Tiskane izdaje
Na podolgovatem lesenem stojalu je sredi ponedeljkovega popoldneva čakalo pripravljenih osemnajst keramičnih čašic z barvami ter ob vsaki od njih po trije čopiči z napisom Arno Stern. Udeleženci delavnice spontanega slikanja so drug za drugim prihajali v miren prostor, si nadeli belo haljo, se obrnili k dvema barvitima stenama in začeli slikati.
Čopiči med njihovimi prsti so drseli po površini belih listov in na njih puščali sledi črt, vijug, pik … Pred črnolasim moškim se je zarisovala obmorska pokrajina; kamnite stopnice, hiša v sredozemskem slogu sredi zelenega grmičevja in modrina, veliko modrine morja. Slikarka ob njem je stopila na pručko, ki ji jo je ponudila voditeljica, in na visoko podlago začela nizati geometrijske like. Dekle nasproti nje si je dlan pobarvala z rdečo in jo pritisnila na papir, četrta udeleženka se je igrala s črtami in krogi, čez katere je nanašala plasti barv.
V ateljeju, kjer se od septembra lani enkrat na teden zbira skupina štirih ali petih udeležencev Slikarnice, se od njih ne pričakuje umetniško znanje slikanja. V prostoru, ki jim v tišini ponuja poldrugo uro časa samo zase, naj bi se sprostili, uživali, igrali. A vse to sploh ni nujno tako zelo preprosto.
»Tišina mi je šla na začetku na živce,« je po končanem slikanju priznala Sabina Novak, ena od slikark. »Od jutra do večera sem vpeta v obveznosti, nikoli si ne morem vzeti toliko časa zase.« Kot pri menedžerskem sindromu, ko počitnice zaradi nenadne odsotnosti neštetih obveznosti povzročijo stres, je razumevajoče pripomnila voditeljica skupine, mag. Jolanda Kraner.
V Slikarnici opravlja »poklic pomagača pri slikanju«, ki ga je izumil začetnik spontanega slikanja Arno Stern. Potem ko si je spomladi 2014 v Kinodvoru ogledala film Abeceda (Alphabet), v katerem je režiser Erwin Wagenhofer predstavil način dela in ustvarjanja tega nemškega pedagoga in raziskovalca, je vedela, da si to želi početi tudi ona. »Takšno spontano izražanje s slikanjem, ki ga ne narekuje razum, pomaga zgraditi in utrditi stik z lastno osebno resničnostjo – in to je pravzaprav vse, kar človek potrebuje,« se je nasmehnila. V Parizu, kjer Arno Stern živi in ustvarja, je pri njem opravila izobraževanje in prepričana o koristnosti takšnega igranja s sledmi, ki lahko tudi ne prikazujejo ničesar, septembra lani, po vzoru njegovih delavnic, odprla Slikarnico v Ljubljani.
Organski spomin
Izdelki, ki so v njeni navzočnosti nastajali pred štirimi odraslimi udeleženci, ki jih je Jolanda nevsiljivo spremljala in jim priskočila na pomoč samo, če so kaj potrebovali, bi bili čisto lahko tudi sad otroškega dela. Pa ta misel ni mišljena kot zlobna opazka. »Že Stern je na svojih potovanjih po vsem svetu, od Nove Gvineje, Afganistana, Etiopije in Nigra do Peruja, Gvatemale, Andov …, med oddaljenimi plemeni v puščavi, pragozdu, visokogorju, med ljudstvi, ki niso bila nikdar v stiku z nobeno vrsto izobraževanja, ugotovil, da so čačke, črte, pike in krogi univerzalni liki, da vsi otroci rišejo enako, ko začnejo risati,« je Jolanda Kraner začela zanimivo pripoved o 60-letnem delu pionirja tovrstnega slikanja.
»To pomeni, da so te primarne figure v človeku genetsko vkodirane, del njegovega organskega spomina, ki sega v čas, ko se je organizem šele formiral – Stern govori o fetalnem življenju. Nadaljnje raziskovanje mu je prineslo še eno zanimivo spoznanje, da namreč te figure sploh niso značilne samo za otroške risbe, ampak so tudi del umetnosti,« je razlagala, medtem ko smo si ogledovali otroške risbe v eni od številnih Sternovih knjig. »Poglejte te spirale, vklesane v malteške kamne – to so podobe, ki jih rišejo tudi otroci, le da so umetniško dodelane. Ali pa ikone, tudi pri teh je prepoznavna presenetljiva podobnost z otroškimi 'rentgenskimi slikami', na katerih je znotraj kroga, obdanega s črtkami, naslikana še 'živalca' – pri ikoni se vzorec ponovi s krogom ali elipso, iz katere izhajajo žarki, na sredini pa je upodobljen svetnik.«
Brez primerjanja
»Dokler si v svojem delu, si zadovoljen, ko začneš gledati druge, pomisliš, da morda ne delaš prav in bi moral drugače, s tem pa izgubiš stik s sabo,« je svojo izkušnjo opisala ena od udeleženk. Heterogenost skupine preprečuje vznik tekmovalnosti med njimi; ker jim ni treba skrbeti, ali bo njihov izdelek lepši od sosedovega, se tudi lažje sprostijo in umirijo. »Tekmovalnost vodi v džunglo, v ekstremni obliki so ljudje zaradi nje pripravljeni iti preko trupel,« se je zamislila Jolanda. Boštjan Nemanič, čigar izdelek je bil prava umetnina, a sta oba z voditeljico ob tej moji opazki še enkrat hitro ponovila, da to sploh ni pomembno in da zato ni vreden nič več kot slike vseh drugih udeležencev, je opazil, da se je lahko veliko bolj sprostil, ko se je nehal primerjati z drugimi: »Od začetnega pogledovanja k izdelkom drugih risarjev sem se počasi začel osredotočati samo nase in začutil, da iz mene prihajajo stvari, ki so bile dotlej globoko zakopane.«
In čeprav je v skupini težje doseči spontanost, kot če bi slikal sam, saj si nehote obremenjen s tem, kaj si bodo o tebi mislili drugi, vztrajnost prinese tudi to: sprejemanje in spoštovanje samega sebe ter zaupanje vase.
