ljudi. Venci iz umetnega rastlinja delujejo kot umetno opravičilo za smrti. Kljub deklarativnim spremembam državne ureditve ne dobim občutka, da so potrebe ljudi kaj bolj upoštevane. Zgovoren primer je nasprotovanje lokalnega prebivalstva privatizaciji. Zasebna podjetja, multinacionalke si prilaščajo dele ozemlja, kjer so rudniki zlata. Ljudje delajo za mizerno plačilo, dobiček pa se pretaka v roke bogatih podjetij iz tujine. Eno takšnih je Centerra Gold iz Kanade, ki izkopava v rudniku Kumtor. Ta je znan tudi po treh večjih razlitjih kemikalij, o katerih pravijo, da so onesnažila okolje in škodovala zdravju ljudi. Rudnik je vrelišče protestov proti zasebnim podjetjem, ki razlaščajo prebivalstvo.

»Zdaj se vlada dogovarja, da bi si enakopravno delili lastništvo z zasebnim podjetjem, tako bi več dobička ostalo v naši državi. Bomo videli.« Na to se ne zanašajo preveč, saj menijo, da državo povsem obvladuje korupcija. »No, vsaj nekaj se je zares spremenilo. Plača zdaj pride v denarju namesto v zaboju vodke.«

Naryn. Prva asfaltirana cesta po dolgem času. Pelje čez gorovje in prelaze na slabih 3000 metrov nadmorske višine. Tihožitje z zelenjem poraslih rdečih hribov preseka kolona šleperjev, ki se natovorjeni do zadnjega kotička valijo drug za drugim.

»Kitajci. Hočejo sklepati posel, izvažati skozi Kirgizijo, zato dajejo denar za cesto.«

Vlaganje sredstev v infrastrukturo je malenkost v primerjavi s tržno svobodo, ki jo Kitajski zagotavlja pot do Evrope, neodvisna od Rusije. Infrastruktura je po razpadu Sovjetske zveze in ob razglasitvi kirgiške samostojnosti začela razpadati, vlaganje vanjo se je ustavilo.

»Pravijo, da ni denarja. Ni denarja, da bi narisali oznake na ceste, zakrpali luknje? Seveda je, samo kaj, ko so vse pokradli.«

S kanglo po vodo

V vasi Čelpek, kjer prebijem največ časa, morajo tako ljudje še vedno hoditi do reke ali skupnostne cisterne po vodo. Moje šibke roke se šibijo pod težo petlitrske kangle in s spoštovanjem gledam starejše ženske ali majhne otroke, ki se s posodami za vodo sprehodijo po hribu navzgor. Segrevanje vode je močno oteženo zaradi krhke in zastarele električne napeljave, ki večkrat na dan izpade. Izpadom elektrike v šali rečemo redukcija, a ko med zajtrkom razložim, kaj je pomenila redukcija v času Jugoslavije, se nobeni od domačih to ne zdi smešno. Stroški rastejo, elektrika se bo znova podražila. Vodovod vaščankam obljubljajo kar naprej. Ne verjamejo, da bo sploh kdaj kaj iz tega.

Tudi Kirgizija je v gospodarski krizi in tudi tukajšnje politične odločitve upoštevajo logiko varčevanja. Poleg infrastrukture so tako najbolj prizadeti zdravstvo in preostale javne storitve, seveda.

»Na papirju naj bi imele brezplačno zdravstvo, ampak v praksi je to daleč od resnice, ljudje morajo sami plačevati za vse storitve.«

Dostop do zdravstvenih storitev je precej okrnjen in tako se kuhinjska miza pogosto spremeni v domačo lekarno.

»Kirgiške ženske nikdar ne zgorijo«

Čelpek. Mlado dekle se z orokavičeno roko oklepa velikanske glinene peči in se nagiba v notranjost. Pred žerjavico ji glavo ščiti le tanka ruta, ki ovija njene lase, medtem ko se sklanja v peč in pritrdi okrogle kose testa na razbeljeno steno. Medtem ko čakamo, da se kruh speče, nas stric popelje naokrog. Pokaže nam tovornjak, s katerim z vrhov gora prevaža seno, ki ga potem prodaja. Pokaže nam tudi velikansko železno prešo, ki jo je sam izdelal in z njo prideluje sadne sokove.

»Vsa vas pride stiskat sok iz sadja k nam.«

Kdor nima živine, poskuša zaslužiti s prodajo sena, sadja, marmelad ali drugih izdelkov na bazarju. Ko se vrnemo k peči tandir, ženske že jemljejo vroč kruh ven in ga lomijo na kose. Preden nam ga razdelijo, se obredno zahvalijo za hrano. S spoštovanjem si jih ogledujem; mlajše so od mene, koža je od dela na soncu potemnela, in začutim moč, ki se skriva v pripravi kruha, marmelad, kuhanju vodke, tkanju preprog in prenašanju vode po hribu navzgor. Moč v ljubezni, s katero pripravljajo hrano in jo delijo med sorodnice. Solidarnostne vezi, ki se spletajo v skupnosti, so tisto, kar jim omogoči, da preživijo. Deljenje virov in sredstev, ki niso neomejeni, okrepi družine, ki niso izolirane enote, ampak tvorijo skupnost. Nič čudnega torej, da je ena prvih potez kapitalističnega izkoriščanja ravno napad in uničenje takšnih solidarnostnih vezi.

