Naravna terapija nad Hongkongom

V dolge delovnike in majhna stanovanja ujeti prebivalci Hongkonga se vse bolj zatekajo v hribe.

Objavljeno
04. januar 2018 14.36
Afp
Afp
Gozdnata pobočja, strmi grebeni in vreščeči glasovi ptic roparic sestavljajo okolje, ki obkroža eno najnaprednejših mest na svetu – Hongkong. Parki in okoliški hribi so postali zatočišče številnih prebivalcev več kot sedemmilijonskega kitajskega mesta, ki si zaradi rastočih cen nepremičnin ne morejo privoščiti več kot utesnjene sobice.

Cene nepremičnin v Hongkongu so se lani povišale za enajst odstotkov, že prej, med letoma 2003 in 2015, pa so se potrojile in tudi za letos jim napovedujejo vsaj desetodstotno rast. Trg preprosto ne more slediti rasti števila prebivalcev – vsako leto dobi (med drugimi) državljanstvo vsaj 20.000 Kitajcev, ki povprašujejo predvsem po manjših stanovanjskih enotah. To so pravzaprav bolj spalne niše, kajti v njih je prostora le za borno posteljo.

Navdih v naravi

Prebivalci Hongkonga, ujeti v hiter življenjski tempo, ki ga določajo predvsem dolgi delovni urniki, tako tudi prostora za počitek nimajo, imajo pa srečo, da je mesto obkroženo s številnimi pohodnimi potmi. Kar 40 odstotkov Hongkonga oziroma 443 kvadratnih kilometrov je namreč zaščitenih naravnih parkov in rezervatov, ki vsak dan privabljajo pohodnike, tekače in ljubitelje kampiranja.

To naravno okolje je 29-letnemu Dai-yu Cheungu popolnoma spremenilo življenje. Kot amaterski fotograf se je odločil, da bo dokumentiral nekatere najbolj odročne predele mesta. Ugotovil je, da mu takšno raziskovanje bistveno bolj koristi kakor dolge delovne ure v pisarni, kjer je opravljal delo grafičnega oblikovalca in si nakopal bolečine v križu, zadovoljstva pa bolj malo. Še enkrat je prečesal družinski proračun in zmanjšal odhodke, prosti čas pa združil z delom in ga namenil pohodom, pogosto s prijatelji. »Ko hodimo, se počutimo svobodne, sprostimo se in pozabimo na težave,« je v slogu novodobnih domislekov razkrival sicer stare resnice.

S prijateljem AM Renaultom sta pod imenom Yamanaka Yuko vzpostavila strani na facebooku in instagramu, kjer delita fotografije s pohodov po Hongkongu in okolici pa tudi od drugod. Opisujeta se kot umetnika, ki ju navdihuje narava, s čimer sta pridobila lepo število sledilcev, vzbudila zanimanje lokalnih pohodnikov ter blagovnih znamk, ki ponujajo obleko in opremo za dejavnosti na prostem.

Beton ne sodi v hribe

Prizadevata si tudi za to, da bi naravno okolje Hongkonga čim bolj ohranili – zaradi pomanjkanja stanovanj se namreč nepremičninska in gradbena podjetja ozirajo po območjih okoli mesta, ki ga zaznamujejo vse višje stolpnice. »Če bo več ljudi hodilo v naravo, se bodo morda bolj uprli razvoju kot v preteklosti,« upa Dai-yu Cheung.

Svojo naravno terapijo intenzivno izvaja tudi Stone Tsang, 39-letni zdravnik in oče dveh otrok. Že zgodaj zjutraj premaguje dobro utrjeno pot na Tai Mo Shan, najvišji vrh Hongkonga (957 metrov nadmorske višine), ki je zanj pravzaprav le trening. Kot najbolj znani tekač na dolge proge v mestu se redno udeležuje tekmovanj v dolgih tekih, med zadnjim je v 54 urah pretekel 298 kilometrov. Kratke počitke si je privoščil le, ko ni več mogel držati odprtih oči. »Hribi so zame terapija,« pravi, »zdravijo mojo dušo.«

Toda v letih, odkar premaguje kilometre po hongkonških vzpetinah, se je marsikaj spremenilo. S priljubljenostjo so se povečale potrebe po varnosti, sodobni posegi v naravo pa so pogosto narejeni brez vsakršnega poznavanja okolja. Stari mojstri, ki so poti opremljali z naravnimi materiali, so upokojeni, ugotavlja Tsang, novi pa izvajajo dela brez upoštevanja naravnih zakonitosti in pogosto poti preprosto prevlečejo z betonom, da bi bile bolj varne. »Beton je tujek v naravnem okolju, povrhu vsega pa je spolzek in povzroča erozijo,« opozarja Tsang. Tudi on se je zatekel k družbenim omrežjem; na facebooku je začel kampanjo proti nepremišljenim posegom v naravo. Prav tako poziva k ozaveščanju ljudi, preden se brezglavo odpravijo na »sprehod v hribe«. »Največ reševanj je zaradi ljudi, ki se izgubijo ali so dehidrirani,« ugotavlja. Da bi spodbudil ljubezen do naravnih danosti Hongkonga in jih hkrati obvaroval pred posledicami razvoja, si prizadeva za organizirane pohode. »Parki so največje bogastvo Hongkonga, ne le za nas, ampak tudi za prihodnje generacije. To ni nekaj, kar si lahko le ogledaš od daleč, ampak je treba izkusiti in občutiti.«

Območje Hongkonga je tudi zelo raznoliko, med drugim je tam mogoče najti več kot tri tisoč vaskularnih rastlin, približno desetina jih je avtohtonih, več kot dva tisoč vrst metuljev in drugih insektov in tretjino vseh vrst ptic na Kitajskem.