Namesto kilometrov po prostranstvih nabirata metre po stanovanju

Anja Antolič in Barbara Marčič sta po letu in pol prekinili kolesarjenje po Latinski Ameriki. Zdaj sta v karanteni v Quitu v Ekvadorju.

Objavljeno
13. maj 2020 08.00
Posodobljeno
13. maj 2020 08.00
Slovita slana puščava v Boliviji, Salar de Uyuni, je bila za kolesi težka preizkušnja. FOTO: osebni arhiv
Čez dvanajst tisoč kilometrov se je že prevesil števec Anje Antolič in Barbare Marčič, ki sta se pred dobrim letom in pol odpravili na kolesarjenje po Južni Ameriki, potem pa ju je ustavil novi koronavirus. Zdaj dvojica z imenom The Bike Wanderers bolj kot kilometre na cesti nabira metre po stanovanju v Quitu v Ekvadorju. Cilj si še vedno želita doseči, a realnost se zdi v tem trenutku drugačna, ukrepi pa rigorozni. Čeravno ujeti v negotovost in nekakšno brezčasje, se dekleti še vedno smejita in dobrovoljno delita prigode s poti.

Na kolesarjenje sta se pravzaprav odpravili proti toku. Večina popotnikov, ki se odloči po dolgem prekolesariti Latinsko Ameriko, začne na severu in se potem prebija proti jugu, predvsem zaradi smeri hudih vetrov, ki pihajo v Patagoniji. Štajerkama se je zdelo bistveno bolj zanimivo pot začeti v kraju, ki mu pravijo tudi konec sveta, v mestu Ushuaia na Ognjeni zemlji, in končati v Mehiki (ali pa vsaj na severu Kolumbije).
 

Kondicijske priprave


image
Ponujeno prenočišče v šoli, v vasi Marcapomacocha v Peruju. Domačini so, pripovedujeta popotnici, ko enkrat ljudi spustijo v svojo sredo, do njih zelo zaščitniški. Foto osebni arhiv


Anja Antolič si je kolo za prevozno sredstvo izbrala v najstniških letih, ko so se z družino iz Celja preselili na podeželje, v vas Sveti Štefan v občini Šmarje pri Jelšah. Ker je bil novi dom vsaj deset kilometrov od »civilizacije«, kakor je dejala, je že kot šestnajstletnica hitro nabirala kilometre.

Med študijem španščine in pedagogike na ljubljanski filozofski fakulteti je vsake poletne počitnice izrabila za potovanje, tri leta zapored je kolesarila po Jakobovi romarski poti v Španiji, leta 2014 je poganjala pedale od Celja do Portugalske, leto pozneje je šla od doma do Švedske, leta 2016 pa sta popotniške načrte že prepletli z Barbaro Marčič in se s kolesi odpravili po Angliji, Škotski, Irski in Severni Irski. Ideja o kolesarjenju po Latinski Ameriki je padla že prej, tista pot je bila za preizkušnjo: »Da vidiva, ali sploh zmoreva toliko časa preživeti skupaj,« je smeje se sklenila 29-letna Anja Antolič.

image
Barbara Marčič, pripravljena na osvajanje poti do perujske džungle FOTO: osebni arhiv
Barbara Marčič je v njenem slogu nadaljevala. Od sopotnice je štiri leta starejša; nekaj časa je potrebovala, da se je našla z njej ljubo španščino, zato je študij malo dlje trajal, je prostodušno priznalo dekle iz Spodnje Gorice, vasi, ki sodi v občino Rače - Fram. Tudi njej šport ni tuj, a so ji načrte iz mlajših let prekrižale poškodbe. Kljub temu posebnih kondicijskih priprav nista imeli, pravzaprav so bile glavne priprave priložnostno delo, s katerim sta si služili denar za potovanje. Delali sta v proizvodnji, knjigarni, kolesarski trgovini, nekaj časa sta bili zaposleni tudi pri E-hrani, dostavi obrokov s kolesom, kjer sta se sicer deloma pripravili za pot, a se zaradi zahtevnega delovnika, po katerem ni bilo veliko časa in energije za druge vrste rekreacije, tudi malce »okrepili«. »Na pot sva tako obe šli nekoliko pretežki,« je med smehom povedala Barbara Marčič.