Glavna gospodarska dejavnost v Kirgiziji je živinoreja. Med vsako vožnjo naletimo na krave, ki se sprehajajo po cesti ali pa se kar lenobno zleknejo sredi nje in preslišijo hupanje avtomobilov. Tudi vzpon na 3000 metrov s tovornjakom ne mine brez čred ovac, ki se pasejo in potem prestrašeno bežijo, ko slišijo prihajajoči avto. Občutek imam, da so živali svobodne in spoštovane, nujne za vzdrževanje skupnosti, zato precej laže prenesem meso na mizi.

»Zima je huda in drugih živil tako primanjkuje, da ne bi preživeli, če ne bi jedli mesa.«

Da so živali nujen del lokalnega gospodarstva, ugotovimo na živinskem sejmu v Karakolu. Vsako nedeljo ob zori se na obrobje mesta zgrinjajo trgovci (tam ni žensk) in potencialni kupci iz različnih delov države pa tudi iz sosednjega Kazahstana. Vrvež živali je urejen kaos, med katerim se sprehajajo moški, ki nagovarjajo mimoidoče in jih sprašujejo, kaj si želijo.

»Potem ko poveš, kaj hočeš, te peljejo na pravi konec. Če kupiš žival, jim prodajalec da nekaj od prodaje.«

Ovce, krave, biki, konji in sončni vzhod. Danes niso veliko prodali, izbira je slaba.

»Najboljša sezona za kupovanje je jesen, ko se živali spustijo s pašnikov v doline.«

Žalovanje, ki poveže skupnost

Ovco za družinsko srečanje smo kupile pri sorodniku na vrhu vasi. Med pitjem »čut-čut« (malo) ostre vodke, ki ji sledi kos paradižnika, in med potjo z vaškega pokopališča smo se dogovorile za ceno. Na pokopališču razgled na Tjanšan in vonj po zeliščih, ki jih nobena ne nabira. Grobovi so velike gomile zemlje, poraščene z zaplatami trave. Prijatelj nam pripoveduje o tradicionalnem obredu, povezanem s smrtjo. Žalovanje ni nekaj intimnega, individualiziranega, ampak skupnost poveže in tako črpa moč za obstanek.

Približno leto dni po smrti postavi skupnost umrli spomenik, ki spremlja zakopano telo. Postavljanju spomenika sledi pojedina v hiši družine umrle. Posvečeni kruh, molitev za umrlo in petje, ki ga vsake toliko zmotijo neučakani lačni otroški glasovi. Ženske na desni strani, moški na levi, otroci v sosednji sobi. Ne vem prav dobro, kaj naj si mislim o ostri ločitvi med spoloma, a mi prijateljica reče:

»Saj oni vejo, da mi znamo živeti drugače. Ni nam treba prihajati sem in jih učiti, kako naj to počnejo bolje!« Osredotočim se na odnose med ženskami, ki se smejijo in si oblizujejo prste, ko zajemajo iz velikanske sklede z rižem in ovčjim mesom na sredini.

»To je bešbarmak, jed petih prstov, ker jo zajemamo s petimi prsti.«

Pred tem najstarejša razdeli kose mesa s pladnja. Ti so natanko določeni za vsako do nas, in nič ne pomaga, če odklonim, češ da mesa ne jem. Če ga ne bom zdaj, mi bodo pripravile za domov.

Poslovilno darilo

Karakol. Zadnji večer se odpeljemo v banjo, skupinsko kopališče, ki je kot tradicija ostalo še iz časov Sovjetske zveze. Nekatere se pridejo tja sproščat, za druge je to vir osebne higiene, umivanja. Gola telesa s sledmi poroda, carskih rezov, noseča telesa, brazgotinasta telesa, otroška telesa, koščena telesa, mišičasta, utrujena, okrogla, lepa telesa – vsaka med nami ima v telo vrisana razmerja moči, ki obvladujejo naša življenja. A tisti večer smo sproščene, igrive, v varnem prostoru, namenjenem samo ženskam, in edini ostanek hierarhičnih razlik med nami je vikanje. Drgnemo si hrbte, delamo si piling in poskušamo vzdržati v vreli parilnici.

Kolektivno umivanje je nova fronta feminizma. Radost, sproščenost v lastnem telesu in graditev zaupanja z močnimi ženskami – najboljše poslovilno darilo.