Muš te bo spoštoval le, če boš ti spoštoval njega

»O, ja, seveda sva s Hermanom vadila. Trenirava pravzaprav vsak petek in soboto: od mojega doma do gostilne in nazaj,« se zasmeji Blaž Škrlj iz Zagorja pri Grgarju in pogleda proti svojemu mušu, ki je že skoraj zaščitni znak dirk v Levpi. V zadnjih šestih letih je namreč Herman osvojil kar štiri prestižne lovorike, kako uspešen bo, pa je odvisno predvsem od tega, koliko mul se bo skupaj z njim znašlo na prizorišču dogodka.

»Že res, da mu je ime Herman, a mu velikokrat rečemo tudi Viagra Man. Njegov spolni apetit je namreč neustavljiv, prav vsaki samici bi bil pripravljen ustreči. Ampak, kaj hočemo! Herman šteje osem let, in če vemo, da jih takšne živali dočakajo tudi dvaindvajset, bi lahko sklenili, da je hormonov poln najstnik,« pojasni Hermanovo pregovorno hitrost na dirkah (za mulami) njegov lastnik, ki je prikupno žival kupil pred sedmimi leti. »Odkar nastopava na mušjih dirkah, je za naju pomembno predvsem to, da se ljudje zabavajo, zato v Levpo z veseljem prideva vsako leto. Če pa govoriva o tekmovalnih dosežkih, moram priznati, da s Hermanom tudi letos meriva visoko. Čeprav je moj muš tak, da nikoli ne vem, kako se bo odrezal na tekmi ...« malo pred začetkom dirk prizna Blaž Škrlj. Resnici na ljubo je treba zapisati, da Hermanu v prvem polfinalu letos ni šlo ravno najbolje, saj so bili od njega hitrejši Sivko, Cepec in Era, toda sodniki so ga nazadnje vendarle spustili v veliki finale ...

Trmasti, a inteligentni

Na vprašanje, kako je živeti z mušem, Škrlj odgovarja, da so to izjemno inteligentne živali, a jih ima veliko ljudi po krivici za neumne, ker znajo biti zelo trmaste. »Veste, ne pusti, da bi mu človek ukazoval. Zato ga moraš mirno spodbuditi, mogoče s kakšnim kosom kruha ali korenja, pa te bo začel ubogati. Če ga boš vlekel, bo prej ali slej začel trmiti, ker do njega nisi bil spoštljiv. Če do muša pokažeš dolžno spoštovanje – podobno kot tudi do katerekoli druge živali –, te bo tudi on spoštoval in ti vračal ljubezen,« je prepričan sogovornik. Ki bo s Hermanom, kot napoveduje, tekmoval, dokler bo ta živ. »Ko ga ne bo več, pa si bom zelo verjetno kupil novega,« napove ponosni gospodar. V svojega ljubljenčka je brez dvoma zaljubljen. Nekoč so imeli ljudje te živali za močno tovorno pomoč, danes je očitno drugače. Čeprav znajo muši, tudi o tem smo se lahko prepričali, na svojo navzočnost z ubrano predirljivimi glasovi zelo dobro opozoriti. No, če ne z glasovi, pa z odločnostjo, ki ji nekateri pravijo tudi trma.

Za vse nevedne bi bilo tu najbrž treba pojasniti razliko med osli in muši. Ker so konji in osli domače živali, so pogosto skupaj živeli na kmetijah. Kot povedo dobro poučeni, se je zato tudi večkrat zgodilo, da je žrebec, ki ni imel na voljo ustrezne kobile, naskočil oslico. In tudi obratno, prenekateri osel je naskočil kobilo sebi primerne velikosti. Sprva taka križanja niso bila načrtna, toda ljudje so kmalu spoznali, da so lahko križanci nadvse uporabni, in že v starem veku načrtno križali obe živali. Zato imenujemo žival, katere mati je kobila, oče pa osel, mula. Če pa je bil oče žrebec in mati oslica, potomca imenujemo mezeg. Mula je bolj podobna konju in mezeg oslu. Zlasti mule, čeprav znane po svojeglavosti, so se izkazale za odlične tovorne, vlečne in jezdne živali. Celo papeži v Rimu so se nekdaj vozili z vprego belih mul. Pravijo namreč, da imajo mule zanesljiv korak, zato so jih predvsem vojaki uporabljali za prenašanje tovora in orožja v hribovitih in gorskih predelih. Steze, ki so jih v ta namen gradili Italijani, se še danes imenujejo mulatjere. Mule velikokrat uporabljajo kot delovne živali, saj so zelo ubogljive in močne. Kmetje jih imajo radi, ker pojedo manj kot konj in so pametnejše od oslov. Saj veste, kako pravijo: »Neumen kot osel.« A mula in muši, njihove moške različice, to seveda niso.

