Muzej mučilnih naprav

Mučilne naprave, ki so bile poleti na ogled na Ljubljanskem gradu, ostajajo, le v mesto so se preselile, in sicer v kletni prostor, ki je v neposredni bližini Zmajskega mostu, na Resljevi 3.

Razstavljeni eksponati so rekonstruirani na podlagi originalnih predlog, ohranjenih ilustracij in različnih zapisov iz Nemčije, Italije, Španije in drugih dežel. Na ogled so mučilno orodje in pripomočki pa tudi orodje za usmrtitev. Vodja muzeja Janez Virant (deluje pod okriljem Turističnega društva in medgeneracijskega mreženja Ljubljanica Trnovo) nam je povedal, da so razstavo prenesli z gradu, le nekaj naprav so še dodali. Celotno zbirko so vzeli v najem (njeni lastniki so iz Poljske) in s tem obiskovalcem ponudili možnost stalne razstave.

Priznanje zločina je kralj dokazov

»Prostoru, kjer so naprave razstavljene, raje ne bi rekel muzej, saj so to replike,« razloži Virant. Originalov je namreč malo, sodstvo se je tega sramovalo in večina naprav je zato uničenih. Razstavljeni eksponati so bili večinoma izdelani v Veroni in dvajset let razstavljeni na tamkajšnji univerzi, dokler niso razstave kupili Poljaki, ki so z njo gostovali v vsaj tridesetih evropskih mestih. V »muzeju« je zdaj na ogled več predmetov, predvsem pa več slikovnega gradiva, med katerim so tudi dokumenti, lesorezi, bakrorezi, na katerih so mučenja uprizorjena. To so replike od polovice 16. do zadnje četrtine 18. stoletja.

Fizično nasilje nad telesom je bilo nujni del sodnih procesov, saj so potrebovali priznanje, da se je lahko začelo sojenje. Nekdanje kazensko pravo si ni prizadevalo za prevzgojo prestopnikov, temveč za ponovno vzpostavitev pravice s prizadejanjem telesnih muk. Veljalo je pravilo, da je priznanje zločina kralj vseh dokazov, pravosodje pa je za dosego tega uporabljalo skrajno nasilne metode torture. Fizično nasilje nad telesom naj bi iz obtoženca iztrgalo resnico o zločinu. Z barbarskim mučenjem, z »ostrim zasliševanjem« z raznimi mučilnimi pripomočki in domiselnimi napravami (npr. priprava za stiskanje palcev, natezalnica, zasliševalski stol, španski škornji, kozel ipd.) se je pravosodje dokopalo do priznanja, saj je obsodba sledila samo po priznanem zločinu.

Različne mučilne naprave, orodje in pripomočke so za dosego priznanja uporabljali tako pri torturi kot tudi pri kaznovanju lažjih in težjih kaznivih dejanj, piše Andrej Studen, veliki poznavalec tovrstnih mučenj in uradni kustos muzeja, v reviji Gea. Govorica nasilja je bila v 16., 17. in 18. stoletju temeljna značilnost kaznovalne prakse. Novoveško kazensko pravo si ni prizadevalo za poboljšanje delinkventa, temveč za ponovno vzpostavitev pravice s prizadejanjem telesnih muk tistemu, ki je prekršil splošno priznani red.

Okrutno mučenje, ki ga je med zasliševanjem izvajal rabelj, ni veljalo za kazen, ampak so z njim v kazenskem postopku zgolj ugotavljali resnico o zločinu. Skratka, mučeno telo žrtve je bilo točka, kjer se je »izžemala« resnica. S torturo izsiljeno priznanje je moral osumljenec ponoviti za zapisnik, sicer se je ponovila. Manjša hudodelstva in prekrške so kaznovali s sramotilnimi kaznimi. Ker je imela čast v takratni skupnosti velik pomen, so se ljudje, ki so ob kaznovanju malih kazenskih zadev nastopali v vlogi tako gledalcev kot akterjev, še posebej trudili, da bi zasramovance čim bolj ponižali in onečastili.

