Ne več množično obiskani, povsem pozabljeni pa tudi ne

Sivi kolosi, kipi, ki dvigujejo v nebo pesti in orožje, spominske plošče, parki in drugačna obeležja ... Prostori, ki so bili pomemben del kolektivne zavesti in prizorišča množičnih komemoracij s stotinami pionirjev z zastavicami in cvetjem, so danes večinoma le – spomeniki. Niso pozabljeni, a živijo drugačno, precej manj zvezdniško, celo odtujeno življenje. Obiskali smo jih pet.

Razgled z balkona Brunarice v Dražgošah je še vedno krasen, tišina pomirjujoča. Takšna, zaradi katere je vredno malo dlje pomolčati. Na hribu na levi strani kraljuje mogočen spomenik, a s tistega zornega kota ne več tako veličasten, kakor se je zapisal v spomin. Prav tako levo, na pobočju niže, je stari kozolec. Davor Ambrožič, najemnik Okrepčevalnice Brunarica in vodnik k spomeniku, je pokazal nanj: »Tale kozolec je, poleg še nekaj drugih, edina zidana stvar, ki je po letu 1942 ostala od vasi.« Nemci so par hiš požgali že med Dražgoško bitko, v kateri je padlo 41 domačinov, čez kakšen mesec so se besni vrnili. »Vzeli so si 14 dni časa in vse zminirali. Rekli so, da ta vas ne bo več stala.«

Na tone značk

O travmatični zgodbi pripoveduje počasi, z distanco, kakršna pritiče nekomu, ki ni bil več v stiku z narodnoosvobodilnim bojem. »Prvi skrbnik spomenika je bil Ludvik Jelenc, ki je kot otrok bitko še doživel, zato je vedel povedati veliko zgodb. Jaz se osredotočim na dejstva, potem pa obiskovalcem pustim čas za vprašanja.« In v zadnjih letih se skoraj vedno sproži precej burna razprava, se je nasmehnil, »glavni vprašanji sta vselej: ali je bilo to potrebno in kdo je bil kriv.«

Dražgoška bitka je bila ena večjih v Sloveniji med drugo svetovno vojno, zgodila se je med 9. in 11. januarjem 1942. »To je bil prvi frontalni spopad v Srednji Evropi, prej so bili bolj gverilski napadi, akcije ... Pomen bitke je v tem, da se je zaradi nje ustavilo priključevanje Nemčiji in prisilno izseljevanje,« je z mirnim glasom rekel Ambrožič.

Dražgoški spomenik, ki ga je zasnoval arhitekt Boris Kobe, bo kmalu praznoval 40-letnico, odkrili so ga 22. junija 1976. Ambrožič se je ob misli na ta dan nasmehnil; star je bil osem let. »Spomnim se zastavic, s katerimi smo mahali. Pa učiteljičine vznesenosti in navdušenja.« Vsaj dvajset let po tem je k temu obeležju državnega pomena prihajalo toliko obiskovalcev, da je bilo parkirišče premajhno, tod so imeli taborniki orientacijske pohode, prodali so na tone značk … Zdaj se pripeljejo samo še kakšne skupine upokojencev ali borcev – razen na obletnico, ko se še vedno tre ljudi. Na zadnjo slovesnost spominjajo posušeni venci rož, nekaj nageljnov. V zadnjih letih postaja to vse bolj športna prireditev, je pripomnil sogovornik, ko smo stali v »osrčju« spomenika, ob kostnici s posmrtnimi ostanki dražgoških žrtev (delo kiparja Stojana Batiča), s pogledom na polkrožni mozaik s prizori bitke, ki ga je naredil slikar Ive Šubic.

Simbol zasavskega življa

Boris Kobe in Stojan Batič sta sklenila glavi pri ravno tako znamenitem spomeniku revolucije v Trbovljah. Takrat, leta 1952, je bil Batič še diplomant likovne akademije, pa vendar je v rudarskem mestu pustil enega pomembnejših pečatov. Zdaj je spomenik skrit za trgovskim poslopjem in prišlek bi brez natančnejših napotkov lahko precej časa taval, preden bi ga odkril. Stisnjen za trgovinami in ob povsem zasedenem parkirišču izgubi precej mogočnosti. Šele skrbnejši pogled v simboliko ga (spet) dvigne kvišku. Ne predstavlja le NOB. Moški, ki z razpetim suknjičem pogumno stopa naprej, upodablja spopad delavcev z unitaristično Orjuno leta 1924, ženska z otrokom v naročju predstavlja rudarstvo in socialni boj tamkajšnjega prebivalstva, borec s puško pooseblja boj z okupatorjem. Ob spomeniku je žara s prizori iz življenja rudarjev v jašku ...

Poimenovali so ga spomenik revolucije in ravno tako slovesno kot mnoge druge odkrili na dan republike, torej 29. novembra, leta 1952. Ko je bilo ob obeležju dovolj prostora, so se na političnih manifestacijah zbirale množice, pozneje je izgubil bitko z novimi urbanističnimi idejami, kot je mogoče prebrati v knjigi Aleksandre Fortuna Spomeniki Zasavja, ki jo je leta 2002 izdal Zasavski muzej Trbovlje.

