Tiskane izdaje
Ptičje petje je v poznem jutru nekoliko pojenjalo, tudi žabji snubci so bili upehani, toda njihovi glasovi so še vedno napolnjevali ozračje. Zaslišal se je klepet sprehajalk, ki ga je preglasil topot konjev. Nosnice je napolnil svež vonj po vodi. Nalahno je zažuborelo. Nabrežju Cerkniškega jezera se je počasi približeval Anton Lovko na drevaku.
Samo še kakšen teden ali dva – odvisno od padavin – pa bo jezero spet presahnilo. »Včasih je ponikalo po dva centimetra na dan, odkar so zminirali Malo Karlovico, odhaja po deset centimetrov na dan,« je povedala Ljoba Jenče, pevka, pravljičarka, zbiralka ljudskega izročila in direktorica Hiše izročila, ki je drevaku priborila naziv žive kulturne dediščine. Anton Lovko, po domače Vrdjan, je plovilo, značilno za Cerkniško jezero, naslonil na nabrežje in potrpežljivo čakal, da smo se vkrcali. »Za kakšnih 60 centimetrov se je že znižala gladina vode,« je ugotavljal in potrdil prijateljičine besede: »Zdaj Velika in Mala Karlovica veliko hitreje požirata, zato pa na drugi strani poplavlja. Pa je Planina pod vodo.«
Za kratek čas je obmolknil in nadaljeval: »Ljudje so z regulacijo napravili veliko škodo naravi ... Kakor se človek loti, da bi kaj spremenil, škodo naredi.« Njegove besede so obvisele v zraku. Težko je bilo kar koli pripomniti. Gibanje te vode spremlja, odkar ve zase. Ima 80 let in je nekakšen glasnik izročila, včasih se zdi, da je kar glasnik jezera. Ko začne pripovedovati, se njegov glas zlije z drugimi zvoki. Tam je doma, na jezeru in ob njem, v Dolenjem Jezeru. »Ta vas je imela značilno pojočo govorico. Ko so se ljudje peljali s čolni, so si pojoče klicali, da so se laže razumeli: Kaaaam grieeeš? Kaaaaj boooš deeeiloual? Potem pa so se navadili tako tudi debatirati.«
Po jezeru bliz' Triglava
Ko je operaje (z veslom ob dno) odrinil drevak od nabrežja, je razigrano vprašal: »Kam gremo?« »Kamor hočemo!« Drevak, na otip še svež (pred dvema letoma so ga naredili po starem izročilu, katerega prenašalec je prav Alojz Lovko, in tudi splovili), je mehko drsel po gladini. »To je najlepša vožnja. Ne trese, ne ropota ...« je razmišljal čolnar, Ljoba Jenče pa sklenila: » ... in ravno prav ziblje.« Voda je bila tako bistra, da so se zdele trave na dnu le nekaj deset centimetrov stran, čeprav smo se v resnici približevali globini treh metrov. Pluli smo proti območju talnega požiralnika Rešeto, kakor je dal čolnar natančnejše koordinate, sopotnica pa pokazala v daljavo: »Tam se vidi Triglav. Če bi bilo bolj jasno, bi njegov odsev videli tudi v vodi. Zato so ljudje tod radi peli pesem 'Po jezeru bliz' Triglava', čeprav bolj paše na Bohinjsko. Toda Miroslav Vilhar [avtor pesmi Po jezeru, sicer slovenski skladatelj, pesnik, dramatik, politik ...], je bil iz Planine doma, zato je poznal te kraje ...«
Nekaj metrov naprej, na predelu, ki so ga bogato zaraščali rumeni blatnik in resa, je bilo gladino že manj videti. Na širokih in živo zelenih listih, ki so plavali po površini, so si prostor našli kačji pastirji, vse naokoli je brnelo od življenja. Toda Anton Lovko je bil kljub temu zaskrbljen. Voda zaradi človekovih posegov prehitro upada, zato je ogrožen ribji živelj. Prav takrat sta se drstila klen in rdečeperka, tik pred tem je bil linj, za to območje zelo pomembna riba – »lepa za pogledat in kakovostna za jest«. Drst je zelo odvisna od vodostaja; ribe namreč odložijo ikre v plitvi vodi (ker je tam toplejša voda in ker imajo ikre tako krajšo pot do površine, kjer odprejo škržne poklopce) in če jezero prehitro odteče, ostanejo te na suhem, zarod pa propade ...
Lovko je kajpak tudi član ribiške družine in eden tistih, ki ob usihanju jezera zavzeto skrbijo za ohranitev rib; njegovo območje reševanja je Zadnji kraj. »Nekoč, okoli leta 1900 ali pa še prej, jezero po dve leti ali tri ni presahnilo. Zato so imeli ljudje čolne, bili so različnih velikosti, včasih so tudi po dva skupaj povezali. Z njimi so prevažali ljudi, tovor, živino ... Drevaki so bili zanje bolj pomembni kakor danes avtomobili,« je pripovedoval. Kljub vsemu si domačini želijo, da jezero vsako leto presahne. Pod njo je zemljišče, ki je last Agrarne skupnosti Dolenje Jezero in je namenjeno paši oziroma obdelovanju. Slednjega je resnici na ljubo zadnje čase zelo malo pa tudi jezero presahne večkrat na leto. »Celo po sedemkrat!« je vzkliknil Anton Lovko. »Ponavadi je bilo tako, da je konec junija do desetega julija presahnilo. Takrat so bile ribe, jezero se je pokosilo. Zdaj presahne in spet pride pa spet presahne ... Zato je krma blatna in bistveno manj kakovostna.«
Riba je ščuka
Čas, ko jezero ponikne, je bilo nekoč bistveno bolj pomembno za preživetje domačinov. Še za časa Janeza Vajkarda Valvasorja (on je tisti, ki je svetu razkril skrivnost izginjajočega jezera in si s tem pridobil članstvo v londonski Kraljevi družbi) in prej je mrežo najprej potegnila gospoda – bistriški menihi, turjaški grof in loški knez ... –, domačini pa so nato pobrali, kar je ostalo. V stari Jugoslaviji so si Jezerci vendarle pridobili pravico, da so – kakor hitro se je »voda pretrgala« – lahko v štirih ali petih urah v jamah pobrali ribe.
