Na akciji noben fant ne ostane brez punce

Ne bo držalo, da so študentje leni, razvajeni, da jim ni mar za soljudi in da jih zanimajo le nore zabave. Prav gotovo nič od naštetega ne velja za 40 brigadirjev, ki so v preteklih dneh vihteli krampe in zasajali lopate na delovni akciji v Dobrovniku. Tudi to, da je duh mladinskih delovnih akcij zamrl skupaj z rajnko Jugoslavijo, pač ni res.

Študentska delovna brigada, pod taktirko Študentske organizacije Univerze v Mariboru, je tradicijo mladinskega brigadirstva obudila že leta 1999, mladi pa se s prostovoljnim delom vsako leto odzovejo v tistem slovenskem kraju, ki ga je prizadela naravna katastrofa, ali pa tam, kjer so ljudje demografsko ogroženi. Prvo leto so se podali na popotresno obnovo v Bovec. »Vsa Slovenija je zbirala denar. Ker imamo študentje bolj prazne žepe, so si naši takratni kolegi rekli, zakaj ne bi ljudem pomagali z lastnimi rokami. Zoran Kačičnik je bil oče te ideje, a je še danes prvi med nami. No, takrat jih je 50 sedlo na avtobus in so šli. Študentska organizacija je pokrila stroške dobrodelne odprave,« je povedal Dejan Spital, eden glavnih na letošnji akciji.

Zaradi dobrega odziva Bovčanov na pomoč študentov se je brigada naslednje leto z lopatami in krampi odpravila v Kobarid, leta 2001 pa so na pomoč priskočili prebivalcem Loga pod Mangartom, ki jih je prizadel zemeljski plaz. Od tedaj so pomagali še v Osilnici ob Kolpi, leta 2003 so njihovo pomoč najbolj potrebovali v zaledju slovenske Istre, leto kasneje so se odpravili na Bohor nad Senovim, leta 2005 so zagrizeno delali v Velikih Laščah in Krvavi Peči, 2006. v Krajevni skupnosti Gradin, leto kasneje na Obretanovem na Koroškem, v Kozjem so se ustavili leta 2008, leto zatem v Vipavi, v občino Grad na Goričkem jih je pot vodila leta 2010, naslednje leto so jih potrebovali v občini Žužemberk, potem so se leta 2012 ustavili v Logarski dolini, pomoč je prišla prav poplavljenim Solčavcem in Lučanom, naslednje leto so delali v Radečah, lani pa so bili v Čepovanu in Lokovcu. »Od začetka projekta do danes je v Študentskih delovnih brigadah sodelovalo več kot 750 študentov, ki so skupaj opravili gotovo že precej več kot 50.000 ur prostovoljnega dela,« je statistiko povzel Dejan.

Povsod zelo dobrodošli

»Ponekod so nas sprva gledali malo postrani, saj so pričakovali, da so študentje v njihov kraj prišli taborit, se zabavat in pijančevat, a so kmalu obrnili ploščo, ko so se na lastne oči prepričali, kakšni so naši nameni,« je pripomnil Dejan, Teodor Varga, ki ga v brigadi kličejo Teo, pa ga je dopolnil: »Na prvem mestu je zagotovo spodbujanje solidarnosti med študenti, zelo pomembno pa je tudi druženje, saj se tu sklenejo prijateljstva, ki trajajo še dolgo po študiju. Študentska delovna brigada, poleg dela, združuje zabavo, spoznavanje Slovenije, njenih skritih lepot in različnih običajev.«

Za to, da je star akcijski duh med študenti še vedno prisoten, skrbijo številni brigadirji, ki so v davnih desetletjih na mednarodnih akcijah, kot so bile, denimo, Brčko, Vardar, pa tudi naša v Suhi krajini in mnoge druge, za svoj trud dobivali udarniške značke. »Nekdanji brigadirji, ki imajo danes več kot 50, 60 let, prihajajo med nas. Radi nas obiščejo Zasavci, tudi iz Velenja pridejo. Zadnjič mi je gospod, ki je že precej prekoračil osemdeseta, zelo zavzeto pomagal pri luščenju lubja z lesa,« je vzornike pohvalil Teo.