Direktor tega muzeja Miran Kalšek skupaj z drugimi domačini zdaj bije drugačen boj –­ boj, da bi spomenik prestavili. Pokaže kar nekaj lokacij, ki bi lahko bile primerne in kjer bi spomenik spet prišel do izraza. Pa ne za romanja in množične komemoracije. »Knap za te manifestacije ni maral, njega nisi mogel prisiliti, da se jih udeležuje.« Ampak zato, ker je spomenik del tradicije, »naš ponos«, je poudaril Kalšek. »Način razmišljanja tukaj nikoli ni bil ogrožen.« Zato v Trbovljah niso porušili nobenega spomenika, le eno spominsko ploščo Orjuni so morali odstraniti, ker so podrli hišo, kjer je bil nameščen, in je zdaj shranjena v muzeju. Tudi spomenik revolucije bi lahko, je prepričan, za dokaj malo denarja in s pomočjo marljivih knapov prestavili na boljšo lokacijo. Toda izračuni strokovnjakov govorijo o stotih tisočakov evrov, se je pridušal sogovornik.

Ljubiteljska misija

Že samo izlet po Zasavju bi nekoga, ki se nameni iti po poti nekoč pomembnih objektov dvigovanja narodne zavesti, lahko zaposlil za precej časa. V register nepremične kulturne dediščine v Sloveniji je vpisanih 2692 spominskih objektov in krajev, ki so povezani s časom druge svetovne vojne, od tega jih je 751 razglašenih za kulturni spomenik lokalnega pomena in 21 za kulturni spomenik državnega pomena. Če se kdo zaveda razsežnosti takega raziskovanja, je to Primož Šmajdek, avtor bloga Simboli polpretekle zgodovine, ki je eden prvih zadetkov ob poizvedovanju o spomenikih na svetovnem spletu. Ljubitelj zgodovine je šel nekoč na izlet v Normandijo, kjer je svojo strast do zgodovine spremenil v serijo fotografij o izkrcanju zaveznikov. Potem si je zaželel obiskati še druge podobne kraje, ki so se nenadoma začeli kopičiti – dokler se hobija ni lotil bolj sistematično. »V Sloveniji jih moram obiskati še 700,« je resno dejal.

Do zdaj je na blogu zbral okoli 1820 objav iz Evrope, nekdanjih republik SFRJ in Slovenije. V naši državi je obiskal kakih 680 spomenikov, 380 spominskih plošč, 240 grobov in grobišč, nekaj več kot sto obeležij zamolčanim žrtvam, skoraj 90 v spomin na prvo svetovno ter 50 na osamosvojitveno vojno ... Med tistimi, ki so mu najlepši, je na prvo mesto postavil Hrib svobode v Ilirski Bistrici (zasnovala sta ga arhitektka Živa Baraga in kipar Janez Lenassi). To precej veličastno obeležje je tudi edino iz naše države, ki ga je belgijski fotograf Jan Kempenaers uvrstil na seznam jugoslovanskih spomenikov druge svetovne vojne in jih primerjal z relikti zunajzemeljske civilizacije. Sogovornik, ki mu je bil belgijski fotograf sicer v navdih, se je kljub temu malo ujezil ob njegovem zapisu, da so ti spomeniki večinoma uničeni. »Nekateri so res, navsezadnje je bila na Hrvaškem in v BiH vojna, a nekateri so lepo obnovljeni.« Tudi v Sloveniji so nekateri spomeniki, vsaj tako se zdi, potonili v pozabo ali pa so se nad njimi znesli vandali. Med njimi je bil dolgo spomenik v Kozlarjevi gošči na Ljubljanskem barju, kjer so pripadniki Črne roke pobili več kot šestdeset domačinov. Zdaj na njem spet stojita peterokraka zvezda in napis Kot žrtve ste padli …, se je spomnil sogovornik.

Med preostalimi štirimi najlepšimi je Šmajdek navedel še spomenike na Cviblju pri Žužemberku, v Portorožu (spomenik pomorščakom), Kranju in Kvasici v Beli Krajini. Druga sekcija so poučni spomeniki, denimo v Gorenjem Podšumberku ali nekdanji mejni kamni okupacijske meje na Dolenjskem. »Včasih pa so najbolj zanimivi napisi imen padlih tujcev v slovenskih partizanskih enotah. Med njimi so tudi Italijani in kakšen Rus, Francoz, Avstrijec in celo Palestinec …«

Taboriščniki za žičnato ograjo

Spomenik, kjer se obiskovalec hitro ujame v prebiranje imen in ugibanje, kdo so bili vsi ti ljudje (zlasti ob seznamu azerbajdžanskih borcev), je na Trnovem nad Novo Gorico. Po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja so ga odkrili leta 1958 in posvetili več kot 250 padlim borcem IX. korpusa, na začetku 80. let pa so uredili še spominski amfiteater, kjer je vpisanih 2300 imen žrtev fašističnega nasilja. Tudi ta spomenik je bil pred desetimi leti žrtev vandalov; zdaj sledi o njihovem delu ni več, spomenik s čedalje bolj obledelimi črkami pa v miru počiva na ploščadi z razgledom na Goriško.

Trnovo je kot enega izmed krajev s pomembnimi spomeniki navedel tudi Slavko Grčar, podpredsednik zveze združenj borcev, poleg tega pa še Cvibelj nad Žužemberkom, Dražgoše, Frankolovo in spomenik NOB na ljubljanskih Žalah. Prav tam, kjer stoji bodičasti spomenik internirancem, smo sklenili kratko popotovanje. Visoki, temni kip, ki je stilizirana podoba ječečih taboriščnikov, ujetih za žičnato ograjo, je izdelal kipar Janez Boljka. Pozneje je dobil širši pomen in postal spomenik padlim in borcem NOB. Dan po dnevu upora proti okupatorju je bil kamen z napisom Padlim in umrlim v boju proti okupatorjem Slovenije 1941–1945 pokrit z razmočenim snegom. Pred njim sta goreli sveči in ležala zamrznjena vrtnica.