Nagajivi perkmandeljc preži na kolesa

Po transportnem rovu med Črno na Koroškem in Mežico, po katerem so rudarji nekdaj vozili svinčevo in cinkovo rudo, že dolgo ni več slišati rudarskega ropota. V kotu kakšnega temnega rova se vsake toliko menda pokaže le jamski škrat perkmandeljc. V svet popolne teme in tišine, ki se tu pa tam zdita skorajda strašljivi, se je z Igrčevega po Fridrihovem rovu mogoče podati z gorskimi kolesi. Z vodnikom in svetilkami na glavi lahko premagate več kot pet kilometrov dolgo pot po edinstvenem podzemnem labirintu, ki vas bo iz ene doline pripeljal v drugo. Vožnja ni zahtevna, a tudi lagodna ne.

Vaša kolesarska avantura se bo začela na Glančniku v Mežici, ko vas bo v Infocentru Geoparka Karavanke in Podzemlja Pece pričakal izkušeni vodnik. Odpeljal vas bo v Črno na Koroškem, od koder se do vhoda v rudnik na Igrčevem, kakšnih 640 metrov visoko, vijugasto dviga ozka cesta. V prostorih, kjer so rudarji nekdaj imeli kopalnice, ima Rudnik svinca in cinka Mežica kot turistični rudnik in muzej na razpolago okoli štirideset koles, lahko pa jih pripeljete tudi s seboj, če vam je tako ljubše. Tudi otroška so, a ne prav zelo majhna, saj je starostna omejitev za kolesarjenje po podzemlju Pece deset let oziroma opravljen kolesarski izpit.

Čelada in naglavna svetilka sta obvezni del opreme, kar obiskovalcu postane jasno že po prvih metrih vožnje. Med zaželeno opremo so kolesarske rokavice in športna oblačila, ki naj bodo topla, saj je stalna temperatura v jami približno deset stopinj. Na kolo ne boste sedli takoj. Prvih nekaj metrov boste pešačili. »Da se oči navadijo teme,« je opozoril vodnik Marko Kuzman. Kolesarjenje ni nevarno, tudi pretirano naporno ne, saj se pot na celotni trasi povzpne le za petnajst metrov. A vdolbine in grbine nekdanjih železniških pragov, po katerih so iz jame vozili rudo ter odpadni material, ves čas zahtevajo popolno usmerjenost na vožnjo, ki se z vsakim metrom prevožene poti izkazuje za nepozabno pustolovščino. Edino, na kar je treba paziti, je varnostna razdalja med kolesi.

V popolni temi

Vodnik na čelu kolesarske četice ni klasičen vodnik. Marko Kuzman, nekdanji rudar, na različnih mestih ustavlja kolesarsko karavano in pripoveduje, kako je svinčeva in cinkova ruda zaznamovala kraje v zgornji Mežiški dolini in njene ljudi. Pod goro Peco so rudarji v 350-letni zgodovini izkopali več kot tisoč kilometrov rovov in kar devetnajst milijonov ton rude, iz katere so pridobili milijon ton svinca in pol milijona tone cinka. Zato tudi na več mestih velikanski odkopi, prostorne dvorane, ki s svojo razsežnostjo presenetijo slehernega obiskovalca. Nekatere so visoke tudi 150 metrov. Občutek utesnjenosti zaradi vožnje po ozkih rovih tu popolnoma izgine. Na tem mestu je vodnik velel, naj vsi ugasnemo rudarske svetilke na čeladi. »Takšna je popolna tema in tako je slišati popolna tišina,« je rekel nekaj sekund zatem, ko smo nepremični obstali sredi črnine. Vsak dan, 24 ur na dan obdani z različnimi svetlobnimi in zvočnimi signali, smo čisto pozabili, kakšni sta v resnici. Tema ni več tako zelo črna, ko znova prižgemo naglavne svetilke, in tudi tišina izgine, ko za vodnikom znova pritiskamo na pedale.

Vroče ni nikomur.