Letos je štirideset študentov, največ je Štajercev, so pa tudi Pomurci, Korošci, vmes se najde še kakšen Dolenjec, Primorec ali Ljubljančan, pot zanesla na rob Prekmurja, v Dobrovnik. »Krajanom pomagamo pri obnovi nekaterih objektov in ureditvi pomembnejših poti, da bodo lahko oživili in popestrili znamenitosti teh krajev. Lotili pa smo se tudi odprave posledic nedavnih poplav v okolici Bukovniškega jezera in v naseljih Dobrovnik, Strehovci in Žitkovci. Tu složno živijo Slovenci, Madžari in Romi, žal pa prevladujeta velika brezposelnost in socialna stiska družin ter posameznikov. Brezposelnost po zadnjih podatkih presega 25 odstotkov, pri mladih pa je še bolj skrb vzbujajoča, saj jih je med njimi skoraj 50 odstotkov brez dela. Mi smo zavihali rokave pri čiščenju Bukovniškega potoka in jarkov, sanirali smo poškodovane prepuste, ograje, mostove in pomole, popravili klopi, uredili protipoplavni nasip okoli romskega naselja, pomagali pri opravilih socialno ogroženim družinam in uredili gozdne učne poti okrog Bukovniškega jezera. Letošnja brigada je za izvedbo že prejela naziv naj mladinski projekt in velja za največji prostovoljni projekt mariborske študentske organizacije,« je ponosno povedal Dejan.

Ženske kvote zagotovljene

Dodal je, da je na letošnjo akcijo prišlo precej deklet. »Praktično noben fant ne ostane brez punce. Za ženske kvote je dobro poskrbljeno. Zdi se, da so v sodobnih generacijah dekleta bolj zagreta za delo, kaže, da so fantje bolj zaprti. Na akcijah se je razvilo že precej ljubezni. Kratkotrajnih, dolgoročnih pa tudi trajnih. Nekateri so tu našli življenjske sopotnike,« je potrdil Teo. Predstavil nam je tudi običajen delovnik na akciji: »Začne se z bujenjem ob sedmi uri zjutraj. Do osmih imamo čas, da se umijemo, zajtrkujemo in pripravimo na delo, potem odidemo na delovišča, kjer ostanemo do 15. ure. Potem smo seveda zelo veseli kosila, da lahko zdržimo do večerje (smeh). Letos smo zaradi hude vročine ta urnik malo prilagodili. Začenjamo pol ure prej in toliko prej tudi končamo.«

Za njihovo prehrano je poskrbela občina in angažirala lokalne gostince. Iz Lipota jim pripeljejo zajtrk in večerjo, njihovi sosedje, iz gostilne pri Lujzi, pa poskrbijo za kosilo. Za ves čas akcije so pripravili jedilnike. »Domačini so nas zelo dobro sprejeli, kar kaže tudi dejstvo, da smo vsak dan deležni slastnega peciva od pridnih prekmurskih žena. Kar z avtom se pripeljejo in nas pogostijo,« sta jih pohvalila sogovornika. »Vedo, da v njihovem kraju delamo prostovoljno, da za to ne dobimo nobenega plačila, jim pa naše delo očitno veliko pomeni.«

To je potrdila tudi gospa Helena iz Lipota, ki je v času našega obiska prišla v brigadirsko naselje po ostanke od zajtrka. »Zavedamo se, da grabelj in lopat med letom nimajo vsak dan v rokah, zato smo navdušeni nad njihovim delom. Radi jih obiščemo in se tudi s hrano potrudimo zanje. Jutri jih bomo pogostili z najboljšim prekmurskim bogračem, za presenečenje pa jim bom pripravila gibanico. Ne bodo odšli iz Prekmurja, ne da bi jo pokusili. Sicer pa škoda, da vas ni bilo tu ob pol šestih zjutraj, ko sem jim pripeljala zajtrk. Tamle, v drugem šotoru, je nekdo tako smrčal, da sem pomislila, če ni morda kje v bližini medved,« je smeje se pripomnila.

Hej, brigade še aktualna

Prav tako kot v preteklosti ima tudi sodobna brigada komandanta. No, zdaj se v skladu z duhom sodobnega časa imenuje vodja. Letos je ta čast pripadla Nini Černel, a ker vrag nikoli ne počiva, se ji je že med pripravami, ko so postavljali šotore v brigadirskem naselju, zgodila nesreča. »Spotaknila se je ob napeto vrvico in tako nesrečno padla, da si je zlomila roko,« je povedal Teo. »Zdaj sta glavna Vid Glinšek in Bernarda Jeraj,« je dodal Teo. »To je res smola. Prej se pol leta pripravljaš, potem pa ...«

