Tiskane izdaje
Po Kraškem robu je mogoče pohajati tudi pozimi, če le ni prehuda burja. A spomladi je še bolje. Še zlasti za ljubitelje špargljev.
Kaj je sploh Kraški rob? Kot piše v učbenikih, je to meja med Krasom in Istro. Slovenci na italijanski strani meje mu pravijo Breg, na slovenski pa tudi Bržanija.
Če bi ga zares radi ugledali na svoje oči, pozabite na udobno, hitro avtocesto in pojdite proti morju po stari cesti. Že to je samo po sebi izjemno, za starejše prav nostalgično doživetje. Stara cesta proti morju je zdaj skorajda prazna – ko je dovolj toplo, po njej začnejo polagati ovinke motoristi. Čeprav je viadukt pokrajino kar krepko spremenil, s tem pa tudi nekdanji razgled, se ravno nad vasjo Črni Kal vidi strma apnenčasta stena. No, to je del Kraškega roba. Začne se nad Trstom, potem pa se v skoraj dvajset kilometrov dolgi ravni črti nadaljuje tik nad vasmi Socerb, Osp, Črni Kal, Podpeč in Zazid. In to so tudi vse izhodiščne točke za zanimive izlete.
Črnotiče–Stena–Črnotiče
Ljubitelji Krasa poznajo nešteto pešpoti na tem koncu, vsak ima svojo najljubšo. Najbliže osrednji Sloveniji, pa začuda ne najbolj obljudena, je krožna pot Črnotiče–Gradišče–Podpeč–Črnotiče. V tem primeru se sprehajamo dobesedno po (Kraškem) robu, od koder gledamo navzdol na kraške prepadne stene.
Do vasi Črnotiče se pripeljemo tako, da avtocesto Ljubljana–Koper zapustimo pri izvozu Kastelec. Sledimo smerokazom do vasi, kjer bomo pustili avto; najbolje pri železniškem nadvozu. Od tam krenemo peš po makadamu, do smerokaza za cerkev Marije Snežne. Na hribu Gradišče med ostanki pradavne japodske utrdbe v gozdni samoti stoji zanimiva cerkev, ob njej pa klopce. V lepem vremenu se vidi na bližnjo Bržanijo, Šavrine in na Slavnik.
S hriba vodita dve poti proti Steni, cilju naše poti. Ena je markirana in gre do vasi Praproče, druga je slabše označena, vendar se ni težko orientirati v približno pravo smer. V pol urice pridemo do konca. Torej na osrednji rogelj Kraškega roba, ki se imenuje Vrh Stene (456 metrov) ali Zjat. Od tam lahko med drugim opazujemo viadukt Črni Kal in promet na progi Divača–Koper ter razmišljamo o (ne)potrebnosti drugega tira, dobro pa se tudi vidi, kod nadaljujemo pot. Lahko se spustimo navzdol, po nekaj metrih jeklenice do ravnine Plaso. Lahko si ogledamo tudi jamo, potem pa se skozi borov gozd spustimo do Podpeči, tipične kraške vasi. Tu smo na pol poti, po kolovozu pod Kraškim robom se začnemo vračati proti izhodišču.
Če pa nam bolj ugaja na višini, se začnemo vračati proti Črnotičam s Stene. Markacij ni, so pa uhojene poti in nato makadamski kolovoz, ki pelje mimo oddajnika, čez čas pa se vrnemo do odcepa, kjer smo pohod začeli.
Čeprav vodnik Kekčevi izleti, ki je bil glavni navdih za tokratno izbiro poti, napoveduje, da je hoje za zmerne štiri ure, jo zlahka prehodimo v treh, tudi če ne najdemo markacij in jo uberemo po svoje. Zato je to tudi idealen izlet za pomladansko ogrevanje, ko nam še manjka kondicije: na Kraškem robu ni nobene hude strmine. Tudi za družinski izlet je idealno, še z malčki zlahka počasi pridemo do Marije Snežne.
Če pa smo na lovu za šparglji, se bomo zadržali malo dlje. »Joj, ste kaj pustili tudi za nas?« nas je malo v šali, malo zares vprašala Koprčanka, ki se je pripeljala po nekaj slastnih divjih poganjkov šele pozno popoldne. Ko smo najprej samozavestno zatrdili, da jih sploh ni nikjer, potem pa osramočeno priznali, da poznamo samo šparglje iz trgovine, je začela z ostrim očesom prečesavati grmovje in posušeno travo za cestnim robom. »Poglejte tu, še čisto majhen je. Kaže, da se sezona še ni prav dobro začela.« In res: skrit v grmu asparagusa je iz zemlje kukal dober decimeter visok poganjek divjega šparglja. »V sezoni zrastejo zelo visoko, ni jih mogoče zgrešiti.« Čeprav se v primerjavi z gojenim belušem živo zelene barve njegov rjavkasti bratranec zdi kar malce neugleden, ga po okusu močno prekaša.
Sočerga–Kuk–Gradišče
Med vsemi možnimi pohajanji po Kraškem robu se morda najbolj atraktivna pot začne tik ob hrvaški meji. V tem primeru se s Črnega Kala zapeljemo do Sočerge. Od tam pešpot vodi mimo cerkve sv. Kvirika, po Kraškem robu do naravnega mostu in še bolj znanih spodmolov. Pot nato vodi na sosednji greben, kjer so znamenite Tri učke, pa na vrh Kuka, od koder je lep pogled na Hrastovlje in dolino proti Trstu.
