Tiskane izdaje
Motil sem se v pričakovanju, da bo mogoče potepanje po neraziskanih divjinah Slovenije opraviti večinoma po njenih brezpotjih. Del poti sem bil vseeno primoran prevoziti po asfaltu. Bilo bi skrajno neokusno, če bi propagiral brezglavo divjanje mimo pravil, zato sem se jih večinoma držal. Vendar ne gre le za pravila, gre za osnovno spoštovanje do okolice. Divjaka raje krotim na motokros progi.
Vseeno pa me je sem ter tja tudi malce zaneslo. Pa ne tako fizično, kot takrat, ko mi je ob Muri odneslo zadnji konec in sem se zvrnil kot hlod. Vse ok. K sreči me je, malce jeznega, hitro pomirila kolosalna breza v bližini, s katero sva nato prijateljsko prediskutirala njeno doktorsko tezo, skovano na Trubarjevi besedni zvezi »stati inu obstati«. Menda je med drevjem izredno popularna. Še posebej se jo, verjetno, ker je v trendu lubadar, oklepajo smreke.
Kakorkoli, asfalt mi je dodobra zdelal profil na prvi gumi in menjava je bila zaradi vedno slabšega nadzora na terenu neizbežna. Nova guma je prinesla nova pričakovanja. Zaneslo me je. Počutil sem se kot takrat, ko sem si kot dvanajstletnik prvič nataknil bele nogavice, kolidžke in bundesliga frizuro. Imel sem občutek, da obvladam. Zmota.
Popoldne. Blizu Hrustovega. Smer Notranjska. Zapičil sem se v prvi kolovoz, ki se je ponudil. Gozdna cesta. Uporaba na lastno odgovornost. Teren je postajal zahtevnejši. Blato zaradi obilice vode vedno globlje. Ostati na motorju je bil izziv. Užitek, ko sem prispel do konca ceste, vrhunski. Vseeno bo treba nazaj dol. In potem se je začelo.
V klasično amaterskem stilu sem pri spustu obstal v globokem blatu. Dobesedno. 150-kilski motor je imel kar naenkrat 300 kilogramov. Medtem ko sem ga centimeter za centimetrom počasi vlekel ven, sem hkrati lovil sapo in njegovo ravnotežje. Bolj ko sem ga vlekel iz blata, bolj sem sam tonil vanj. Skoraj do kolen. Zapuščali so me zadnji atomi moči.
Blato, blato, blato. Foto: Tomaž Pangeršič
Kljub temu, da mi ga je na koncu le uspelo izvleči, sem se še naslednjih deset minut tresel od izčrpanosti. Vsedel sem se ob bližnji potok in nabiral nove moči. Misli so me popeljale v otroštvo, ko smo se kot otroci, ob reki, tako zverzirali v lovljenju rib z rokami, da se je na koncu vaškim mačkom že ob njihovem vonju obračal želodec.
V maniri romantike in nostalgije sem nadaljeval z sanjarjenjem in ga, ker je bilo kmalu treba poiskati primeren kotiček za spanje, zaključil v Cervantesovem slogu: »Kristalna reka ni bila edina, ki je ponujala užitek utrujenim očem. Prelestna perica, katere bujni lasje so v vetru plapolali kot plamen, je na bregu spretno spreminjala velike rjuhe v snežno bele oblake. Sestopil sem z Rosinanta in odvrgel oklep. Začaran od njenega zapeljivega pogleda sem se junaško, s spretnostjo medveda (morda zaradi poraščenosti tudi videzom), zagnal v reko in iz nje kmalu iztrgal polkilsko postrv. Pristopil sem k lepotici: ‘Večerja za jutranjo kavo?'. Napol v spanju sem uspel ujeti še zadnji trenutek, da sem lahko, preden je vstala, s prsti zdrsel po njeni svilnati koži. Zadišalo je po kavi«.
Trenutek pozneje. Vaška gostilna na robu notranjskega gozda. »Boš prespal pri meni?« je zadonelo iz bradatega, za petkov večer primerno (konkretno) v šnopc namočenega lovca, s katerim sem se zapletel v pogovor. Kar odpihnilo me je. Prijazno povabilo sem vljudno zavrnil. Spal bom z medvedi. Preventivno sem se vseeno namestil blizu vasi.
Vas je utihnila, gozd oživel in ponudil zvočni spektakel. Pričakoval sem, da me bo utrujenost zakopala v globok spanec. Napaka. Čuden lajež me je kmalu prebudil. Lisica. Le nekaj deset metrov stran je skoraj opravila z mačko. Zaploskal sem. Ustavila se je, pogledala proti meni in se počasi, elegantno, meni nič, tebi nič, odpravila proti vasi.
Koncert gozdnega orkestra je postajal vse glasnejši. Kot bi srhljivo fantastične zgodbe E. A. Poea dobile svojo glasbeno uprizoritev. Začutil sem svojo majhnost. Ego se je topil, kot sladoled na vročem soncu. Strah me je bilo. Spal sem z odprtim očesom. Ko se je utrudilo levo, sem ga zaprl in odprl desno. Okoli četrte zjutraj je sledilo finale. Že je kazalo, da bo vse skupaj končno utihnilo, ko se je v tišino zarezal krik smrti. Vrglo me je v zrak! Glede na dolžino in intenzivnost zvokov bi ocenil, da je šlo za kar konkretno žival. Nedvomno bo nekdo sit.
Jutranji svit je končno prinesel nekaj nujno potrebnega miru in posledično spanca. Z očmi v velikosti marelic sem se okdotalil do bližnje gostilne. Natakarica je težko zadrževala smeh: »Kavo?« ... »Dvojno prosim!« ... Pričakovanja ...
