Jutro je bilo, največji med najmlajšimi stanovalci materinskega doma na Jarški cesti 23 v Ljubljani so že odšli v šolo, v dnevni sobi v prvem nadstropju pa je v sedežni vreči spokojno spal dojenček. »To je prvi dojenček, ki se je rodil v tej hiši,« je svojega sinka hip zatem smeje se predstavila mamica, ki je ravno stopila iz najbližje sobe.
V Materinskem domu Ljubljana, ki skupaj s stanovanjem na Celovški cesti deluje kot program Centra za socialno delo Ljubljana Šiška in je edini v prestolnici, trenutno biva devet mater in 17 otrok. »Toliko, kot je otrok v kakšni podružnični šoli,« je njihovo število hudomušno povzela vodja doma Tina S. Novak. Večina uporabnic, sedem mamic s 13 otroki, živi v novi stavbi na Jarški 23, ki so jo po petih letih naposled le odprli oktobra lani. Pred kratkim so njeni avtorji, arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc (iz biroja Jereb in Budja arhitekti), za njeno zasnovo prejeli najvišje arhitekturno priznanje Plečnikovo nagrado.
Že sprehod skozi stavbo – v pritličju so dnevni prostor s kuhinjo, jedilnico in igralnico, na drugi strani pa tri pisarne, sejna soba in čajna kuhinja za strokovne delavke, v prvem nadstropju sedem sob, skupna dnevna soba, tri kopalnice in dve terasi, na vrhu pa galerija s kotičkom za učenje – pusti prijeten vtis. Prostori z visokimi stropi so zračni, naravno osvetljeni, mehčajo jih izbrani naravni materiali, kot so les in tkanine, z velikimi okni in dostopi pa so povezani tudi z zunanjostjo. Pritlična kuhinja se odpira na vrt, kjer se popoldne igrajo otroci; večji si igralno polje razširjajo še v bližnji Šmartinski park. Terasi ima stavba na obe strani, na njiju pa se ponujajo kotički z mizami in stoli za posedanje, medtem ko korita kipijo od jagod, ki zorijo vse leto. Da namesto rož posadijo rdeče sadeže, je bila Ninina domislica, sta povedala njena kolega, arhitekta Blaž in Rok.»Veliko olajšanje so nam prinesli predvsem servisni prostori,« je poudarila Tina S. Novak, ki nas je tisti hip že vodila po stopnicah v klet. »Ta je s svojo zasnovo res dragocena, saj ponuja veliko prostora za shranjevanje. Če gre nekdo od doma, ima polno stvari, od oblačil za različne letne čase do vozičkov in koles. Na nadomestni najemni lokaciji v Šiški smo prav s shranjevanjem teh reči imeli velike težave. Hranili smo jih po hodnikih, zdaj pa ima vsaka stanovalka svoj prostorni boks in še po dve omari, omare imajo tudi v sosednji sušilnici,« je dobro zasnovo pohvalila sogovornica.
Ko smo hip zatem pokukali v kuhinjo v pritličju, smo zmotili mami, ki sta pripravljali zajtrk. »To je prvi tako imenovani co-living oziroma bivanjska skupnost v Sloveniji, četudi specifične narave. Prav zato smo stavbo zasnovali tako, da smo več prostora namenili skupnim prostorom in ustvarili čim več mikroambientov, kamor se lahko umaknejo stanovalci. Tukaj je igralnica, kjer se lahko plazijo malčki, medtem ko mamice kuhajo,« je Rok opomnil na enega takih skupnih prostorov, opremljenih z mehkimi blazinami v obliki kamnov in namenjenih najmlajšim stanovalcem. Za malo večje so v ta igralni »bazen« na steno namestili še velikansko tablo za risanje.
Mame z otroki in program
Kot so povedali arhitekti, so pri ustreznih arhitekturnih rešitvah iskali, kaj je pri materinskem domu najpomembnejše, zato so imeli sociološki vidiki prednost. »Ob prejemu nagrade so nas pogosto spraševali, kaj je bistvo projekta. To so mame z otroki in program, ki ga tu izvajajo, zato smo okoli tega gradili arhitekturno zasnovo. Najpomembnejša so bila vprašanja, kaj bodo potrebovali stanovalci, da bo to zanje res dom, na kar pa je težko odgovoriti že pri zasebni hiši,« je poudaril Rok. Veliko odgovorov jim je ponudil zlasti nekdanji dom na Karunovi, ki je bil prav tako namensko zgrajen v začetku 90. let. Z njegovo pomočjo so lahko razvili osnovo zamisel o tem, kaj materinski dom sploh je, kdo se znajde tam in zakaj, kako bivajo njegovi prebivalci in kako poteka reintegracija v ponovno samostojno življenje, dragocene so bile tudi njihove izkušnje pri načrtovanju Varstveno-delovnega centra Ince Mengeš. Pri tem projektu so se poučili predvsem o medsebojnih odnosih različnih ljudi in njihovih potrebah.
