Tiskane izdaje
Z roko nakažem proti kozarcu omake arabiata in na digitalnem zaslonu nad njim se prikaže njegova osebna izkaznica. Paradižnikova mezga in feferoni so iz Italije, natančneje s polj na severu države, paradižnik je prvega kakovostnega razreda. Okrogli grafikoni prikazujejo hranilno vrednost omake, sledi opomba, da ne vsebuje alergenov.
Pri pridelavi sestavin in proizvodnji kilograma omake je bilo v ozračje izpuščenega pol kilograma gljikovega dioksida, kar jo uvršča med izdelke z nizkim ogljičnim odtisom. Všeč mi je tudi cena, kozarček pospravim v nakupovalno košarico, še špagete in parmezan kupim, pa bo kosilo.
Takšna je nakupovalna izkušnja v supermarketu prihodnosti, prav posebnem paviljonu v okviru svetovne razstave v Milanu.
Pri njegovi izvedbi so moči združili največja italijanska trgovska veriga v lasti kmetijskih zadrug Coop, oblikovalski studio Carla Rattija s sedežem v Torinu ter pisarnama v Bostonu in Londonu, in Senseable City Lab z ameriškega inštituta MIT, ki ga prav tako vodi Ratti.
Virtualna tržnica
Paviljon na 2500 kvadratnih metrih je resnični supermarket, ki se na prvi pogled ne razlikuje od pravokotnih in kockastih hal, v katerih smo se navadili kupovati živila. Toda mnoštvo digitalnih tabel nad prodajnimi policami govori, da je nekaj posebnega. Je eksperiment, s katerim njegovi snovalci poskušajo ugotoviti, kako digitalna tehnologija, ki omogoča povezljivost vseh objektov in subjektov, spreminja naše interakcije s hrano – in z drugimi ljudmi. Obiskovalci milanskega Expa so bili šest mesecev poskusni zajčki tega eksperimenta.
Če je operacijski jezik supermarketa prihodnosti internet stvari (oziroma v tem primeru ljudi in hrane,) ki s pomočjo sodobnih tehnologij omogoča povezljivost vseh objektov in subjektov, navdih zanj paradoksalno izhaja iz preteklosti, ko je bila tržnica, na kateri so si ljudje izmenjevali dobrine (in storitve), tudi prostor navezovanja stikov in odnosov. Proizvodna in distribucijska veriga hrane je bila bolj jasna in potrošniki so o hrani, ki so jo jedli, vedeli več kot danes. »Prek novih tehnologij se bomo znova povezali z resničnim svetom in odpravili ovire med potrošniki in proizvajalci ter imeli bolj neposreden odnos s hrano. Še več, svet informacij in njihovega deljenja na internetu bi supermarkete – skupaj z razvojem mikro mestnega kmetijstva lahko spremenil v prostore izmenjave, dostopne vsem, nekakšen Airbnb za izdelke,« meni Carlo Ratti.
Pri notranji zasnovi trgovine je zaposlene v njegovem studiu navdihnil gospod Palomar iz istoimenske knjige Itala Calvina, »ki vstopi v delikateso s siri v Parizu in misli, da je v muzeju. Za vsakim kolutom sira vidi travnik z drugačnimi rastinami in nebom. Gospod Palomar se počuti kot v Louvru, kjer za vsakim eksponatom začuti navzočnost civilizacije, ki mu je dala obliko. Verjamem, da se bomo v trgovinah prihodnosti počutili podobno kot gospod Palomar. Vsak izdelek bo pripovedoval svojo zgodbo,« pripoveduje Ratti, ki ima bogate izkušnje z zlivanjem urbane arhitekture in digitalnih tehnologij. Rezultat so zgradbe in mesta, ki niso le »pametni«, temveč tudi čutijo. V Rattijevem studiu takšna mesta trenutno načrtujejo v državah Perzijskega zaliva, Rusiji in srednji Ameriki.
Tržnično vzdušje v supermarketu na Expu so poskušali priklicati s prodajnimi policami v slogu stojnic. A tistega pravega živ žava jim ni uspelo ustvariti. Branjevk, ki na tržnici prispevajo k živahnemu kaosu, oziroma prodajalk – razen ene same, ki je nadzirala pretočnona avtomatskih blagajnah – v vsej hali ni bilo videti. Namesto prodajalk, ki resnici na ljubo niso vedno v pomoč, je jabolka v kartonasto embalažo in na police zlagal robot YuMi. Avtomatizirano je bilo tudi polnjenje drugih polic. Je to alarm za srednje trgovske šole?
