Tiskane izdaje
Ko se tako starodavno mesto, kot je Vipavski Križ, odene v nova oblačila, je razlogov za obisk sicer enega najlepših kulturnih spomenikov pri nas še toliko več. Ne boste zgrešili, če se po njegovih gasah, kot pravijo ozkim uličicam, posejanim z eno- in dvonadstropnimi hišami, podate zvečer, ko pade mrak. Talne svetilke, ki pogled usmerjajo v najlepše detajle kraja, bodo hrana za vsako romantično dušo.
Ko se najmanjšemu slovenskemu mestu približujete, ni težko ugotoviti, da je bila njegova lega na višini 183 metrov na enem za Vipavsko dolino tako značilnih gričev od davne zgodovine brez dvoma strateška. Prve pisne listine o kraju segajo v 13. stoletje – vojvoda Bernard Koroški je leta 1252 naselje Villa Crucis podaril opatiji v Rožacu blizu Čedada. Leta 1482 je dal zadnji goriški grof Lenard to naselje obdati z obzidjem, ki naj bi rabilo kot obrambni tabor proti Turkom, ki so osemkrat pridrli na Goriško.
Oskrbniki tabora so postali grofje Thurn. Leta 1507 je kraj postal trg, a že leta 1532 je cesar Ferdinand I. povzdignil Križ »na večne čase« v mesto. Približno takrat naj bi oskrbnik tabora, grof Vito Della Torre iz rodbine Thurnov, začel zidati mogočen grad. Po besedah domačina dr. Boruta Koloinija, sicer zaposlenega v Goriškem muzeju, naj bi grad začel nastajati že konec 15. stoletja, najverjetneje leta 1487. »Grad je renesančna utrdba, ki kaže svojo moč, strogost in nedostopnost. Njegov zunanji zid je debelejši od dveh metrov, ima pa tudi štiri stolpe, saj je utrdba rabila kot obramba pred napadi,« pravi. V času širjenja protestantizma je deželni grof Jurij Thurn leta 1563 poklical Primoža Trubarja v Gorico oznanjat novo vero. Trubar se je ustavil in pridigal tudi v Križu, o čemer poleg literature o protestantizmu še danes priča spominska plošča pred župnijskim domom.
Burja je pregnala Attemse
V dobi protireformacije so Thurni leta 1605 prodali grad grofu Hermanu Attemsu. Sin Friderik je leta 1636 začel ob gradu zidati samostan za kapucine, ki so prišli v Križ leta 1637. Šest let pozneje je bila posvečena samostanska cerkev sv. Frančiška, kjer je tudi grobnica prvih grofov Attems. Leta 1660 je bila na mestu stare cerkvice na zahodni strani Križa postavljena mogočna cerkev sv. Križa v novogotskem slogu, ki je zdaj župnijska cerkev. Leta 1864, na novega leta dan, je silovita burja razkrila del strehe kriškega gradu. Zato so se kriški grofje preselili v Gorico in po Koloinijevih navedbah tretjino gradu prodali tedanjemu šolskemu skladu.
Nekdanji mogočni grad je potem začel razpadati. Vendar še po tolikih letih tudi kot ruševina daje Vipavskemu Križu podobo izjemnosti ... To pa je mogoče občudovati tudi v marsikaterem krajevnem detajlu: večina tukajšnjih zgradb, stisnjenih v zavetju gradu, je namreč spomeniško zaščitenih, ozke uličice z eno- in dvonadstropnimi hišami v najstarejšem delu Križa pa so poglavje zase. Čeprav so bile kasneje domala vse tako prezidane, da je v njih ohranjenih le malo prvotnih gotskih elementov, utegnete, če se potrudite, seveda, kakšnega celo odkriti. Pod farno cerkvijo je najstarejši trg s čudovitim vodnjakom, ki je na notranji strani obdan z lepo klesanimi kamni.
Ko beseda nanese na manj znane zgodbe, ki jih je pisala dolga in bogata zgodovina kraja, seveda ne gre mimo Napoleona in njegove vojske. »Znani bitki v naših krajih z Napoleonovo vojsko sta bili na Razdrtem, ko je ta prodirala proti vzhodu, in pri Logu pri Vipavi, ko so se Francozi umikali. Ko so osvajali naše kraje, naj bi se del Križanov Francozom uprl, del pa se z njimi spajdašil. Upiral naj bi se zahodni, starejši in revnejši del naselja, vzhodni, novejši in bogatejši pa ne, ker si je od njih lahko obetal več trgovine. Prav zato so v starem delu, na trgu, v zahodno steno hiše številka 52 vzidali topovsko kroglo.
Ta po Koloinijevih navedbah pripoveduje o bitki, ki je najbrž sploh ni bilo, saj v znanih pisnih virih ni omenjena. So pa Francozi ob umiku v gradu pozabili sliko sv. Valentina, ki jo vidite še danes v samostanski cerkvi v stranski kapeli,« pove Borut Koloini. Pomembnih ljudi, ki so v kraju službovali, tudi ni bilo tako malo. Poleg že omenjenega Primoža Trubarja, ki je v mestu pridigal zadnjo nedeljo v novembru 1563, seveda ne moremo mimo ravno tako slovečega Janeza Svetokriškega (1647–1714), ki je dolga leta služboval v tukajšnjem Kapucinskem samostanu. »O Janezu Svetokriškem je bila v literaturi velikokrat objavljena napačna trditev, da je bil rojen v Križu pri Trstu, vendar to ne drži. Zagotovo je bil rojen tu, v Vipavskem Križu, kjer je bil tu tudi posvečen pred oltarjem Svetega križa. To je bilo za kapucine nekaj običajnega,« izpostavlja sogovornik.
Največji obisk ima samostan
Stari Vipavski Križ, ki šteje okrog 110 prebivalcev, je pred kratkim doživel svoj veliki dan. Z dva milijona evrov vredno prenovo, ki jo je z 69 odstotki sofinanciral Evropski sklad za regionalni razvoj, so ohranili historično podobo enega zgodovinsko najpomembnejših slovenskih krajev, hkrati pa zagotovili nove kamnite tlakovce na trgih in uličicah, talne in stoječe led-svetilke, 927 metrov fekalne in 766 metrov meteorne kanalizacije, 615 metrov rekonstruiranega vodovoda in 2464 metrov povezovalnega kanala. Fekalna kanalizacija ima po novem priključek do vsake hiše, odpadne vode Vipavskega Križa in bližnjih zaselkov pa so speljane v novozgrajeno čistilno napravo s sedemsto enotami. Še pred letom dni je bil vodovod pitne vode v Vipavskem Križu zelo slab, kanalizacije sploh ni bilo, večina hiš ni imela niti odtokov.
Je biti po novem Križan poseben privilegij? »Tega si ne bi upal reči. Niti ne vem, ali je živeti tu kakšna posebna eksotika. Mogoče bo zdaj, z obnovo kraja, Vipavski Križ postal za ljudi bolj zanimiv. Ljudje iz bližnje in daljne okolice že prihajajo na obisk, predvsem si pogledujejo, kaj in kako so zgradili. Hiš v sklopu prenove seveda niso obnavljali, ker so v zasebni lasti in bomo morali zanje poskrbeti lastniki. A če bo sem hodilo več ljudi, se bomo mogoče počutili malce drugače,« meni Borut Koloini.