»Na začetku sem prihajal sem s polno glavo, vsiljevale so se mi misli na zadnje novice dneva, od žične ograje naprej. Tuhtal sem, kaj in kako bom naslikal, nisem se bil zmožen prepustiti in biti spontan,« je pripovedoval Boštjan. »S časom pa sem začel opažati razvoj. Vedno bolj sem se zmogel osredotočiti na trenutek; na to, kako primem čopič, koliko barve nanesem na papir, gledal sem, kaj nastaja pred menoj. Začel sem se igrati, uživati. Občutek, ki mi ostane po slikanju, je podoben kot pri meditaciji ali molitvi: mir, ponotranjenost, stik s sabo.« Boštjan Nemanič primerja te trenutke s kairosom, s katerim so stari Grki označevali kakovosten čas, ki kliče k budnosti in pogumu in v katerem se dogajajo spremembe – v nasprotju s kronosom, ki pomeni »prazen« čas, v katerem se stvari brez pravega reda in smisla samo nizajo druga za drugo. Po več mesecih igre s slikanjem je opazil, da so se začele spreminjati tudi njegove slike; njegova notranjost, ki je postajala bolj umirjena in sproščena, je tudi na njih prišla do izraza.
»Že Arno Stern, ki je po drugi svetovni vojni delal kot vzgojitelj v zavodu za vojne sirote v Parizu, je opazil, kako so se ti otroci med risanjem sprostili,« je nadaljevala Jolanda. Pustil jim je, da so se izražali popolnoma spontano in svobodno. »Ni jih ocenjeval, ne popravljal, dovolil je, da je njihovo sonce vijoličasto in roža večje od hiše, da dolgo časa ponavljajo samo en njim ljub motiv, zato so mirno lahko na vseh njihovih risbah plavale samo pisane ribe v modrem morju … Ob takem spoštljivem odnosu so se otroci dobro počutili, sprostili so se in se zmogli popolnoma skoncentrirati na svoje delo,« je ustanoviteljica ljubljanske Slikarnice pojasnila način dela, ki vodi tudi njo.
Stik z lastno resničnostjo
Po uri in pol tihega druženja z listom papirja pred seboj se je tudi slikarka Sabina na koncu srečanja prijetno utrujena zleknila v kavč in začela razlagati, kaj prikazujejo krogi na njeni sliki. »Bomo izpustili analizo, to, kar si naslikala, ni bistveno,« ji je dobrohotno segla v besedo voditeljica. Tako kot »Sternovi« otroci naj bi tudi odrasli, ki se srečujejo pri njej, tu našli predvsem veselje, razvili občutek spontanosti in namesto izdelka s seboj domov odnesli nekaj vrednejšega – stik s sabo. »Ali kot je dejal psiholog in filozof Erich Fromm: pomemben je premik od 'imeti' k 'biti',« je še enkrat poudarila bistvo igre s slikanjem. »Imamo« tudi preobilje informacij, nešteto impulzov, ki nam jih ponuja sodobna družba, s čimer se znajdemo v položaju, ko ves čas samo sprejemamo, pri tem pa izgubljamo občutek zase.
Ker pa sta »lov za izgubljeno otroško igrivostjo«, ki k sodelovanju v Slikarnici žene 34-letno Sabino Novak, in odkrivanje varnega prostora v sebi, kjer si človek spet dovoli biti to, kar je, proces, ki zahteva svoj čas, se takšno slikanje priporoča redno enkrat na teden in dalj časa, vsaj eno leto. Tak je namreč tudi nasvet Arna Sterna: »Ko gospod Stern danes srečuje ljudi, ki so se pred tremi ali štirimi desetletji igrali v njegovem ateljeju, mu pripovedujejo, da so bila to njihova najlepša leta, odločilna za ves njihov nadaljnji razvoj. Po šestdesetih letih izkušenj lahko potrdi, da slikarnice ljudi spreminjajo,« je s spodbudnim nasmehom sklenila Jolanda Kraner.