Na obrazih ves čas čutimo nežen prepih. Nekdaj je bil še močnejši, saj je imel rudnik kar tristo vhodov na različnih nadmorskih višinah. V okviru zapiralnih del so veliko vhodov v jamo zaprli, druge varno zaščitili pred nezaželenimi obiskovalci. Karavana se spet ustavlja. Postanki so nujni, ker manj izkušenim kolesarjem omogočijo, da opazujejo okolico, saj morajo sicer ves čas paziti na vožnjo. Vodnik je tokrat opozoril na minerale v naravnem okolju.

Kot švicarski sir

Nadkopi, podkopi, strankopi ... Peca je od znotraj preluknjana kot švicarski sir. Ko jo opazuješ od zunaj, ji tega ne bi nikoli pripisal. Po dveh urah in pol, ko nekatere že pošteno boli zadnjica, rudnik zapustimo na Bregu nad Mežico, od koder se po asfaltirani poti, dolgi kilometer in pol, vrnemo na izhodiščno točko na Glančniku v Mežici. V muzejski stavbi si lahko obiskovalci ogledajo še zbirko rudnih materialov, mineralov in fosilov, obiščejo jamomersko pisarno ter med ogledom rudarskega stanovanja spoznajo bivanjsko kulturo rudarjev.

Otroke bo morda bolj kot muzej navdušil doživljajski park na prostem pred muzejsko stavbo. Popeljal jih bo milijone let nazaj v čas dinozavrov. Mežiški rudarji so namreč v rudniku našli vretence ichtiozavra. To je dokaz, da je bilo na tem območju nekdaj morje, severno pa kopno. Odgovor na vprašanje, kdo je bil legendarni vojskovodja kralj Matjaž, pa lahko obiskovalci poiščejo v labirintu, ki je opremljen z lepimi ilustracijami slovenskih ilustratorjev in zanimivimi zgodbami o tem skrivnostnem vojščaku. Na Glančniku so za najmlajše postavili tudi zanimive plezalne stene, v obliki minerala kalcita, ki ga najdemo v mežiškem rudniku.

Čarobna podzemna jezera

»Kolesarjenje po opuščenih rovih je inovativna ponudba, ki je drugi turistični rudniki nimajo. Pripravili smo jo leta 2002 in zanjo dobili sejalca, nagrado za inovativne dosežke v turizmu,« je povedala Suzana Fajmut Štrucl, direktorica Podzemlja Pece. Poleg kolesarjenja po opuščenih rudarskih rovih je zelo atraktiven tudi ogled rudnika s kajakom po čarobnih podzemnih jezerih. Nastala so po tem, ko so leta 1994 v rudniku ustavili proizvodnjo in tako nehali črpati vodo iz njega. Ta je počasi, a vztrajno zalila njegove spodnje dele, do vodnega rova, po katerem danes prosto izteka iz rudnika.

Za kajakaško avanturo potrebujejo obiskovalci več časa. Najprej se s čisto pravim rudarskim vlakcem odpeljejo po 3,5 kilometra dolgem Glančnikovem rovu do Unionskega vpadnika. Od tod morajo peš, po stopnicah kakšnih 95 metrov v globino do nivoja vode. »Na poti morajo premagati več sto stopnic,« je povedala Suzana Fajmut Štrucl, direktorica Podzemlja Pece. Pred vstopom v vodo dobijo zaščitno opremo iz neoprena, nepotopljiv jopič in jamarsko čelado s svetilko. Šele tako opremljeni se lahko spustijo v rov, zalit z vodo, in sedejo v kajake. Po manjši podzemni reki jih bo pot pripeljala do podzemnih jezerc, skoraj 700 metrov pod površjem zemlje. Voda je mirna in kristalno čista, na poti je le ena manjša brzica. Ogled traja štiri ure, v skupini je lahko največ osem ljudi, lahko so tudi otroci, a morajo biti starejši od dvanajst let. Po vožnji s kajaki se je treba peš odpraviti čez opuščena jamska delovišča do postajališča jamskega vlaka. Po približno četrt ure vožnje boste spet na površju. Vaš knapovški »šiht« bo končan.