Tiskane izdaje
Utrip njegove zbirateljske žilice za pomanjšana vozilca se je vidno povečal prav s postavitvijo stalne razstave leta 2009 v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM). Zadal si je namreč nalogo, da poišče pravega fiča, zastavo 750, ki naj bi na razstavi simbolično opozarjal na množično proizvodnjo in rabo, a ko je začel brskati za primernim primerkom, je ugotovil, da bi bilo prikladneje najti in razstaviti modelček, saj je med iskanjem zabredel v neskončno velik svet pomanjšanih vozil, ki ga je povsem začaral in navdušil. Končalo se ni le pri fiču, katrci, renaultu 16 in hrošču, ki zdaj že sedmo leto nagovarjajo iz muzejske vitrine, ampak se nadaljuje še danes – z osebno zbirko zdaj že več kot dvesto avtomobilčkov bolj ali manj znanih znamk, nostalgičnih in tudi novodobnih modelov, ki napolnjujejo dve vitrini družinske dnevne sobe in so v posebno veselje njemu samemu.
Iz zadnjega pol stoletja
»V muzeju jih je razstavljenih le okoli sto dvajset. Nekaj je pomanjšanih replik avtomobilov s konca 19. stoletja in začetka 20., večinoma pa sodijo v čas od konca druge svetovne vojne do 90. let. Redki so predvsem tisti, ki so se nekoč vozili po nekdanji domovini Jugoslaviji, saj jih je zelo težko dobiti. Yuga ali stoenke se v merilu 1 : 18 ne da dobiti, nekatere pa mi je v velikosti 1 : 43 le uspelo izbrskati na Bolhi in pri nekem poljskem proizvajalcu,« je 57-letni Zoran Grgič, po poklicu vzgojitelj v dijaškem domu, pojasnil izbor tistih, ki se jih je v okviru ciklusa razstav obiskovalcev z naslovom Moja zbirka odločil predstaviti v SEM.
Tudi na splošno se je v teh pičlih nekaj letih nabralo največ citroënov, ferrarijev, fiatov, fordov, mercedesov, peugeotov, renaultov ..., in kot že dovolj zgovorno razkriva zloščena pločevina, ga najbolj privlači prav njihov videz.
Zanj ni pomembno, da je model avtomobila določene znamke, niti se ne poglablja v motor ali druge tehnične lastnosti, ki jih skriva karoserija, temveč zasleduje predvsem tisto, kar mu je najbolj všeč ali pa ima, denimo, kakšno povezavo z družinsko avtomobilsko zgodovino. Ob dveh policah razstavljenih citroënov posebej opozori na xantio, s katero so se v njegovih komaj 22 letih vozniške kariere med drugim vozili z družino. V nasprotju s pomanjšanimi avtomobili pa je njegova navezanost na prave štirikolesnike mnogo manj strastna, razkriva. Volan prepusti novemu kupcu v povprečju skoraj vsako leto. »Vem, da je veliko ljudi navezanih na svoj osebni avtomobil, a jaz gotovo ne. Hitro se naveličam, nazadnje sem postavil celo rekord, ko sem v enem mesecu zamenjal dva avtomobila,« pove v smehu.
Nima najljubšega
Četudi Grgičevi razstavljeni lepotci povečini dosegajo velikost v razmerju 1 : 18, je njegov vozni park impresiven, cene, če odštejemo tiste, ki jih tu in tam izbrska na Bolhi, pa se v njem merijo skorajda v stotakih. Najgloblje – 150 evrov – je segel v denarnico za bugatti veyron, najbolj pa se mu je sreča nasmehnila, ko mu je neki Saabov model na spletni dražbi na eBayu uspelo pridobiti za 90 evrov, čeprav se njegova realna cena giblje okoli 200. Toda to je v primerjavi z nekaterimi primerki zanemarljiv drobiž, doda. Najdražji modelček, ki ga je doslej opazil, je bil ferrari v razmerju 1 : 10, ki stane kar 39.900 evrov.