image
Legendarni Fitz Roy, El Chalten, Argentina FOTO: osebni arhiv


Tudi potovanja samega nista prav veliko načrtovali; Anja Antolič je imela nekaj izkušenj s kolesi, saj je delala v kolesarski trgovini, priskrbeli sta si čim bolj trpežno opremo, odločili sta se, da bosta imeli vsaka šest torb na kolesu … Že samo potovanje do konca sveta z letalom in velikanskima škatlama s kolesi je bilo svojevrstna dogodivščina, toda pravi stik z realnostjo sta doživeli po tem, ko sta se v Ushuaii nekoliko privadili na časovno razliko ter na izbrani dan pripravili kolesi. Vreme je bilo slabo, snežilo je. Barbara Marčič je obupano ugotovila: »Anja, tega kolesa ne morem voziti, pretežko je!« Ob spominu na to se zdaj kajpak smeje, njena sopotnica pa doda: »Nikoli nisva zares preverili, kako je potovati s toliko prtljage!« Toda ko sta pedale le pognali in se zapeljali skozi mestna vrata, ju je prevel občutek svobode in ju gnal naprej.
 

Pri Irmi Rosales


Pregovorno moč vetrov sta kmalu spoznali. »Pihalo je s hitrostjo po 80 do 100 kilometrov na uro, ponekod niti kolesa nisva mogli držati, videli sva le meter pred sabo,« je opisovala Anja. Zato sta tukaj za pomoč prosili tovornjakarja in ta sta ju prepeljala do meje med Argentino in Čilom, tam počakala in nato spravila do prvega prenočišča. Na meji med Čilom in Argentino sta se tudi v nadaljevanju veliko gibali (v El Chalténu sta nekaj ur preživeli z Oliverjem Tičem, ki je bil na poti peš, a se je prav zaradi koronavirusa pred časom vrnil v Slovenijo); v Čilu jima je bolj ustrezalo, ker so bili vetrovi tam manj močni, v Argentini pa zaradi precej nižjih cen.

image
Kolesarjenje po dolini lune z brazilskima prijateljema (park Ischigualasto), Argentina FOTO: osebni arhiv


Vsega skupaj sta v Čilu preživeli en mesec, v Argentini pol leta, prav toliko v Peruju in tri mesece v Boliviji. Na poti sta se se ravnali po občutku, nasvetih drugih kolesarjev, popotnikov in domačinov ter po lastni radovednosti. Bolivijo, denimo, veliko kolesarjev prečka že v dveh tednih: »Večinoma obiščejo slavno slano puščavo, La Paz, jezero Titikaka, potem pa so tako ali tako že v Peruju. Midve sva tukaj popolnoma skrenili s poti,« sta dejali.

Med drugim sta obiskali Potosí, eno najviše ležečih mest na svetu (leži na 4090 metrih nadmorske višine), in tamkajšnje rudnike, podali sta se tudi na ruto del Che, poimenovano po znanem revolucionarju Ernestu »Che« Guevari. Posebej se jima je v spomin vtisnila slavna vasica La Higuera, kjer je ranjeni Che preživel zadnje dni življenja in kjer sta spoznali damo, ki mu je postregla zadnji obrok, preden so ga usmrtili, to je bila domačinka Irma Rosales.

image
Anja Antolič in Barbara Marčič z Irmo Rosales, ki je revolucionarju Ernestu Che Guevari postregla zadnji obrok hrane, preden so ga usmrtili, La Higuera (Bolivija). FOTO: osebni arhiv

 

Sladko-grenkih 10.000 kilometrov


image
Podobe z bikepacking trase Peru Great Divide FOTO: osebni arhiv
V Peruju sta doživeli pomembno prelomnico: 10.000 kilometrov! A kakor koli se trenutek zdi vreden proslavljanja, jima v tistem trenutku ni bilo veliko do tega. Ravno sta premagovali bikepacking traso Peru Great Divide, ki je dolga več kot 340 kilometrov in vsebuje 8888 višinskih metrov, kolesarji pa se vzpnejo do skoraj pet tisoč metrov nadmorske višine. »Deževalo je, vmes je celo padala toča, bili sva premočeni, roke sva imeli popolnoma premražene. Z zadnjimi močmi sva posneli vsaj eno fotografijo, da sva ovekovečili trenutek,« je opisala Anja. Dan se je končal s prenočevanjem v skladišču z nafto, ki pa sta ga bili neizmerno veseli. »Ko po takem dnevu najdeš streho nad glavo, si presrečen,« je vzkliknila Barbara.