Tradicija, ki si jo izposodiš

Nekaj mladeničev je medtem z zanimanjem opazovalo dogajanje, kmalu zatem so na njihovih majicah že visele tekmovalne številke. »Ne, doma mušev nimamo, a bom vseeno enega zajahal. Katerega? Uf, tega pa še ne vem. Tu jih je precej, zato si jih je mogoče tudi izposoditi,« je povedal David Jericijo. Strahu, da neznanca živalca ne bi sprejela dobro, očitno ni imel. »Da lahko z muša tudi padeš, moraš ob takšni avanturi pač vzeti v zakup,« je dejal. Njegov prijatelj Rok, domačin iz Levpe, pa je bil prepričan, da so muši pridni in ubogljivi, tako da večjih težav pred nastopom ni pričakoval. »Če jim daš pred dirko malo sladkorja ali česa drugega, gredo hitreje. Tudi jaz si bom danes muša izposodil, tistega pridnega in ubogljivega, tretjega v vrsti, sem si izbral,« je pokazal proti svojemu favoritu. Končnega razpleta dirke si vendarle ni upal napovedati. »Bomo videli. Pustimo se presenetiti. Čas pri vsem skupaj ni pomemben, važno je le, da prideva v cilj,« je priznal.

Na veliko veselje množice, ki je dogajanje spremljala s salvami smeha. Metoda in Valentin Labas s Slapa ob Idrijci sta s seboj poleg otrok povabila še gosta iz Anglije. »Pravi, da ga zanimajo osli, pa smo ga pripeljali sem,« sta se pošalila. Za Aleksandra Štruklja, predsednika Športno-turističnega društva Levpa, so muši in njihove dirke v kraju tradicija, ki so ji domačini zavezani še danes, čeprav je teh živali na demografsko ogroženem skrajnem severozahodnem pobočju Banjške planote precej manj kot v preteklosti. »Pred leti je imelo muša v Levpi veliko družin, saj so z njimi prevažali pridelke s polja in domov vlekli drva. Muši so bili delovne živali, ki so družinam prinašale kruh. O mušu pravijo, da lahko nese svojo trikratno težo,« poudari. Tekmovalci torej niso pretežki? »Čeprav je mogoče videti tako, so muši velikih tovorov navajeni, saj lahko nesejo tudi 250 kilogramov in več. Mislim, da preobremenjeni na dirkah niso. Sicer pa je muš danes hišna žival, za katero ljudje skrbijo tako, kot je treba. Kot vidite, je za vodo in hrano poskrbljeno tudi na dirkah, pa še temperature letos resnično niso previsoke,« meni Štrukelj. Na naše poizvedovanje, kako nevarne so lahko takšne dirke za tekmovalce – pa ne muše, da ne bo pomote – odgovarja, da vsi tekmujejo na lastno odgovornost. »Seveda se lahko udariš, a hujših poškodb za zdaj ni bilo. Mogoče kakšen trk, a da bi kdo potreboval zdravniško pomoč, se še ni zgodilo.«

Muš namesto avtomobila?

O priljubljenosti mušjih dirk v občini Kanal najbrž ni dvoma, saj je občina trenutno verjetno edina glavna pokroviteljica takšnega dogodka v Sloveniji. »Malo prej se mi je možakar smejal, ko je slišal, da bom menda jahal muša. A mu ne bom naredil tega veselja,« se je zasmejal župan Andrej Maffi, prepričan, da je zvesta publika ime Kanala in mušjih dirk v preteklih letih ponesla vse tja do Kopra. »Zakaj občina tako podpira prireditev? Prvič, ker je tradicionalna. Drugič, ker vemo, da moramo občino razvijati enakomerno in prireditve ne smejo biti le v njenem središču. In tretjič, ker se zavzemamo za popularizacijo podeželja in starih prevoznih sredstev. Bencin je čedalje dražji, tako da si bo mogoče res treba omisliti muša,« je pred zbranim občinstvom od blizu in daleč na glas razmišljal Maffi. In zakaj tudi ne? Le da se kanalski župan resno boji, da se bodo ljudje potem bolj smejali njim kot mušem ...