»Kot arhitekti pa smo pri materinskem domu seveda upoštevali še vse arhitekturne vidike, zlasti v kakšno okolje ga postavljamo. Čeprav je javna ustanova, v resnici ni tako zelo drugačna kot okoliške stavbe. Je odprta, kar smo želeli sporočiti zlasti z vhodnim delom, ki ni ograjen, vsakdo lahko pride čisto do hiše in se je dotakne,« je poudaril Blaž. Največ časa so se ubadali z vprašanjema, kako bodo tako veliko prostora, kot ga je predvideval naročnik ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, uredili na razmeroma majhni parceli in predvsem kako bodo hišo navidezno pomanjšali, da ne bo kot kakšen monolit zavladala sredi stanovanjske soseske. Ustrezno rešitev so našli v terasah, s katerima so hkrati razširili uporaben prostor tudi v zunanjost. »S tem, kar je nastalo, smo zadovoljni, prav tako mame in otroci, ki nam pogosto zaupajo, da se tu dobro počutijo. Tudi z zaposlenimi smo zgradili prijateljske odnose, vselej nas povabijo na kavo, kar daje dober občutek,« so razkrili Rok, Blaž in Nina. Zavedajo se, da je znajti se pred dejstvom, da moraš v materinski dom, stresna življenjska izkušnja in ni nujno povezana (samo) z nasiljem. Zato so tudi z arhitekturo želeli omogočiti čim bolj sproščeno življenje, četudi znotraj institucije. Govorico prostora pa najhitreje začutijo in zelo jasno pokažejo otroci, so še poudarili: na galeriji, ki je namenjena učenju, so tiho brez opozoril, v igralnici pa se prepustijo direndaju.
Drugače delajo in dihajo
Kako pa je bilo priti v lepo in novo stavbo v službo? Se je zato spremenilo tudi delo? »Zagotovo. Gradnjo hiše so prestavljali iz leta v leto pa tudi živeti in delati pet let v nadomestnih prostorih na Celovški 195 ni bilo preprosto. Komaj smo čakali vselitev in zdaj povsem drugače delamo in dihamo, saj je dom zelo prostoren. Na obeh prejšnjih lokacijah materinskega doma sva si s sodelavko delili pisarno, zato je morala ena ven, če je imela druga razgovor. Uporabnice so perilo sušile po sobah in hodnikih, hladilnike so imele v sobah, v kopalnico so morale po stopnicah, kar je bilo zelo nepriročno predvsem za mamice z dojenčki. Le v dve sobi smo lahko sprejeli mame z največ tremi otroki,« je Tina S. Novak opisala nekdanje razmere. Odslej lahko v vsako sobo sprejmejo mamo s tremi otroki, v dve prostornejši pa tudi mame z več otroki – ena od trenutnih stanovalk jih ima pet. A najdragocenejši so po besedah sogovornice skupni prostori, terasi in vrt za druženje, saj ima življenje toliko ljudi na enem naslovu svojevrstno dinamiko. Prosilke v Materinskem domu Ljubljana v povprečju ostanejo kar leto dni, zato je zelo pomembno, kakšni prostori jih sprejmejo, ko morajo s svojega doma. »Pogosto pravijo, da če je tako lepo, se kljub stiski počutiš bolje. Dobiš občutek, da si vreden. Razliko so opazile zlasti tiste mame, ki so se iz prejšnjih prostorov preselile sem. To je eden najlepših prostorov socialnih služb, zagotovo pa največji in najlepši materinski dom v Sloveniji,« je še povedala njegova vodja.
Odmevnejša od pričakovanj
Čeprav so avtorji arhitekti tudi pri tem projektu pokazali največ, kar so znali in zmogli, ima Plečnikova nagrada večji pomen, kot so pričakovali, zato so zelo počaščeni. Veliko bolj je odmevna od Plečnikove medalje, ki sta jo Rok in Blaž prejela že za stavbo Varstveno-delovnega centra Ince Mengeš (leta 2015) in Športni center Stopiče (2012). »Plečnikova nagrada je potrditev, da se trudiš v pravo smer, predvsem pa z nagrado v žepu lahko laže pristopiš do naročnikov, ki ti končno bolj zaupajo. Arhitekt je lahko vsak. Pri zobozdravniku se vsakdo prepusti njegovi strokovnosti in mu zaupa, v naše delo pa se vsakdo vtika,« so izpostavili znano dejstvo, ki ga je porodila predvsem kultura samograditeljstva v socialističnem obdobju.
Jereb in Budja arhitekti so multipraktiki, kar je tudi edina možnost za preživetje arhitekturnega biroja v Sloveniji. Trenutno načrtujejo tovarniško stavbo za proizvajalca stikal Tem Čatež, urbanistično ureditev kanjona reke Kokre, s katero so zmagali na natečaju že leta 2009, prenavljajo vilo na Bledu, gradijo stanovanjsko hišo, opremljajo nekaj stanovanj in se udeležujejo natečajev. Pri tem poudarjajo, da življenje svojih objektov spremljajo tudi potem, ko jih oddajo v roke naročnikom. »Zelo radi gremo na košarko v Stopiče, zagotovo pa nam nihče ne more reči, da v objektih, ki smo jih zasnovali, ne bi hoteli živeti. Z veseljem bi! Tudi jaz bi imel tako dnevno sobo, pult in dve pečici, kot jih imajo v materinskem domu,« je pogovor v smehu sklenil Blaž Budja.