Tiskane izdaje
Zasavka. Ne glede na start v Litiji, Zagorju, Trbovljah ali Hrastniku, kdor hoče doživeti lepote, ki so dajale zatočišče sami gospe Celjski, ljubezni Friderikovega življenja Veroniki Deseniški, mora najprej preživeti – zasavko, eno najbolj nevarnih državnih cest pri nas. Kolesarji še kar upajo, da jim tako opevane hidroelektrarne na srednji Savi prinesejo tako kolesarsko pot, kot so jo sosedom v Posavju prinesle spodnjesavske. A bodo očitno morali zavrteti še veliko pedal, da se jim želja izpolni.
Kilometri: prvih deset
Start Trbovlje, smer Štajerska. Gladko mimo 365-metrskega dimnika Termoelektrarne. Pogled navzgor je čist: po januarski likvidaciji se dim od tam ne vije več. Je pa zato pred tedni na zasavko z desnega pobočja ušla bukev, prebila varovalno ograjo in se zarila v objekt elektrarniških gasilcev. Davek na kolesarjenje po slovenski industrijski periferiji zahteva vožnjo mimo Steklarne in proizvodne verige klora v Tovarni kemičnih izdelkov, nakar – prvi vzpon. Pravzaprav vzponček, ki se poravna v Dol pri Hrastniku, kraj prve kaplje potu.
Drugih deset kilometrov
Pri upravni zgradbi največjega zasavskega gradbinca AGM Nemca se marnski klanec poravna. Kapljice potu se zlivajo v potočke. Ljubitelji ravninskega kolesarjenja svoje konjičke brez skrbi pustijo na dvorišču AGM in proti dolini Gračnice startajo od tam. Pred tridesetimi leti je bilo tu znamenito gostišče z najboljšimi žabjimi kraki na vsem Štajerskem. Sledi olajšujoči spust, pretegovanje nog in križa s pogledom na sončne celice Gerčarjevih v Sedražu. Nekajkilometrski preizkus zavor pod senčnimi obronki Kopitnika se konča v križišču v Šmarjeti, pri sveti Marjeti, kjer zavijete desno in že ste v kraju s še ne tisoč prebivalci, a zato s kar petimi hoteli: Rimske Toplice. Gori nekje pod skalo priteka na plano termalna voda, doli se vije Savinja.
Tretjih deset kilometrov
Sledi slab kilometer poti gor in dol ob progi, na križišču, kjer se desno odcepi kolesarska pot L–343, pa: »Silvo, bremzi, Abraham cona«! Ne ustrašite se, če niste Silvo, najbrž gospodar hiše na vhodu v dolino Gračnice, kjer so trnke za postrvmi metali že celjski grofje.
V Lokavcu, tik ceste, stoji trojni opomin: kamniti telohovi cvetovi v spomin na živi zid iz otrok, s katerim so se med drugo vojno v bitki s partizani obdali Nemci; spominsko obeležje heroju Iliji Badovincu, ki je v tej bitki padel in na desni trojne stopnice z napisi Šercerjeve, Bračičeve in Tomšičeve brigade. Nato koruzno polje, 31 stopinj v senci, kopalci v Gračnici, ohlajeni na kakšnih dvajset, Brodnice, mlin in spet tišina samotne doline.
Zadnja desetina pod ozvezdjem Oriona
Sredi Jurkloštra sestavljivi bazen, krajanke v kopalkah, otroci v vodi, očetje za točilnim pultom. Drug svet. Prava smer proti kraju, ki je pisal najlepšo slovensko ljubezensko zgodbo, se vije levo.
Tam je kartuzija, ena najstarejših v srednji Evropi, tam sta grob Veronike Deseniške in knjižnica, v kateri bi Sean Connery prav lahko še enkrat zaigral v Ecovem Imenu rože. V zgodovinskih virih piše, da so dolino Gračnice za dom prav zaradi njene samotnosti izbrali kartuzijani. Jurklošter je bil ustanovljen na ozemlju Krške škofije leta 1167. Od nekdanje samostanske stavbe se je ohranil del obzidja s poznoromansko cerkvijo svetega Mavricija in obrambnim stolpom.
Cerkev spada v peterico slovenskih kulturnih spomenikov, vključenih v mednarodni projekt Transromanica, svojevrsten spomenik pa je dolini s tezo o prazgodovinskih gradiščih v trikotu med Savinjo, Savo in Sotlo postavil Celjan, pater Karel Gržan, ki trdi, da so v dolini Gračnice že davni predniki, najverjetneje iz obdobja neolita ali bakrene dobe, gradili svetišča, nekakšne preslikave zvezdnega neba na zemljo. Trojno gričevje z dvojnim zidom v tej dolini je del ozvezdja Oriona, ki je z osmimi zvezdami med stopetdesetimi najsvetlejšimi na nebu. Kartuzija Jurklošter leži na poziciji Sirija. Zato je jasno, zakaj so se kartuzijani, sicer Francozi, ki so se upirali priti v samostan Žiče, takoj odzvali vabilu krškega škofa v Jurklošter. Morda so začutili, da je prav tam, kjer so še danes vidne keltske strukture, nekoč hodil nekdo njihovega porekla. Morda so prav njihove sledi v srednjeveški stolp tu, bogu za hrbtom, privabile tudi Svetlano Makarovič. Epizoda v Jurkloštru, je rekla kasneje, jo je ozdravila vse sentimentalnosti do t. i. preprostih ljudi. O Keltih ni rekla nobene.
Za konec pa – eldorado
Sledijo zadnji trije kilometri, 16-odstotni vzpon mimo obnovljenega mlina, Mrzlo polje, Mrzli studenec in – ribnik Marof. Kakšnih tri tisoč kvadratnih metrov miru v družbi krapov, amurjev, tolstolobikov, ščuk, smučev in zelenk, včasih tudi s »četico« kolesarjev. Nekoč opuščen in izsušen samostanski ribnik, zaraščen z vrbovjem, šašem in rakito, eldorado za kače in insekte, je danes njihov – eldorado.