Tudi tu je dodaten užitek nabiranje divjih špargljev – ki seveda poskrbijo za dodatno pohodniško gnečo. Se pa lahko kulinarično pocrkljamo v gostilni v Sočergi ali pa v Gradišču.
Poti iz Hrastovelj
Če za izhodiščno točko vzamemo Hrastovlje, je najbolj ambiciozna krožna, 34 kilometrov dolga planinska pot Pot gradov, ki poteka na razdalji Hrastovlje–Podpeč–Socerb–Osp–Tinjan–Rižana–Kubed–Hrastovlje.
Lahko pa si omislimo približno štiri ure dolgo krožno pot iz Hrastovelj do Lačne in nazaj. Iz Hrastovelj se po steni vzpnemo na kraško planoto Lačno, nato pa po grebenu do Kuka, od koder je lep razgled na Rižansko dolino, do Dola pri Hrastovljah ter se po asfaltu vrnemo na izhodiščno točko.
Kot se na Kraškem robu večkrat zgodi, markacij tu in tam manjka, ampak orientacija ni pretežka, saj ponavadi vidimo cilj pred seboj.
Po dolini Glinščice
Kdo sploh pozna krajinski park doline Glinščice? Ker je to obmejno območje oziroma park na italijanski strani meje, je bil nekoč ogled te zanimive kraške posebnosti težavnejši, zdaj pa je mogoče prestopiti mejo, ne da bi vedel, kdaj, ter obiskati dolino Glinščice, kjer je rečica v fliš in apnenec vrezala slikovito zajedo.
Glinščica izvira nad vasjo Klanec pri Kozini in teče proti morju. Voda je na jugozahodu Kraškega roba med hriboma Stena in Mali Kras, ki je na italijanski strani, ustvarila kratko, a slikovito kanjonsko dolino. Na razmeroma majhnem območju ponuja razvejeno mrežo označenih poti, ki jih lahko poljubno povežemo v nekajurni sprehod.
Obstaja tudi kolesarska opcija po trasi nekdanje železnice Trst–Kozina, kjer lahko občudujemo tudi športne plezalce.
Za začetek pohodne krožne poti se skozi Sežano ali Kozino peljemo do vasice Jezero. Pot se začne pri cerkvici svetega Lovrenca na robu naselja, nato že kar kmalu dosežemo Kraški rob, od koder se vidi v slovensko Istro pa do Tržaškega zaliva in še dlje. Pred vasjo Draga se spustimo na traso nekdanje železnice. Nekaj korakov skozi predor na levi si lahko ogledamo razvaline gradu Funfenberg, ki je nekoč kot iz orlovega gnezda visoko nad strehami vasice Botač nadziral pomembne poti. Vrnemo se skozi predor, prehodimo še naslednjega in se po stezi spustimo v Botač. Pot nadaljujemo ob potoku navzdol, nad štiridesetmetrski slap in tik pod slikovito cerkvico sv. Marije na Pečeh. Nadaljujemo po vedno širši stezi do prvih hiš Boljunca, kjer se spust konča. Prečkamo Glinščico in se po strmi stezi mimo ostankov utrdbe v Zabrežcu povzpnemo do razglednega roba v vasi Jezero.
***
Ne spreglejte:
Mrtvaški ples
Na vzpetini nad vasjo Hrastovlje stoji taborsko obzidje, za njim pa je skrita kamnita srednjeveška cerkev Svete trojice, ki sodi v sam vrh zakladnice našega srednjeveškega stenskega slikarstva. Vse stene in oboke do zadnjega kotička krasijo freske. Na južni je naslikan najbolj znan prizor s srednjeveških fresk v Sloveniji: kontinuiran Mrtvaški ples. Redki prizor kaže ples ljudi pred grobom z okostnjaki.
Mesec špargljev
V mesecu špargljev na Krasu lahko od 15. aprila do 15. maja pokusite špargljeve jedi v restavracijah, gostilnah in na turističnih kmetijah.
Nabiranje
Čeprav se vsem najbolj cedijo sline po divjih špargljih, lahko z izleta po Kraškem robu prinesemo tudi kaj drugega. Brin raste vedno, jeseni so tu robide, občudujemo lahko ruj. Maja pa po travnikih množično zacvetijo narcise, ki jih seveda lahko občudujemo in fotografiramo, trgati pa jih ne smemo.
Planinci so celo označili krožno Pot narcis, ki se začne v vasi Ratitovec. Dolga je devet kilometrov.
Plezališča
Kras je zgrajen iz vodoprepustnega apnenca, Istra pa iz fliša, ki ne prepušča vode. Apnenčaste stene Kraškega roba lahko opazujemo le od spodaj, za plezalce pa so te velik izziv. Vsega skupaj jih je 47, najbolj znani sta plezališči v Ospu in Črnem Kalu.
Naravno obzidje
Težko prehoden Kraški rob je nekakšna naravna ovira in zato logična izbira za gradnjo utrdb. Obrambno linijo so tam postavili že Rimljani. Ostanki srednjeveških utrdb so še danes vidni visoko nad Črnim Kalom in Podpečjo. Žal jih lahko občudujemo samo od daleč. Blizu se lahko pripeljemo le do gradu Socerb, v katerem je restavracija. Z gradu, ki stoji na robu več kot 300 metrov visoke kraške stene, imamo lep razgled na Koprski in Tržaški zaliv.
