Tiskane izdaje
Prihajali so že, ko bodoči kajakaši še niso poznali vesel. Ko so bodoči padalci še častili Ikarja. Ko so bodoči gorski kolesarji še grizli v planinska kolena. Znanilci razcveta turizma v zgornjem Posočju so turistični ribiči – muharji. Nekateri se čudijo njihovi vzdržljivosti s celodnevnim šviganjem palice v reki, drugi pa vedo, da so najbolj zaželeni gosti, ki jim za nekakšno ekskluzivno sožitje z naravo ni težko odšteti nekaj več.
»Vedno znova se zaljubim v to prekrasno naravo,« je odgovoril Erik, koščeni Norvežan srednjih let, ko je nekoliko počil na kamnu sredi kanjona reke Trebuščice, na vprašanje, zakaj se vrača. Sedmič zapored se je vrnil v Posočje na ribolov, za oddih in odklop pa si vzame dvakrat po teden dni v letu. »Sopotnica že sumi, da je ribolov zgolj izgovor za kaj drugega,« se je pošalil: »Ampak, poglej, naša sezona se začne junija, medtem ko lahko tukaj lovite dva meseca prej. Dober ribolov se pri nas konča avgusta, tukaj pa lahko še oktobra muhariš v kratki majici, če je sreča z vremenom. Da tako čistih in polnih rek na svetu ni veliko, ne bom niti omenjal. Ni poceni, se pa več kot splača.«
Pohval in presežnikov je polna dolina, četudi lahko muhasto alpsko vreme kakšen obisk povsem pokvari. Muharska sezona, ki traja od aprila do konca oktobra, ponekod novembra, je obenem dober posel. Na nedavni konferenci športnega turizma pri nas je bilo zgolj za zgornje Posočje poudarjeno, da ribiški turist preživi v povprečju 5,4 dneva na ribolovu, takih turistov je približno 2700 na sezono, skupaj pa prispevajo 1,55 milijona evrov prihodkov. K temu je treba prišteti še nezanemarljivih 600 tisočakov, ki jih ustvarijo lokalni in preostali domači ribiči.
Turist na kubik
»Ribolovni turizem je najstarejša ponudba Posočja, če gledamo z vidika modernega razumevanja celostno zaokroženega turističnega produkta. Lahko ga opišemo kot žlahtno in po vseh merodajnih kriterijih najbolj uspešno posoško turistično ponudbo,« trdi direktor Lokalne turistične organizacije (LTO) Bovec Janko Humar. Opozarja na kupno moč ribiških gostov in celo od dva do trikrat večjo porabo, v povprečju med 120 in 150 evri na dan, kot pri preostalih turistih. »Ribiči kot zahtevnejši gostje tudi pomembno vplivajo na razvoj in dvig kakovosti gastronomske ponudbe in drugih storitev. K atraktivnosti tega produkta v našem primeru prispevata kombinacija prvinskih ribolovskih strasti in izjemna lepota Soče ter drugih posoških rek, k poslovni uspešnosti pa gotovo tudi dobro trženje in predvsem sistematično, dolgoročno in visoko profesionalno delo Ribiške družine Tolmin. Žal ali na srečo je dimenzija tega turističnega produkta omejena z zmogljivostjo voda, zato bo vedno ostal omejen, specifičen in zaželen.«
Tolminska ribiška družina od prodaje turističnih ribolovnic dobi na leto dobrih 400.000 evrov, kar jo je opogumilo, da se je lani lotila gradnje nove, 2,3 milijona evrov vredne ribogojnice. »Brez turističnega ribolova to seveda ne bi bilo mogoče. Ves razvoj je od vsega začetka zagotavljal denar ribičev,« je priznal vodja ribogojstva družine Dušan Jesenšek. Razmah muharskega športa je ponudil priložnost nekaterim, ki so tržno nišo zagrabili z obema rokama. Tako že desetletje Hotel Zlata ribica v vasi Idrija pri Bači gosti praviloma zgolj ribiče. To je bil vložek z majhnim tveganjem. Prav letošnji maj je bil rekorden mesec. »Več kakor 100 gostov in več kakor 400 prenočitev, kar je super. Še en dokaz več, da v tem segmentu je kruh. Še vedno pa si ne upamo na glas povedati, da je Slovenija zagotovo med petimi najboljšimi muharskimi destinacijami v svetu. Ribiški gost pa zelo zaželen. Morda zahteva nekaj več, a mu lahko prodaš najdražje stvari,« je povedal vodja hotela Matej Gorjan.
Obiskal in ostal
Kljub vsemu v Kobaridu najdemo eno in edino specializirano trgovino z vodniškimi storitvami. Pa še ta posluje »šele« tretje leto. Soča Fly je ime lokalno-ameriške naveze. »Slovenija je že zdaj svetovno znana muharska destinacija, ki pa lahko v kombinaciji s hrano, vinom in kulturo prekaša prav vse. Menim, da je doslej izkoriščena tretjina vsega potenciala,« pravi Matt Calderaro, nekdaj profesionalni ribiški vodnik na oni strani luže. Pred štirimi leti se je odločil spočiti glavo z muharjenjem v Soči. Ko pa so bile njegove oči z vsako ribo bolj izbuljene in je vso lepoto okolice čedalje težje srkal vase, je vodnika vprašal, ali je v bližini kakšna specializirana trgovina. Ker je pač takrat še ni bilo, je bila odločitev hitra. Njegov partner je postal prav vodnik, ki ga pred tem ni nikoli srečal. Zveni preprosto. »Vložek je bil velik, toda s takšnim razvojem se lahko vse povrne. S ponudbo ekskluzivnega ribolova, ki ima sicer svojo ceno, toda ceno, ki si jo svet ribičev vendarle lahko privošči. Za takšen ribolov, kot ga imamo tukaj, so ljudje pripravljeni precej plačati,« je bil zadovoljen.
