Tiskane izdaje
Klepet
Mojster Rok Naranđa, profesor na ljubljanski Srednji frizerski šoli, je tokrat v Notranje Gorice pripeljal dvajset dijakov iz drugega letnika. Frizerske pripomočke so razpostavili po mizah, pripravili ogrinjala, zavihali rokave, nabrusili škarje in se lotili dela. Med prvimi se je izzivu prepustila gospa Marjana Rakuša, ki z možem Avgustom v Centru starejših živi že peto leto. Kot je pri v frizerskih salonih navada, sva med čakanjem tudi midve malo poklepetali. O njenem življenju, o bivanju v domu, o mladih frizerjih ...
»Mož se je ponesrečil. Poškodoval si je hrbtenico. Sprva je bil močno apatičen, zdaj, ko sva tu, si je pa že kar lepo opomogel. Za naju je bil odhod od doma zelo težak korak, a tam nisem mogla ustrezno skrbeti zanj, samega pa tudi nisem hotela poslati v dom,« je povedala Rakuševa. »Pet mesecev so ga imeli na rehabilitaciji v Soči, potem so nama pa zdravniki svetovali naj si poiščeva prostor v kakšnem domu za starejše. Toda kje? Povsod so imeli vse zasedeno. Po naključju sva dobila možnost vselitve v Radencih, a ko je bilo mogoče, sva prišla bliže domu. Prej sva živela tu blizu, na Tržaški cesti, odkar sem se upokojila, pa v počitniški hiši v Polhovem Gradcu.«
Gospa Marjana je potrdila, da v domu zanje organizirajo vse mogoče zaposlitve: »Počnemo različne reči. Zelo skrbijo za ohranjanje naših ročnih spretnosti. Izdelovali smo že rutice, barvali ploščice, različne stvari, ne morem vsega našteti. Imamo sijajno mentorico, ki nas je že marsičesa naučila. Ja, frizerji so nas pa tokrat prvič obiskali, samo poglejte to navdušenje, ...« je pripomnila in z glavo pomignila v prostor. »Pridni so, pridni, tile mladi frizerji. Ko jih gledam, vidim, da so nekateri že zelo, zelo suvereni, kakšen je pa še precej strahopeten, kar je normalno. Mar ni dobro, da smo se takole združili? Prijetno s koristnim. Mi bomo dobili frizure, mladi pa izkušnje.«
Že gledati je užitek
Medtem je frizerski kotiček že zapustil njen mož, Avgust Rakuša. Oskrbovalka iz doma, ga je na vozičku pripeljala do mesta, kjer sva z Marjano klepetali. »Sta videli, kako lepo so me uredili,« je pobaral obe in se pošalil: »Zdaj, ko sva oba tako lepo urejena, bi morala iti na kakšen ples. No, v tem ne bi bilo nič čudnega. Vsak dan se kaj dogaja. Dolgčas nam tukaj res ni.« Žena je nadaljevala: »Preprosto moraš migati, četudi si star. Jaz se tega držim. Zunaj imam nekaj gredic s posajenimi rožami. Ja, pa zajčka imamo. Terapevtski zajček je. Morate ga videti! Naučili smo ga, da nam daje poljubčke, hahaha.«
Živžav v prostoru je medtem naraščal in se mešal z brnenjem sušilnikov za lase. Prisedla sem k gospe Ileani Kopčavar, že po nekaj izmenjanih besedah sva ugotovili, da sva se že srečali. »Saj res, prišli ste v Šestico, ko smo proslavljali 73. obletnico mature,« se je spomnila kot iz topa. »No, čez par dni se nas bo nekaj dobilo že na 75-ti. Si morete misliti? Ko gledam tele mlade frizerje, se spomnim na davne dni, ko sem bila še profesorica na srednji tehnični šoli ... Joj, veste tu, v tem domu je tako lepo ... šele zdaj sem opazila, kako mi prija ta mir. Rada sem tukaj, vsi so tako ljubeznivi. Celo ponoči, ko spimo, nas pridejo pogledat. Po operaciji srca pred dvema letoma, mi hčerki nista več dovolili, da bi bila sama doma. Sicer sodelujem pri mnogih dejavnostih, a danes se ne bom frizirala, ker sem prav to dopoldne naročena pri frizerki v soseščini. Če bi prej vedela, da se bo tole dogajalo, bi se tudi jaz prepustila mladim, tako pa samo malo gledam in uživam. Izjemno dobro se mi zdi, da na ta način opravljajo prakso.«