Bernardo smo ujeli v brigadirskem štabu. V rokah je imela polno papirjev, ob osmi uri pa je bila že tako aktivna, da ji je pot kapljal s čela: »Ja, po spletu okoliščin so me pač vrgli v vodo. Verjetno je še najbolje tako. Danes sem že ob šestih zjutraj od delovišča do delovišča vodila dobrovniškega župana Marjana Kardinarja, ki je bil zelo zadovoljen z našim delom. Rekel je, naj akcijo še malo podaljšamo, da nas bodo v kraju pogrešali, ko bomo pospravili tabor.«

Prav gotovo bodo pogrešali tudi Patrika Bratušo, ki je prišel na akcijo iz Prlekije. Tokrat že tretjič. »Tu smo zato, da delamo, a brez veselja ne gre. S seboj sem prinesel harmoniko, eden od kolegov kitaro, zvečer raztegnem meh in ob glasbi veselo zapojemo in zaplešemo,« je povedal. Na vprašanje, ali imajo morda tudi kakšno uradno brigadirsko himno, je hudomušno odgovoril: »Ja, vsako leto je kakšna druga. Letos na primer smo za himno razglasili 'ljudsko' Ježuš Kristus kok sem žejen ... Sicer pa še vedno radi zapojemo Hej, brigade.«

Tudi Dejan in Teo sta to potrdila. Dodala sta, da je Patrik zelo dobrodošel brigadir, ker pridno dela, pa tudi »harmonike kar tako ne izpustimo. Nikogar ne silimo, da se zabava. Če je kdo silno utrujen, gre lahko spat, a večina se rada poveseli. Saj smo študentje, nimamo česa skrivati. Radi tudi kaj spijemo, a tu je vsakdo odgovoren zase. Zjutraj je treba na delovišče in vsi vedo, da tu ni pardona. Še nikdar se ni zgodilo, da bi kdo ostal v šotoru ali da koga ne bi mogli zbuditi. Za nas je na prvem mestu delo, to je tudi glavno brigadirsko pravilo, vse drugo pa brigadirsko življenje prinese samo po sebi. No, včasih se zgodi, da kdo ujame zadnji jutranji vlak za delovišče, mu pa slaba vest potem ne da miru in se še toliko bolj intenzivno zagrize v delo. Tu ne tekmujemo, kdo bo manj delal, ampak kdo bo več.«

Z žulji do novih zgodb

In res, brigadirsko naselje je bilo že ob osmih zjutraj skoraj povsem prazno. Le Teodorjeva delovna skupina, ki je urejala potke ob šotorišču, je padla v oči in dve dekleti, o katerih se je izkazalo, da sta bili ravno tisti dan dežurni. Zavzeto sta pospravljali ostanke po zajtrku, verjetno pa jih je kaj ostalo še od minule noči. Mariborčanka Špela Lipovšek, ki se je akcije že peto leto udeležila, je povedala: »S kolegico sva danes vstali že zelo zgodaj. Pred vsemi. Zdaj bova pospravili, čez dan pa bo najina naloga preskrba brigadirjev s pijačo. Potem bova pripravili vse za kosilo in večerjo. Napolnili bova tudi solarne tuše, ko bo pritisnila vročina, bova zaprli šotore in podobno.« Na njenih rokah sem opazila sledi žuljev. »Ah, saj ni nič. Imamo prvo pomoč, letos pa tudi študenta medicine, ki nam jih malo popiha in s čim namaže, pa gre,« se je odrezala.

Letošnji brigadirski pozdrav je: »Gremo ustvarjat nove zgodbe.« Tudi med letošnjimi je bilo precej anekdot. Dejan nam je eno zaupal: »Neki večer smo sedeli za mizami, se malo poveselili in Vid, ki je sicer vodja enega od delovišč, je kar sede malo zakinkal. Pustili smo ga. Potem pa se je kar naenkrat zdrznil in vprašal, kaj bomo pa zdaj naredili s temi ploščicami. Vsi smo se smejali. Nič nam ni bilo jasno, je bilo pa zabavno.«

Študentski brigadirji pa niso dejavni le v poletnih dneh, tudi med letom strnejo vrste, če je treba. »Starejšim Mariborčanom redno pomagamo pri urejanju vrtov, pozimi pa odmetavamo sneg. Starejši invalidni gospe iz Bovca gre pet študentov vsako leto oktobra pripravit drva za zimo. To počnemo že od prve akcije, ki smo jo pripravili ravno v Bovcu,« sta na koncu še povedala Dejan in Teo.