Radovedneži in tisti, ki so v supermarket resnično prišli kaj kupit, se niso vedli nič drugače kot kupci v supermarketih »sedanjosti«. Povsem nezainteresirani za okolico in drug drugega so segali po izdelkih na policah in v vitrinah ter z digitalnih zaslonov poskušali zaobjeti množico informacij o njih. V Senseable City Labu so namreč razvili sistem označevanja izdelkov, ki poleg njihovega opisa in cen – podatkov, ki smo jih vajeni z lističev, pritrjenih na pročelje polic – posredujejo še druge informacije, med katerimi potrošnik lista z dotikanjem senzorja na tablici ob polici ali vitrini.
Izve poreklo živila in njegovih glavnih sestavin, postopek pridelave oziroma predelave ter njegove posebnosti, kot so denimo ekološka pridelava ali vključenost v sistem pravične trgovine. Spozna hranilno vrednost živila, ali vsebuje kakšne alergene, se pouči o njegovi pripravi in primernem hranjenju ter ogljičnem odtisu.
Nekaj primerov informacij na digitalnih »etiketah«: pločevinka tune v olivnem olju blagovne znamke, ki je razširjena tudi v Sloveniji, vsebuje meso rumenoplavutega tuna iz Čila in Evrope, olivno olje je iz Afrike in Evrope. Lososov file v olivnem olju je kuhan na sopari in naravno bogat z omega 3 maščobnimi kislinami. Alergičnim na ribe se njegovo uživanje odsvetuje, »proizvodnja« kilograma fileja pa v ozračje prispeva 4,5 kilogramov ogljikovega dioksida. Na koncu predstavitve sledi podatek, da italijanska znamka konzervirane ribe »z ljubeznijo prideluje že od leta 1965«. Pri ražnjičih potrošnik izve, da živali niso bile krmljene z gensko spremenjeno sojo, pri kokošjih jajcih iz ekološke reje pa, da so jih zvalile italijanske kokoši, ki so bile hranjene s krmo brez dodatka kostne moke, živalskih maščob in barvil, embalaža jajc pa je okolju prijazna in jo je mogoče reciklirati.
Kopica vprašanj
Po besedah avtorjev koncepta je namen takšnega znamčenja spodbujati informirano in ozaveščeno potrošništvo, toda ob tem se zastavlja kopica vprašanj. Ali si bo sodobni človek, ki je v nenehni stiski s časom, pripravljen vzeti še čas za poglobljen študijski obisk trgovine, kakršnega od njega zahteva supermarket prihodnosti, ko pa hoče kupiti le sestavine za kosilo. Poleg tega vse večja materialna prikrajšanost ljudi sili, da kupujejo tisto, kar je najceneje, pri čemer ni toliko pomembno, kako zdravo in »zeleno« je.
Veliko vprašanje je tudi, ali bodo živilsko-predelovalna podjetja, katerih dobiček je odvisen od delovanja pod tančico skrivnostnosti, trgovcem pripravljena odgrniti to tančico in svoje skrivnosti deliti s končnimi kupci. Coopu je za namen projekta v to sicer uspelo prepričati 90 svojih dobaviteljev, vendar je po pregledu ponudbe v supermarketu hitro jasno, zakaj: večina izdelkov je iz sestavin domačega – italijanskega porekla. Podvomiti velja tudi v izbor informacij, ki jih bodo trgovci potrošniku »servirali« ob posameznem izdelku. Na digitalnih tablah so bila živila – razen navedbe ogljičnega vtisa, ki pa je precej abstraktna in parcialna kategorija – predstavljena v najlepši luči. Če govorimo o celovitosti informacij, bi morala podjetja potrošniku pokazati tudi kakšno temno plat živilsko-pridelovalne verige.
Upravičeno se je tudi bati, da bodo mali proizvajalci in kmetje iz takšnega trgovskega sistema izključeni, ker ne bodo imeli infrastrukture in sredstev za tako natančno opremljanje svojih izdelkov, v igri bodo ostali le še veliki živilski sistemi z monokulturno ponudbo. Ne nazadnje se je tehtno vprašati tudi, ali bodo živilske trgovine tolikšnega formata v varnostno, energetsko in še kako drugače negotovi prihodnosti sploh še uspele napolniti desetine metrov dolge police z živili z vseh koncev sveta, ali pa bodo ti supermarketi – kot se vsake toliko zgodi v kakšni državi – postali hale duhov.
