Namesto nemške hobotnice Pavel bo nogometni prerok ruski maček Ahil

Ermitaž: Med elitnimi zidovi enega največjih muzejev na svetu živi maček, ki mora zanimati ljubitelje nogometa.

Objavljeno
19. marec 2018 11.30
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič

Od minulega tedna je uradno. Hobotnico z imenom Pavel, ki je na svetovnem prvenstvu v nogometu v Južni Afriki leta 2010 s 85-odstotno natančnostjo preroško napovedovala zmagovalce tekem, bo letos na svetovnem prvenstvu v Rusiji­ nasledil snežno bel pripadnik mačje kolonije, ki je že več stoletij del sprva carske rezidence v Sankt Peterburgu, danes pa enega največjih umetnostnih muzejev na svetu, Ermitaža.

Ahil je ruski maček s snežno belim kožuhom in tudi kako Ahilovo peto. Kot marsikateri muc bele barve je gluh, a je, kot menijo v njegovi domovini Rusiji, razvil drugačno občutljivost. Takšno, ki seže v svet metafizičnega.

V domovini velja za mačjega preroka, dnevi pa mu tečejo med elitnimi zidovi sanktpeterburškega Ermitaža, slovitega ruskega umetnostnega muzeja z antičnimi mojstrovinami in neštetimi umetninami starih mojstrov, kjer so mačke del vsakdana od davnega leta 1745. Od časov carice Elizabete Petrovne Romanove, hčere ustanovitelja mesta Petra I. Velikega.

Nogometni orakelj

Lepi muc Ahil kmalu ne bo zanimal le mačjeljubcev, pač pa – med svetovnim prvenstvom v nogometu, ki bo med 14. junijem in 15. julijem v Rusiji – tudi ljubitelje dogodivščin na nogometnih stadionih. Podedoval bo vlogo Pavla, hobotnice, ki je kot »nogometni orakelj« zaslovela z napovedovanjem rezultatov tekem na prvenstvu leta 2010 v Južni Afriki, pri čemer Pavel ni bil Afričan, pač pa Nemec.

Preteklik je žal potreben, ker so se mu dnevi v akvariju centra morskega življenja v Oberhausnu kmalu po prvenstvu iztekli, na večer svojega življenja pa je pravilno napovedal izide vseh tekem nemške reprezentance, vključno z njeno osvojitvijo tretjega mesta, za katero so morali premagati Urugvajce. Zadel je tudi zmagovalce, svetovne prvake Špance, ki so v napetem finalu le nekaj minut pred koncem podaljška v Johannesburgu v 116. minuti z enim samim golom ­Andrésa Inieste ugnali Nizozemce. Od dvanajstih tekem je bil uspešen v desetih primerih, kar pomeni, da je bil preroški v kar 85 odstotkih.

Vrata Zimskega dvorca je odprla mačkam carica Elizabeta Petrovna Romanova. Foto: Wikipedija

Ahilu je postavil zelo visoke standarde in tako kot hobotnica, ki je svoje preroštvo kazala z izbiro hrane, ob kateri je bila zastavica države, bo tudi muc, o katerem verjamejo, da ima posebno moč psihičnega uvida v prihodnost nogometa, določal zmagovalca na podlagi mistične izbire mačjih priboljškov. Doslej se je izkazal lani na nogometnem pokalu konfederacij, ki je kot nekakšen predhodnik letošnjega svetovnega prvenstva potekal v Sankt Peterburgu. Od štirih tekem je zadel rezultate treh.

Napovedal je zmagi domačinov in zatem Portugalcev nad Novozelandci ter v finalu triumf Nemcev nad Čilenci, zmotil pa se je pri napovedi zmage Avstralcev nad Kamerunci. A je imel tudi za to pri roki izgovor. Tekma se je končala neodločeno, sam pa te opcije ni imel. Hrano v eni izmed posodic z zastavicami je moral izbrati, tudi ljubezen do nogometa gre skozi mačji želodec.

Doma že velja za superzvezdnika, po besedah Andreja Muškareva, ki vodi sanktpeterburški turistični urad, ima več kot 50 milijonov sledilcev, ko se bo prvenstvo približalo, pa mu obljubljajo dodatno promocijo. V Ermitažu, kjer mu tečejo dnevi, je le eden od 50 do 60 mucev in muc, ki v njem nadaljujejo historično prezenco mačk. Sprva so mu hoteli poiskati novo družino, a so se po pokalu konfederacij premislili. Četudi so zanj prejeli kar 37 prošenj za posvojitev – tudi od nogometašev –, si je v Ermitažu zagotovil stalno posteljo in brikete.

Znamenitosti muzeja

Omenjena Elizabeta Petrovna Romanova je vrata Zimskega dvorca, ki je bil tedaj njena rezidenca, danes pa je del kompleksa Ermitaža, ki kot javni muzej deluje od leta 1852, odprla mačkam zato, da bi opravile z mišmi. Dala jih je pripeljati iz več kot 1000 kilometrov oddaljenega Kazana, kjer so sloveli po mačkah, ki so miši in podgane prestrašile do kosti. Temu, kar ji je všeč, se mačka zlepa ne odpove.

V Ermitažu so muce ostale tudi v poznejših burnih letih in hladnih ruskih zimah in danes velja, da branijo umetnost pred mišmi. Kot je za New Yorker pred leti povedala Maria Haltunen, pomočnica direktorja Ermitaža, so to nekdanje potepuške mačke, ki so si poiskale življenjski prostor med temelji kompleksa, v kleteh, muzejskih »katakombah«. Uslužbenci muzeja so jih sprva oskrbovali z »nabirkami« tipa rubelj za mačko, s katerimi so poskrbeli za njihovo hrano, danes pa zanje skrbijo trije prostovoljci. Obiskovalci jih poznajo, postale so znamenitost muzeja, opaziti jih je mogoče na Ermitaževem trgu ali na obrežju Neve, za njihovo oskrbo pa so v kletnih prostorih vzpostavili mačjo ambulanto in ­seveda tudi kuhinjo.

V stoletjih, ki ločujejo carico Elizabeto Petrovno Romanovo in Mario Haltunen, v opisu del katere je tudi poslanstvo Ermitaževe neuradne »sekretarke za mačke«, je znano le eno obdobje, ko je bil kompleks brez mačk. To so bila leta prve svetovne vojne, ko so jih iztrebili. Ko so novi sovjetski časi prinesli nove generacije glodalcev, pa so se vrnile.

V muzeju od leta 2011 organizirajo mačje praznike z likovnimi ­tekmovanji in otroškim programom,­ od leta 2015 pa imajo mačke tudi svojo spletno stran hermitagecats.ru. Vzpostavljena je z namenom posvajanja muc. »Čast je posvojiti mačko iz Ermitaža,« je mogoče prebrati na strani.