Seveda Soča s pritoki in Idrijca nikakor nista edino, kar ima Slovenija ponuditi. Že čez hrib na Bohinjskem je najti enakovreden paradiž na Savi Bohinjki ali Kamniški Bistrici. Gorenjci so ponudbo dopolnili še z ribiškim festivalom ob koncu sezone. »Ta zdaj že zagotovi skoraj 900 prenočitev zunaj glavne turistične sezone. Podaljševanje sezone je še ena odlika ribolovnega turizma. Ribiči so sicer pri repu po številu vseh prenočitev, toda čisto na vrhu po kakovosti gosta,« je prepričan direktor LTO Bohinj Klemen Langus.
Riba je riba
Če k omenjeni ponudbi prištejemo še zgornjo Savinjo ter kraški reki Unico in Kolpo, se slovenski muharski svet lepo zaokroži. »Zagotovo je prednost, da v Sloveniji nimamo zasebnih voda. Vse vodotoke upravljajo ribiške družine, osem odstotkov ribolovnih rek pa zavod za ribištvo. Z vodami se skrbno ravna, zato so tudi bogate z ribami. Vseeno še pogrešamo celovito ponudbo slovenskega ribolova, saj vendarle govorimo o gostih, ki so pri nas pripravljeni precej zapraviti,« je povedal predsednik Ribiške zveze Slovenije Borut Jerše.
Z ribolovnim sprehodom po Trebuščici se z Erikom ne smeva posebej hvaliti, čeravno je v mreži pristalo skoraj dvomestno število rib(ic). Prepozno sva spoznala, da je tolmune pred nama že skrbno obdelal – Finec, ki mu je majska pripeka povzročala več preglavic kakor ribe. Lahko bi zapisal kakšno ribiško, a je primernejša Erikova (tolažba): »Riba je riba. Nima vsak te sreče, da bi doživel to lepoto. Riba je zgolj pika na i. Zato se spet vidimo oktobra.«
* * *
Postrvi, šarenke, lipani
Muharjenje je način ribolova, kjer se poskuša ribo pretentati z umetno muho. Zahteva bistveno več spretnosti in izkušenj od drugih načinov. Tujci, med katerimi prednjačijo Francozi, Italijani, Nemci in v zadnjem času tudi Skandinavci, v Slovenijo prihajajo na ribolov edinstvene soške postrvi, potočne postrvi in šarenke ter jadranskega in atlantskega lipana.
Rekorder
Največjo soško postrv, ki je največja evropska postrvja vrsta, je ujel ribič iz Milana julija 2009 v Soči. »Podmornica« je merila 120 centimetrov in tehtala 22,5 kilograma. Iz zapiskov je razvidno, da sta bila dva primerka pred omenjenim ulovom še večja, a so ju ribiči našli že mrtva.
Vračanje v vodo
Ujemi in spusti (U&S) je način ribolova, ki vse bolj postaja način ribiškega razmišljanja, ne pa zgolj pravilo, ki ne dovoljuje odvzema. Tujci skorajda brez izjeme ribe vračajo v vodo (po obveznem fotografiranju za draženje prijateljev na družbenih omrežjih). Zalusti na trnkih so prepovedane, da je poškodba rib minimalna. Z U&S je laže nadzirati ribjo populacijo. V tolminski ribiški družini na leto v vode vložijo vseeno več kot deset ton ameriške postrvi za podporo ribolovu. Preostale so tudi hrana za predatorske soške postrvi.
Cene
Muharski užitek ni poceni. Povprečna cena ribolovne dovolilnice je med 60 in 80 evri na dan. Za »vip« vode bo treba odšteti 90 evrov za trofejni revir reke Idrijce, 99 evrov za Unico, rekorder pa je notranjski Obrh, kjer vas sezujejo za 200 evrov na dan. To Slovenijo uvršča med dražje muharske destinacije. Toda cene so takšne z razlogom: zaradi enostavne dostopnosti in bližine evropskih velemest se s ceno ribolovne dovolilnice omejuje obisk, da prišleki, ki so pripravljeni odšteti nekaj več, dobijo naložbo tudi povrnjeno z zadovoljnim nasmeškom brez gneče na rekah.
Oprema
Ribiči so kakor kramarji. Vse, kar obstaja na muharskem trgu, prej ali slej obesijo nase kakor na božično drevo. Gre tudi za nekakšno prestižno tekmovanje v opremi, ki stane od nekaj deset evrov za ničvredno kitajsko blago do več tisoč evrov za opremo po naročilu. Vrhunska muharica bo stala približno 800 evrov. Glede na znanje, izkušnje in vodne značilnosti bo pravi ribič potreboval štiri takšne kose »orodja«. Vrhunska obutev z nepremočljivimi hlačami (ki prej ali slej premočijo) stane 700 evrov, pa s tem ob pridni uporabi ni zagotovila, da bo zdržala več kakor dve sezoni. In to je šele pogoj, da se začne zapravljati za preostalo »nujno« opremo.Prave destinacije
Slovenija se je kot muharska turistična destinacija znašla v precej eminentno-eksotični družbi. Ribiči na zemljevidu (med drugimi) radi poiščejo še Novo Zelandijo, Patagonijo, Montano, Aljasko, Kanado in pogosteje tudi Kamčatko in Mongolijo.