»Ko jezero pozimi presiha, takrat je riba fina. Taka iz mrzlega jezera je bolj sveža in dlje drži,« je z iskrami v očeh pripomnil Lovko. »Zato jo je treba poleti, če jo vzameš zase, čim prej očistit pa na hladno dati. Ko še ni bilo hladilnikov, so jih poleti čez noč položili v koprive, kajti kopriva drži kot hladilnik. Zvečer smo jih jedli, zjutraj pa peljali prodat.« Za čez zimo so ulov sušili, tudi dimili. Najboljša riba za sušit je prav linj, sicer pa velja za najboljšo ribo ščuka. »Pri nas, če rečeš riba, je to ščuka,« je dodala Ljoba Jenče.
Ko smo zapluli z območja, ki so ga bogato preraščale rastline, je Anton Lovko dal veslo »v cigo« (rinko) in v globji vodi tako vodil drevak. Plul je mirno; iz lepe linije smo ga vrgli kvečjemu premikajoči se potniki, a kljub temu upravljanje tega plovila ni nekaj, kar bi bilo samoumevno. Drevak ima namreč manjši ugrez in plosko dno, da lahko pluje po plitvini in po rastlinju, zato mora biti čolnar vešč, je prikimal Lovko. Prvi drevak je izdelal leta 1972, kot je videl domačina Godešo in Kržiščarja.
»Med vojno so Italijani zaradi povezav z gozdom vse drevake potopili, zato ni nič ostalo. Leta 1947 pa so Jezerci naredili enega in takrat sem kot mulec gledal zraven in si malo zapomnil,« je pojasnil, od kod mu to staro znanje. Ko se ga je lotil sam, je nekaj orodja dobil pri sovaščanu, nekaj ga je dal narediti. Ni mu bilo prav težko, saj je izučeni mizar, a kljub vsemu je pri izdelavi kar nekaj pomembnih zakonitosti, ki jih zgolj mojstri lesa ne morejo poznati. Ustrezna je samo domača jelka, ki ima dovolj premera. Stranice so izdolbene z ravno pravo krivino, po sredini pa je drevak razširjen s šestimi deskami. Čeprav je popolnoma gladek in povsem neobdelan, je v njem sto in več žebljev. Pa ne vsakršnih, tile so štirioglati, sicer bi se čoln zaradi zibanja razmajal. Kako to, da ni nobenega videti, sem se čudila in pogladila po lesu. Zabijajo jih na spodnji strani, poleg tega imajo samo polovico glavice, da ga lahko skrijejo, je izdal mojster.
Staro znanje
Neprecenljivost znanja, ki ga nosi s seboj, je opazila Ljoba Jenče, ki že skoraj 30 let zapisuje izročilo. »Vsi so videli samo naravo, jaz pa sem se vprašala: Kaj pa ljudje? Oni varujejo naravo, ne zakon.« In tako, kot je nadaljevala, tudi nihče ni opazil edinega aktivnega drevaka v vsem porečju Ljubljanice. Dediščino je Anton Lovko prenesel na oba sinova, vnuke in dijake Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, s čimer sta – poleg tega, da drevak še uporablja – izpolnjeni osnovni zahtevi za vpis med živo dediščino, je poudarila. Zdaj je drevak tudi registriran kot plovilo s tablicami in del opreme so rešilni jopiči, kar je domačinom malodane smešno. »Toda predpisi so pač predpisi.« Ljoba Jenče je z Antonom Lovkom, njegovima sinovoma, vnuki in dijaki v okviru projekta Mladi čuvaji izročila z dijaki postojnske srednje gozdarske in lesarske šole tudi dokumentirala postopke in orodja, ki jih potrebujejo za izdelavo drevaka po starem in z avtentičnimi materiali. Vse to je del Skrinje znanja v Hiši izročila, ki hrani poleg omenjene veščine znanje lanarstva, kovaštva in destiliranja eteričnih olj.
Anton Lovko ni edini, ki se še spomni starih časov, toda vselej je bil vključen v skupnost in se morda zaradi tega bolj zaveda pomena ustnega izročila. »Pa zmeraj sem živel z jezerom,« je tudi sam ugotavljal. Spomnil se je, kako je ujel svojo prvo ščuko. »Imel sem pet let! Jezero je ravno presihalo. Zagledal sem jo in jo prijel. Seveda mi je ušla, potem pa sem se kar vrgel nanjo!« se je krohotal. Hud boj je končal njegov sorodnik, tudi njemu so rekli Vrdjan, in iz blata potegnil otroka in ščuko.
Čeprav je razpet med kmetijo, gozdom, jezerom in ohranjanjem izročila, si najde čas za trenutke, ob katerih se mu obraz razleze v širok nasmeh. Med njimi je svojevrsten petelinji zajtrk na jezeru: »Ob šesti uri gremo na čoln, malo pojemo, malo popijemo pa poklepetamo ... To je zelo lepo.«