Mladost vedno poživi
Gospe Kopčavar veliko pomeni, da je ves čas urejena. »Ko smo se srečali na eni od obletnic mature, ki sva jih prej omenili, je mojega nekdanjega sošolca, dr. Franceta Bučarja, žena, tudi moja prijateljica, doma vprašala 'kako je bila Ileana oblečena'. Odgovoril ji je 'ne vem, ampak lase je imela pa čisto črne', hahaha. Ne vem kako to, da mi je frizerka takrat namešala takšno barvo, sicer imam raje kostanjeve,« je poudarila, se rahlo premaknila na stolu in nadaljevala: »Zdaj, pri 94. letih, že težko hodim, veste. Zadnjič, ko so nas peljali v Cerknico in na grad Snežnik, sem se hotela zaradi teh težav izogniti izletu, pa mi je gospa direktorica rekla, da me bodo pač fantje nesli po stopnicah. In res, ko smo prišli do njih, me je kuhar dvignil v naročje in me nesel, hahaha.«
Ko so mladi frizerji poskrbeli že za skoraj 60 stanovalcev, je na vrsto za preobrazbo prišla tudi srednja medicinska sestra, zaposlena v Centru starejših, Helena Dragolič. »Kar sedla sem na stol. Ko me je fant prišel vprašat, kdo je na vrsti, sem rekla, da jaz, hahaha. Že od vrat smo opazovale, kaj se dogaja in s tega stola so prihajale najboljše frizure. Vesela sem, da so naši stanovalci tako navdušeni. Mladost vedno poživi njihove dneve. O tem, kar se danes dogaja, se bo še dolgo govorilo. «
Svoje lase je Helena zaupala spretnim rokam mladega frizerja Gala. Že njegova frizura je nakazovala, da je fant drznih prijemov. »Vem, da starejših ne morem do konca zabriti, ali jim delati umetniških frizur, a kljub temu lahko poskrbim za modni videz. Večini sem lase le pristrigel, skrajšal, jih malo oblikoval. Vsi doslej so bili zadovoljni. Izkušnje z njimi mi zelo veliko pomenijo, pa tudi sicer rad pomagam ljudem. Vidim, koliko jim pomeni, kert smo prišli k njim. Nekaterim tako prija, da med friziranjem kar malo zaspijo,« je opazil mladenič.
Profesor Naranđa je prav vsako pričesko skrbno prekontroliral, preden so 'stranki' odstranili ogrinjalo, včasih je še kaj pristrigel, drugače začesal, v glavnem pa le kaj pripomnil ali mlademu frizerju kaj svetoval. Na vseh koncih ga je bilo polno. »Vedno smo pripravljeni pomagati, pogosto sodelujemo s podobnimi institucijami,« mi je povedal kar med striženjem. »Zdaj, ko gremo proti koncu šolskega leta je to izjemna izkušnja zame in za dijake. Če želijo opravljati frizerski poklic, morajo imeti radi ljudi, naučiti pa se morajo tudi, kako ravnati s starejšimi.«
Tudi pri Jaki, ki je tisto dopoldne uredil frizure že petim damam. »Dobro, da smo prišli, nekatere gospe mi pripovedujejo, da že dolgo niso bile pri frizerju. Zelo so hvaležne,« je povedal Jaka, njegova kolegica Ajla pa je dodala: »Veseli smo, da smo tukaj, saj si marsikatera gospa danes ne more privoščiti obiska pri frizerju. Pred prihodom sem se bala, kako bo, ali bodo znali sploh kaj povedati, pa ni nobenih težav. Zelo so prijazni. Nekateri so sicer bolj tihi, drugi klepetavi, se pač prilagodiš. Tako kot se moraš v frizerskem salonu.«