Večino poti sta divje kampirali ali prenočevali pri domačinih in pri tem niti na prste ene roke ne moreta prešteti izkušenj, ko jima je bilo neprijetno ali ju je bilo celo strah. Njuna glavna opora pri iskanju ustreznih točk je bila sicer aplikacija iOverlander, ki je zelo priljubljena med kolesarji.

image
Na polovici slavne rute 40, ki prečka celotno Argentino. FOTO: osebni arhiv


V Ekvador sta prispeli 13. februarja, s ciljem, da potovanje po tej državi skleneta do konca aprila, tudi zaradi tega, ker je tam plačilno sredstvo dolar, zato je potovanje dražje. A že po enem mesecu se je resno zapletlo, pa čeprav so ju politične in ekonomske krize spremljale vse potovanje. V Argentini sta ves čas opazovali padec pesa, Bolivijo sta zapustili le malo, preden so se začeli nemiri zaradi predsednika Eva Moralesa, ko sta bili v Peruju, je ravno padla vlada, v Ekvadorju so bili protesti zaradi dviga cene nafte, kar se je odražalo tudi v Peruju ... Nato se je svet ustavil.

Ko sta bili na poti do lagune Quilotoa v Ekvadorju, so ju delavci na cesti začeli opozarjati, da indijanske skupnosti zapirajo svoje vasi. Quito sta sicer nameravali obiti, potem pa sta presodili, da bo v večjem mestu v času karantene laže dobiti prenočišče in hrano. Da bi bili čim hitreje tam, sta se do mesta spustili kar po panameriški avtocesti. V normalnih razmerah bi bilo to kajpak smrtno nevarno, takrat pa je bila cesta tako rekoč prazna.

image
Na popolnoma prazni panameriški avtocesti FOTO: osebni arhiv


V Quitu sta komaj našli streho nad glavo, a še to je bilo v napol porušeni stavbi, ki so jo prenavljali v hostel. Tam sta v dveh tednih živeli v precej slabih razmerah, dokler nista s pomočjo družine in prijateljev ter prostovoljnih prispevkov dobrih ljudi zbrali denar za najem stanovanja. Tudi za to, da sta ga našli, sta morali imeti nekaj sreče, kajti domačini so v strahu pred širjenjem bolezni še zlasti nezaupljivi do tujcev, čeprav kakšnih napadov na turiste, o katerih so nekateri popotniki poročali iz Južne Amerike, nista doživeli.
 

Popravljata kolesi in ustvarjata


Zdaj živita v karanteni. Izhodi iz domovanja v glavnem mestu države, ki je imela po uradnih podatkih doslej okoli 30.000 primerov okužb in več kot 2000 žrtev zaradi covida-19 (žarišče je v obalnem mestu Guayaquil), so dovoljeni le med 6. in 14. uro, a še to le k zdravniku, v lekarno in po nujnih nakupih. Kolesarjenje je prepovedano. Ker je tudi delo taksistov zelo omejeno, je že pot po nakupih lahko tekma s časom. Nedavno so ukrepe podaljšali do 31. maja, najbrž jih bodo še za naprej.

image
Policisti v Quitu preverjajo, ali ljudje spoštujejo ukrepe. FOTO: osebni arhiv
Kaj počneta? Anja popravlja kolo, Barbara pa slika, sta med smehom odgovorili, kratkočasita se tudi s pogovori za slovenske medije in kulinaričnimi izzivi. »Poskušava se zaposliti in biti optimistični, a včasih imava res slabe dneve. Do pred kratkim sva bili 17 mesecev zunaj, na soncu, zdaj pa ves čas v stanovanju,« je dejala Anja. Tvegati si ne drzneta, prva kazen je 130 dolarjev, druga že zapor. Nekaj časa sta dogovarjali tudi s slovenskim konzulatom v Braziliji za repatriacijski let domov, vendar bi ju ta veliko stal pa še kolesi bi morali pustiti v Ekvadorju.

Kaj si v tem trenutku vendarle bolj želita – domov ali naprej? »V pravljičnem svetu bi radi kolesarili naprej, denimo, če bi konec maja odprli meje. Toda realno gledano je za to malo možnosti,« je nekoliko vdano dejala Barbara Marčič. Kaj pa pravijo domači? Najraje bi kajpak videli, da prideta domov, in zanju menda že pripravljajo njune najljubše jedi (Južna Amerika se jima kulinarično ne zdi posebno razodetje), a za zdaj sta jih pomirili z besedami, da sta na varnem, ves čas omreženi in s tem dostopni. Tudi vsi drugi ju lahko spremljajo po instagramu in facebooku pod imenom The Bike Wanderers.

image
Panoramski razgled z vrha ruševin v sveti dolini Inkov, mesto Pisac, Peru FOTO: osebni arhiv