Sramotilni steber oziroma pranger so v mestih in na trgih uporabljali za kaznovanje lažjih prestopkov. Uboge grešnike so priklenili na kratko verigo k lesenemu kolu ali kamnitemu stebru. Pranger v pravem pomenu besede je bil kot stojišče za obsojenca navadno dvignjen od tal na kamnito podlago, na sramotilni oder. S tem je postal obsojenec bolj viden in izpostavljen javnemu zasramovanju ljudstva. Lahko so ga javno prebičali, vsak ga je lahko poškodoval, žalil ali pljunil, vanj metal kamenje ali nesnago. Pranger je stal na najbolj javnem kraju, navadno na trgu pred mestno hišo ali cerkvijo.

Od Ljubljane do ZDA

Mučenja so bila uveljavljeni postopki po vsej Evropi in pri tem niti takratna Ljubljana ni bila izjema. Ohranjeni viri pričajo o preiskovalnih postopkih, ki so potekali za zidovi ljubljanske Tranče, o izvajanju sramotilnih kazni pred mestno hišo ter usmrtitvah na Friškovcu. Poučne zbirke muzejev mučenja obstajajo že skorajda v vsakem (zlasti evropskem) mestu. Model rablja naravne velikosti, prekrit s kapuco in umetno krvjo, pričaka obiskovalce muzeja zgodnjih mučilnih naprav v Krakovu na Poljskem. Obisk toskanskega mesta San Gimignana ne bi bil popoln brez postanka v tamkajšnjem Museu della Tortura.

Precej znan je tovrstni muzej v Pragi, kjer je cela sekcija posvečena napravam za mučenje žensk, ker so v tistih časih preganjali »čarovnice«. Muzej zločina in kazni v Washingtonu, ZDA, je posvečen predvsem množičnim morilcem in CSI-tehnikam, ponaša pa se tudi z bogato zbirko mučilnih naprav. Muzej čarovništva pa imajo tudi v Boscastlu v Cornwallu. Zbirko je postavil Cecil Williamson, mož, ki ga je okultno vedno privlačilo in ga je MI6 celo najel kot agenta pod krinko, da bi zbiral podatke o okultnih interesih vodilnega nacističnega vojaškega osebja. Cela kategorija zbirke je posvečena čaščenju hudiča in satanizmu, svoj oddelek ima tudi preganjanje čarovnic. Obiskovalci tako lahko vidijo stole za »potapljanje«, s katerimi so »dokazovali«, da je ženska čarovnica, med srhljivejšimi mučilnimi napravami pa je še nagobčnik, skozi katerega so v čeljust privijali vijake.

»Ne mučite me, priznam!«

»Včasih je bilo dovolj, da so obtoženemu pokazali samo zasliševalski stol, in je priznal,« nadaljuje zgodbo v ljubljanskem muzeju Virant. »K takojšnjemu priznanju jih je lahko pripravil tudi občutek sramu, saj so obtožence na zasliševalski stol posedali gole. Med sedenjem na stolu je vsak gib povzročal strašno bolečino, saj so ostre konice prebadale kožo. Mučenje je lahko trajalo več ur, okrepljeno je bilo lahko z udarci po udih ali s ščipanjem s kleščami in podobnimi instrumenti. Poleg ostrih konic je bil stol opremljen še z jermeni, s katerimi so žrtev pričvrstili na stol.«

Judeževa zibka morda sprva ne deluje grozljivo, saj naj bi ta naprava po mnenju nekaterih privedla do priznanja brez nasilnih telesnih poškodb. Uničevala naj bi samo žrtvine živce. »Z zibko za mučenje so žrtev prisilili k bedenju, to je torej oblika mučenja s kratenjem spanca. Naprava je bila postavljena na tri- ali štirinožno leseno stojalo, ki se je na vrhu končalo z zašiljeno piramido. Žrtev naj bi nato z vitlom dvignili nad konico. Rabelj naj bi nadzoroval, s kolikšno težo pritiska telo na koničasto sedalo.

Na željo zasliševalca je rabelj lahko dvigal ali spuščal telo žrtve. Že dvig je povzročal močno bolečino. Trpljenje se je stopnjevalo ob spuščanju, saj je žrtev ob nasaditvi na konico utrpela hude poškodbe. Ponižali so jo tudi s tem, da so jo pred mučenjem slekli,« je zelo ilustrativen in pripoveden opis te naprave. Tudi drugo mučilno orodje spremljajo krajši opisi, v muzeju pa organizirajo tudi vodstvo, morda bo v njihovi redni ponudbi tudi srečanje z rabljem ...