Sicer pa se cene podvojijo tudi tistim manjšim iz omejenih serij (med 1500 in 2000 kosi), ko jih razprodajo na francoski spletni strani Ottmodels. Enega, ne spominja se več, katerega, je čakal vse do polnoči, da se je začela njegova spletna prodaja, in do jutra so jih že razprodali. »Ti, denimo, niso izdelani iz kovine, temveč iz smole in so zaliti, tako da jim ni mogoče odpreti vrat. A so po drugi strani edinstveni, saj jih običajno ni mogoče kupiti nikjer drugje.« Pa igra kakšno posebno vlogo, ali se pri modelu dajo odpreti vrata, prtljažnik ali pokrov avtomobila? »Povsem odvisno. Če je to model, ki ga ni mogoče dobiti v drugačni različici, se odločim kupiti tudi takšnega,« odgovarja.
Veliko ljudi ga vpraša, kateri v zbirki mu je najljubši, a na to nima odgovora. Tisti trenutek, ko ga kupi in razširi zbirko, mu morda pomeni malenkost več, potem pa dobi enak status kot drugi v zbirki. Med razstavljenimi pritegne pozornost predvsem unikaten mini, ki je namerno potolčen, postaran in postavljen v svojevrsten kontekst z mahom in vejicami. »Tudi tega sem kupil na Bolhi in sodi v posebno zvrst zbirateljstva, ki se imenuje diorama. Njeni navdušenci ustvarijo miniaturne scenografije s starimi avtomobili, hišami ali poustvarijo, denimo, mehanično delavnico. Ta morda ne sodi v ta kontekst, a se mi je vseeno zdel zanimiv primerek tudi za obiskovalce,« pove sogovornik, ki ga zanima veliko stvari. Od maja lani kot prostovoljec obiskuje onkološki oddelek pediatrične klinike, dijakinji iz Dijaškega doma Ivana Cankarja v Ljubljani, kjer dela kot vzgojitelj, pa je spodbudil k prostovoljstvu v Domu starejših Poljane. Po njegovih besedah je treba v zdajšnjih časih energijo posvečati tudi ljudem, ne samo stvarem.
Vsak je od česa odvisen
Zbirateljska žilica ga je prijela že v mladih letih in od takrat je nanizal lepo število Alanov Fordov, Asterixov in Zvitorepcev, hišic za miniaturne železnice, modelčkov avionov in za nekaj albumov znamk, pozneje pa tudi vinilne plošče, katerih število zdaj že za dvakrat presega število avtomobilčkov. K ploščam seveda neobhodno sodijo tudi naprave, na katerih jih je mogoče poslušati, in tudi teh se je medtem nabralo že za celo zbirko, doda. Tudi komponente kupuje na Bolhi, bolšjakih in eBayu, v tujini, kjer so še bolj cenjene, pa jih bolj množično prodajajo tudi v specializiranih trgovinah. »Imam kar veliko komponent Marantza, obstajajo tudi skupine na facebooku, s člani katerih si dopisujemo, objavljamo pa tudi slike svojih komponent. Vsak je od česa odvisen, a to se mi zdi še v mejah normalnega. Me pa straši pogled na vse tiste nabiralce, ki jih lahko vidimo v ameriških oddajah, ki kopičijo vse mogoče do te mere, da sami nimajo več kje živeti,« poudarja Zoran Grgič.
Ob njegovi zbirki modelov avtomobilov, vzporedno predstavljeni zbirki unikatnih ročnih gravur Ernesta Pirnata ali, denimo, lani razstavljeni zbirki andskih glasbil Francisca Sota Brava v SEM smo, kot poudarja tudi razstava Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta, lahko »pozorni na različnosti ali pa nas navdušujejo enakosti«. Ker se razstava posveča razmerju med osebnim, skupnim in zgodovinskim spominom ter razmerju med osebno, skupno in univerzalno dediščino, so spremljevalne osebne razstave obiskovalcev – v SEM jih prirejajo od leta 2010 – nastale kot rezultat miselnih potovanj po lastnih življenjskih poteh. Tako dopolnjujejo predstave in védenje o tem, kako nastaja osebna in skupna dediščina in kakšne pomene tvori. Z aktivno vlogo obiskovalcev pa se v muzeju razvijajo tudi nove oblike medsebojnega sodelovanja, so še zapisali v nagovoru obiskovalcem v razstavnem prostoru.
