Tiskane izdaje
Ko sem vstopila v stanovanje, kjer bom naslednjih devet dni varuška temu majcenemu bitju, z dvema kovčkoma in psom na povodcu, nisem vedela, kaj natančno pričakovati. Berta je menda navajena sobivanja s psom, a mojega ne pozna. Iskreno upam, da se bosta razumela, saj v nekaj deset kvadratnih metrov velikem stanovanju veliko izbire ne bosta imela.
Opici se odtrga
Takoj ob mojem prihodu se mi to upanje razblini. Opici se odtrga. Skače sem in tja po kletki in spušča ptiču podobne zvoke. Pes voha s smrčkom gor in dol ter cvili. Na vsak način hoče ovohati to bitje, ki nekoliko spominja na veverico, kakršne v gozdu rad preganja. Najbolje, da žival spustim na svobodo. Rem se zapodi za njo, ona pa je v delčku sekunde že na omari. Pes tega ne opazi in spet ovohava kletko, medtem ko ona z omare že skoči na mojo glavo in naprej na okensko polico. Toliko o inteligenci mojega psa.
Po kosilu, ki je sestavljeno iz več vrst zelenjave in treh vrst različnega sadja ter pol skodelice guar gumija, naj bi Berta za večerjo pojedla še štiri mokarje. Ne, to ni eksotična vrsta sadja, ampak žival, znana tudi kot črv, ki gre Berti, pritlikavi marmozetki, najbolj v slast.
Po pol ure cviljenja, malo opičjega, malo pasjega, se odločim, da je čas, da se Berta vrne v kletko. »Črve ji daj v skledico in jo položi v kletko. Tako bo zagotovo šla noter in kmalu zaspala,« mi je bilo med drugim naročeno v navodilih za varovanje opice. Črvi so v posodici v hladilniku. Niso mrtvi, ampak mrgolijo drug po drugem. Zajamem jih z žlico in nekaj jih pade po tleh. Pes že plane po njih in zadnji trenutek ga odrinem stran. V strahu si že predstavljam, kako bodo črvi kmalu razsajali po celotnem stanovanju. Hitro jih poberem, dodam še tri in položim v kletko. Berta, kakor da jih ne opazi, se skriva na omari. Odvijem svoj sendvič s filejem rdeče postrvi in domačimi paradižniki in, glej jo, je že na moji rami in steguje ročice. Prijazno delim z njo svoj sendvič in upam, da bo kljub temu odskakljala v kletko po svojo večerjo, a očitno ji riba tekne bolje. Oprime se mojega vratu, ko se nama približa Rem. Čeprav je izjemno majhna, ima v nasprotju z večino primatov, ki imajo nohte, marmozetka močne kremplje, s katerimi si v naravi pomaga pri grizljanju lubja, v katerem je veliko hranil. V trenutku jih zasadi v mojo kožo; z njo na vratu se po polžje premikam do vrat kletke in počasi primem posodico s črvi, da jo opazi. Skoči v kletko in hitro jo zaprem.
Za zajtrk ji pripravim rižolino z ovsenimi kosmiči in ji ponudim malo svojega arašidovega masla, ki ga najprej nekaj časa ovohava, nato z ročico vzame en drobček, si ga previdno položi v usta in okuša. Očitno ji je všeč, saj prosi za še. Okus ima dober. Berta večino dneva preživi v dva metra dolgi kletki, v kateri so veje, gugalnica in tri umetno narejena gnezda. Zvečer se spravi v enega, se zavije v kos tkanine, tako da je niti ne opaziš, in zaspi. Noči so tako v nasprotju z dnevi, ko se preganja po stanovanju, mirne.
Pred nekaj dnevi je denimo prevrnila rožo in stojalo za perilo. Čeprav je velika komaj dvajset centimetrov, njen relativno dolg in marsikdaj nepričakovan skok lahko rahlo zmedenega človeka spravi v stanje, da še sam kaj prevrne. Opazila sem tudi, da rada grizlja leseno ogrodje zvočnikov. Kljub nenehnemu prigovarjanju: »Berta, nehaj!« in: »Berta, fuj!« mi tega ni uspelo preprečiti. Njena lastnica je na rob postelje, ki se ga je bila Berta lotila z zobmi, namestila plišasto žival, ki se je opica boji. Zdaj pusti posteljo na miru.
Pred nakupom
Marmozetke v naravi živijo v skupini od treh do 15. Tako skrbijo tudi za mladiče. Razmišljam, ali ji je kaj dolgčas. V ujetništvu skoraj vedno živijo same, saj se le redko kdo odloči za nakup dveh. Vzrok je, da se v paru veliko težje navadijo na človeka. V mojem devetdnevnem bivanju je imela Berta dneve, ko mi je popolnoma zaupala in počivala na mojem trebuhu, medtem ko sem gledala televizijo. Seveda je ves čas z enim očesom budno spremljala, kje je pes. Bili pa so tudi dnevi, ko se mi sploh ni približala in me je le nezaupljivo opazovala. Jure Podjed, edini slovenski vzreditelj opic, meni, da je vzrok to, da se primati težje navadijo na novega človeka v svoji okolici in potrebujejo dalj časa, da mu zaupajo. Po njegovi oceni v Sloveniji živi približno deset opic, sam jih največ proda na Hrvaško in v Srbijo, nekaj tudi v Avstrijo. Vsem, ki se odločajo za nakup, svetuje, naj tako kot pri nakupu drugih hišnih živali dobro razmislijo, ali takšno odgovornost zmorejo. Skrb za opico sicer ni nič bolj zahtevna kot skrb za hrčka, pravi Podjed.
Berta je bila skotena v njegovem oskrbništvu v Kamniku, kjer opice vzreja za hišne ljubljence. Pritlikave marmozetke prihajajo iz družine opic Callitrichidae, ki so ena izmed petih družin opic novega sveta. Živijo v krošnjah tropskih gozdov Južne in Srednje Amerike in so zelo aktivne. V ujetništvu živijo do 16 let, kar je za domačo žival že kar dolga življenjska doba, zato je pred nakupom opice treba temeljito razmisliti tudi o tem. Pritlikava marmozetka namreč ni pes, ki ga lahko vzameš s seboj tako rekoč kamorkoli, ampak divja žival, ki se jo lahko le deloma udomači. Veliko manjši, kot na primer od opice kapucinke, ki jo imajo nekateri tudi za domačo žival, so tudi njeni možgani in s tem tudi njena sposobnost prilagajanja življenju človeka. Marmozetka prav tako, kljub zmotnemu mnenju nekaterih, ni primerna za na povodec.
